1. »Se pustimo presenetiti«, namesto da bi o porodu razmišljali že v nosečnosti

Kar veliko nosečnic se danes odloča odlašati z mislimi in strahovi vezanimi na porod, vse dokler jih ne dohitijo same. Verjamejo, da se pred začetkom poroda ni smiselno obremenjevati z bolečino, saj nanjo tako ali tako ne morejo vplivati, niti vedeti kaj pričakovati, zato raje ostajajo »pozitivno naravnane1, pa bo kar bo«.

Razpleta poroda res ne moremo v celoti napovedati vnaprej, zato  misel delno drži … vendar po drugi strani, žal (ali za druge na veliko srečo),  ne. S pravilnim pristopom in poglobitvijo v svoja specifična občutja, misli in strahove pred porodom pridobimo jasnejšo sliko področij, ki bodo takrat najbolj »na udaru« (oz. po vsej verjetnosti najbolj vplivala na napredovanje vašega poroda). S  tem dobimo vpogled v teme/področja, ki bodo potrebovale vašo intenzivno podporo in zaščito, da bo porod tekel čim bolj nemoteno.

Iz tega sledi, da bolj kot je celostna priprava, večje so verjetnosti, za lep porod

2. Edina smiselna priprava na porod je telovadba

Da bi žensko telo donosilo otroka kljub temu, da ga ni sposobno poroditi? V nekaj procentih (maksimalno 10%) verjetno res, v večini primerov pa vsekakor ne. Če si zdrava nosečnica, četudi ne med najbolj vitkimi ali mišičastimi, je tvoje telo najbrž popolnoma dovolj opremljeno za porod. Pomembno je le, če mu boš znala slediti. Telovadba je, seveda, dobrodošla pri vsaki zdravi nosečnici, vendar če bo strah ali neudobje med porodom preveliko, se bo še tako gibčno in pripravljeno telo zaprlo za sodelovanje. Ko telo preplavijo fiziološke reakcije (hormoni) na stres, napredovanje poroda zaustavljajo.

3. Ob prvih znakih začetka poroda »gremo v akcijo«

Porodnice pogosto mešajo pasivno in aktivno sodelovanje pri porodnem procesu in skoraj vedno dojemajo porod preko medicinske definicije, ki ga obravnava šele, ko je že zelo »zrel« oz. v zelo aktivni fazi.
Če bi podrobneje opazovali proces dozorevanja nosečnosti, pa bi lahko bolj jasno prepoznali, da se prehod (porod) vseeno  razvija v daljšem časovnem obdobju (vsaj parih dni). Telo se začne počasi ogrevati in pripravljati na kasnejšo »akcijo« , kar se pri nekaterih izraža zelo očitno (neredni popadki, spremembe pri izcedkih, izločanju, počutju, močnejši občutek pritiska otrokove glavice, itd.), pri drugih spet malo manj (pri čemer se je za vprašati, koliko in kakšno pozornost usmerjajo v prepoznavanje). Ob takšnih znakih se lahko porod razvija oz. traja več dni, kar je povsem normalno in varno, v primeru, da sta nosečnica in otrok zdrava … zato je smiselno računati na par dni porodnega procesa namesto par ur!  In če popadki le še niso prenaporni, v začetku pristopajte v smislu ustvarjanja mirnega vzdušja – polaganja temeljev procesu, ki je šele v nastajanju. Učite se obračati pozornost navznoter, k temu kar čutite, kako se pomirjati ob prvih pretresih, ki jih popadki prebudijo. In če že niste prej, nujno prisluhnite svojemu telesu in njegovim potrebam (jesti, piti, spati, se premikati, biti v naravi, obkrožena z ljudmi, ki te pomirjajo, meditirati …).
Z aktivnim ali »preresnim« dihanjem , pretiranim lajšanjem bolečine pa še ni potrebno začeti –  dovolj bo, če le sledite občutkom kaj dene dobro in kaj ne. Ko bodo popadki tako resni, da bodo potrebovali dodatno pozornost in energijo,  verjemite, da boste vedeli.

vir: www.womansday.com
vir: www.womansday.com

4. Prej kot bo konec, lažje bo

Skoraj ne poznam nosečnice, ki bi si želela dolgega poroda, kar je zelo normalna in pričakovana želja, glede na to, da porod povezujemo z močno bolečino. Vendar, če pogledamo na situacijo iz druge plati – vaše telo se mora odpreti za celih 10cm in v sodelovanju s popadki podpreti dojenčka, da se spravi skozi ozek kanal. Kar pomeni, da boste naredili velike premike, ki se lahko zgodijo v več ali manj korakih … ki se lahko na račun hitrosti doživijo precej bolj boleče … sploh, če bi vedeli, kako lahkotno se navadno odpiramo v spanju, ko se nam nikamor ne mudi.
Tudi prediranje plodovnih ovojev je pogosta intervencija v namen pospešitve poroda . Smiselna intervencija kadar prepoznavamo znake ogroženosti otroka ali porodnice, ne pa kadar smo neučakani. Dobro je namreč vedeti, da z umetnim predrtjem plodovnih ovojev tvegamo doseganje ravno nasprotnih učinkov; umetno poseganje v telo lahko porod močno zaustavi poleg tega, da zniža zaščito otroka pred zunanjimi bakterijami in oteži tvoje doživljanje popadkov …

Zato v kolikor ni resnih razlogov za pospeševanje poroda, raje zaupajte telesu, ki z namenom narekuje tempo v svojem ritmu.

