Od čisto prvega trenutka, ko prideš domov s svojim novorojenčkom, ugotoviš, da ni ne recepta ne neke čarovnije, ki bi pozdravila dojenčkov jok. Joka ponoči, z dolgim, srce parajočim glasom. Njene solze puščajo sledi na moji pižami, ko jo se z njo v naročju usedem na gugalnik in naju z nujo zibam malo manj nežno, kot bi se od guncanja pričakovalo. Moje pekoče rdeče oči zadržujejo solze, ko razmišljam kdaj sem nazadnje spila kozarec vode. Stisnem jo še močneje v objem, upajoč, da mi bo njeno malo telo izdalo kaj je tisto zaradi česa tako joka.

Jo kaj boli?

Je preveč zaspana?

Je žalostna, osamljena, prestrašena, vse naenkrat?

c86d59a6e8c6797fae2c24e2939367ff

Čutim kako mi srce divje utripa, vsakič, ko zaslišim njeno stokanje. Obupano iščem po spominu in naštevam vse možne razloge zakaj vse lahko dojenčki jokajo. Pleničko sem ji zamenjala, medtem ko se je zvijala in kričala, skušala sem jo nahraniti, pa zaradi sopenja ni mogla dobro sesati. Božala sem jo, zibala, ji pela, plesala z njo. Noge me bolijo, celo telo me roti, da naj grem spat, a ne morem je pustiti. Njeno telo se  napne, ko pride nov val agonije.

So zobki?

Ima plenični izpuščaj?

Stisne moj prst, ko še močneje zajoka, zmedena zakaj ne odženem njene bolečine. Do sedaj sem jo vedno znala odgnati in jo pomiriti. Počutim se popolnoma nemočno. Dala bi vse na svetu, da bi njena bolečina prešla iz nje name, da bi jo osvobodila vsega težkega na tem svetu in ji pustila samo umirjenost, nedolžnost in čistost. Njene oči so divje, zbegano iščejo moje pred vsakim naslednjim valom bolečine. Globoko v sebi iščem odgovore na njena vprašanja, a vse kar najdem je občutek krivde, ker ne morem ustaviti njenih solz.

VIR: https://www.tesco-baby.com

Končno se moje misli umirijo, predam se svoji usodi in ji pustim, da joka. Joka, ker se mora v tem trenutku zjokati. Mene potrebuje, da jo med tem držim in trpim skupaj z njo. Vsaka celica v telesu mi govori, da jo moram potolažiti, a je ne morem. Zato zaguncam še močneje, zapojem še daljšo pesem in ji sporočam: ”Tukaj sem. In vedno bom tukaj.”

Zadane me. To pomeni biti starš.

Skozi celo življenje se bo morala soočati s strahovi, nevarnostjo in bolečino. Z njimi se bo soočala sama, jaz bom lahko samo opazovala in jo objela, ko jo kdaj premagajo. Jokala bo, bolelo jo bo in jaz ne bom mogla odgnati bolečine nič bolj kot to lahko storim danes, ko nemočno leži v mojem naročju. So solze, ki niso namenjene temu, da jih ustavimo, le posušimo in obstaja bolečina, ki jo moramo prenesti.

Moje poslanstvo ni, da jo rešim pred vsemi agonijami tega sveta, moje poslanstvo je, da jih preživim skupaj z njo. Da jo objamem in zazibam, kot sem to počela, ko je bila še dojenček. Dokler ne mine. Ker vedno mine.

cefd1ba02a9a29dc008e33826f35bb36

Čutim kako se njeno telo počasi umiri, njen obraz se sprosti in njene veke zaplešejo, ko zaspi. Razen glasnih vzdihljajev, ki kot nekakšni popotresni sunki še vedno spominjajo na neustavljiv jok, se zdi, kot da se cela zadnja ura sploh ne bi zgodila. Roke me bolijo, ker jo tako močno stiskam k sebi, ampak ne položim je še v posteljo. Še jo zibam, še dolgo potem, ko je utihnila in zaspala. Ker tudi jaz potrebujem tolažbo.

Najtežja resnica, ki jo moraš kot starš sprejeti je, da bodo prišle noči, ko ti ne bo uspelo. Ne glede na to kako zelo se boš trudil, nekatera vprašanja nimajo odgovorov in nekatere težave nimajo rešitev. Vse kar lahko narediš je, da jim poveš, da jih imaš rad, jih močno objameš in jokaš skupaj z njimi dokler ne mine in lahko oba zaspita nazaj.

Na srečo (upam), bodo te noči z leti vedno bolj redke in kratke, saj bova obe postajali močnejši po vsaki taki izkušnji, ampak te noči so tiste, v katerih se najbolj počutim kot starš: brezupno in nemočno dajem vse kar imam, tudi ko nimam več kaj dati.

To pomeni biti starš.

f9f6bcffdbce25d62540f2cf873e8234

 

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.