5. Še vsaka je rodila, nihče ni ostal noter

To, da trditev že v osnovi ne drži, verjetno ni potrebno razglašati na veliko.2 Obstaja okoli 10% žensk, kjer lahko že vnaprej vemo, da brez sodobne medicine ne bi bilo dobrega izida ter vsaj še enkrat toliko takšnih porodnic, kjer bo iz drugih razlogov (zrušenja ravnovesja v telesu zaradi pretirane medikalizacije poroda, premočnega strahu, pretirane potrebe po kontroli nad situacijo, nepredvidljive spremembe pri otroku …) med porodom prišlo do urgentnih reševanj.

Vendar, če se osredotočimo na preostalih 80% porodnic, kjer bi res v vsakem primeru otrok »prišel ven«… priporočam, da se ne zadovoljite le s tem, da so izkušnjo preživele, temveč upati pomisliti tudi na to KAKO jim je bilo? Preverite kakšne posledice ostajajo po porodu – fizične in psihične?3 Je porod v njih spodbudil občutek, da lahko zaupajo svojemu telesu, notranjim občutkom, pokažejo svoje potrebe … ali hranijo v spominu na porod le težka občutja iz katerih vejejo le slabe potrditve? Kvaliteta izkušnje ni pomembna »le« zato, ker si vsaka ženska in otrok zaslužita porod, ki ni popolna nočna mora, ampak tudi zaradi biološke podlage za kasnejše dojenje in povezovanje med njima – ob dobri porodni izkušnji so povezave bolj spontane kot pri ženskah s travmatično izkušnjo.

6. Bolečino pozabimo takoj, ko dobimo otroka v naročje

Tudi ta trditev je postavljena izjemno površno in zavajajoče. Res je, da velik del bolečine z iztisom otroka preneha, ker smo že skoraj pri konca poroda. In da potreba po popadkih ostaja le še kratek čas, da porodimo posteljico, potem pa(razen v primeru šivanja idr. zapletov), naj bi bilo bolečin res konec. Vendar to še ne pomeni, da moč te bolečine kdaj pozabimo … Ženske z neizpolnjujočo izkušnjo včasih nosijo to bolečino s seboj do konca življenja, zato nikar ne podcenjujte resničnosti in globin, ki jih bolečina ta lahko zadane. Travmatična izkušnja se ne konča s tem, ko položijo otroka v naročje, temveč spremlja nadaljnji odnos kot nevidna senca, ki vpliva tudi na kasnejše razplete.

7. Iz strahospoštovanja do zdravstvenega osebja ne izražamo svojega mnenja, postavljamo vprašanj ali se zavzamemo za svojega otroka

Ko prestopimo prag porodnišnice (idr. zdravstvenih ustanov), nastopamo v vlogi pacienta.  Gre za posebno vlogo, ki jo ne malo kdaj spremlja tudi posebno vedenje – v želji po dobrem odnosu z ljudmi, ki bodo potencialno odgovarjali za naša življenja, nemalo kdaj zavzamemo bolj spoštljivo, zadržano in ubogljivo držo kot sicer. Gre za povsem razumljivo in logično odločitev, ki pa jo je vseeno smiselno prepoznati, sploh v primeru zdrave porodnice, kjer sprejem v porodnišnico NE pomeni, da ste a priori bolni ali potrebni kakršnekoli pomoči , temveč le, da se zaradi svoje varnosti odločate za porod v bolj nadzorovanem okolju.

Razlika, ki se med zdravim in bolnim pacientom pojavi , je predvsem v času – v temu koliko časa imamo za sprejemanje odločitev, koliko lahko glede na njegovo stanje vključujemo pacienta, upoštevamo njegove »želje«, ipd. V primeru normalnega poroda je tega časa dovolj, saj ne gre za reševanje urgentnega stanja in je fino, če lahko v čim večji meri razumete posege in intervencije, ki se naj bi tekom poroda izvajale. Pomembno je, da dobite ustrezne informacije in razumete zakaj predlagani posegi, dobite možnost razlage prednosti in tveganj inv skladu s tem morda kakšno stvar celo zavrnete.
Posledice boste namreč nosili le vi. Zato ne »šparajte jezika«, sprašujte, sodelujte in skušajte razumeti razvoj svojega poroda. Postavite se zase in za svojega otroka, ko čutite, da se situacija odvija drugače … Ker brez vašega impulza, osebje pogosto ne more vedeti kakšne misli se vam pletejo po glavi.

1 Opozarjam na pojav t.i. »pozitivne psihologije«, kjer gre pri večini za napačno interpretiran in slabo uporabljen pristop zavestnega izbiranja dobrega, pozitivnega, vendar za svojo ohranitev potrebuje namensko zanikanje vsega nevšečnega, negativnega. Tak način navadno terja močan davek – odcepitev od lastnih pristnih čustev, razvoj lažne podobe sebe, posledično slabo zmožnost vplivanja na dogodke, pojav »nepričakovanih«, na videz popolnoma nerazložljivih pojavov, …

2 Lahko pa služi kot opomnik, da preverimo če imamo opravka z uporabnikom t.i.»pozitivne psihologije«, ki sem jo opisala pri prvi točki.

3 Če se sprašujete ali posledice vedno so, je odgovor DA. Izkušnja, ki ti v življenje prinese novega, enega najbližjih družinskih članov, ne more miniti brez posledic. In vsakega, ki trdi nasprotno … raje imejte na očeh 🙂 Šalo na stran, ne omejite se na iskanje »posledic« le v negativnih sferah.


Avtor: Tara Henigman, dipl. psih. znanosti, spec. int. gešt. in ustanoviteljica Čustvene priprave na porod.

Podobni članki

Komentarji in vprašanja (1)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.