Biti starš je pa res nekaj najlepšega in nekaj najbolj preprostega na tem svetu.  Zgolj iz glave bom navedla podatek, da je 93% celotne populacije na planetu zemlja starš. Tam, kjer nimajo osnovnega sredstva za preživetje vodo,  tam je še celo največ otrok.

Spočeti otroka je  prijetno opravilo (če le ne traja predolgo). Seks je fenomenalna zadeva, samo če postane obveza za zanositev potem izgubi svoj čar. Ženska zanosi, je v pričakovanju, vsi se noro veselijo z njo.  Vendar, takoj, ko pove, da je noseča se že začnejo vršiti prvi pritiski. S prva jih sploh ne zazna, zazna jih šele ko so že močni in je v njih ujeta.

  • Pazi kaj ješ
  • Ne pij kave
  • Ne delaj toliko
  • ……

Sami veste, koliko je teh dobronamernih napotkov. Ja so nosečnice, ki imajo težave. Te se morajo čuvati in iz zdravstvenih razlogov omejiti določene aktivnosti. Drugače pa nosečnost ni bolezen in nikoli ne bo. Nosečnost je nekaj, kar se na planetu zemlja ponavlja že milijone let, pa ne samo pri ljudeh, sem spadajo še živali. Sesalcev pa (vsi vemo) je dovolj. Ali pa zvaliti jajce. Mislim, da na svetu ne bo nikoli stvari, ki bi se tako ponavljala kot nosečnost, brejost.

Kaj vse potrebuje otrok, ko se rodi?
Površino, ki bo predvsem za mamin križ dovolj visoka, da bo lahko previjala otroka. Nekaj oblačil. Banjico, škafek za kopati (katerega takoj, ko otrok sedi, z veseljem zavržemo). Voziček in lupinico. Posteljo za spat (občudujem vse mamice, ki lahko spijo z dojenčkom ali malčkom) jaz ne morem. Neka trda igrača za v usta. Ter osnovna sredstva za higieno. Pa te mine, ko prejmeš v materinski šoli seznam, da o seznamih na spletu ne govorim. Kupiš 90% artiklov iz seznama, ki jih v 30% sploh ne potrebuješ.
To je šele začetek…

vir: http://cupofjo.com

9 mesecev nosečnosti in 12 mesecev porodniške. Iz teh 21 mesecev smo naredili projekt. Spontanost v našem življenju je v skoraj dveh letih izpuhtela. Vse preučimo, organiziramo, postali smo projektanti svojega in otrokovega življenja. V dobri veri, kako uspešni starši smo, kako dobro nam gre in kako dobro vplivamo na bodoče življenje svojega potomca.

Pa je res vse zlato kar se sveti? Je vse kar preberemo, vidimo dobro za nas? Moramo delati točno tako kot nam veleva internet, socialna omrežja, sosedova perfektna mamica? Mi kot ljudje nismo več mi! Smo vodene marionete, ki si dovolimo, da nam vsi perejo možgane.

Če ne boš naredila tega … bo z otrokom to in to.
Če ga ne pelješ tja in tja … bo otrok tak in tak.
Če, če, če, če, … STOP!

Dovolj imam nenehnega napadanja, kako bi morala. Bom sama ugotovila kaj je za mojega otroka/mene/mojo družino najboljše. Sem zelo odprta in rada berem vse možne teme. In tudi kdaj izluščim za nas nasvet, ki bi nam mogoče lahko pomagal. Ne dajem pa se več pod pritisk. Ti časi so minili.

Pa kaj, če nismo šli na deset lutkovnih predstav.
Pa kaj, če je nisem peljala v kino gledati pet novih risank
Pa kaj, če jo peljem samo na igrišče, kjer ima (kolo, skiro, rolerje, kolebnico, plezala, gugalnico, dva topogana,) uf a toliko reči ima na voljo?
Pa kaj, če sem jo peljala pri šele (ali pa že) petih letih na dan odprtih vrat v galerijo (zapomnila si je Kofetarico, ki je tudi na televizijski reklami za Barcaffe).
Pa kaj, če doma nimamo tablice ima moj stari telefon, na katerem kuha in oblači barbike.
Pa kaj, če ji ne morem nuditi počitnic dvakrat letno (smučati in morje)
Pa kaj, če gremo (za nekatere samo) v Maredo, za nas pa je to raj na zemlji.

vir: huffpost.com

Bo zato manj privilegirana, manj izobražena (komaj jih bo šest let) ali pa celo zaostala?
Ne dragi starši, ne bo.

 
Bo moja deklica, ki vedno pozdravi in odzdravi ko stopiva v trgovino. Ki ve, da se v restavracijah in trgovinah, ter na vseh javnih prostorih ne teče, ne zganja hrupa in ne kriči. Ki zna pomagati mlajšemu ali starejšemu, ki je padel na noge, ga objeti, potolažiti in mu obrisati solze. Ki zna ravnati z živaljo.
To so vrednote, to so vrline, ki jih naši otroci potrebujejo osvojiti v prvih 4-5-6 letih življenja. Vsega tega pa na vseh oh in sploh prireditvah ne dobijo. Dobijo jih od nas prizemljenih staršev. Od nas staršev, ki smo z glavo na mestu, ki vemo kdaj je dovolj da družba neha pritiskati na nas. Verjamem da smo v krepki manjšini. Se ne sekiram.

Prepričana sem, da bo najina hčerka znala ceniti ves drugačen trud, ki sva ga in ki ga še bova vložila vanjo. V času pubertete sigurno ne hehe. Bo pa takrat ko bo imela svoje potomce. Tudi pri meni je bilo tako.

Hvala mami!

Za Nosečko piše mamica Anja Germšek
https://mojlajfblog.wordpress.com/


Avtor: Mamica, Zapisi pravih mamic

Podobni članki

Komentarji in vprašanja (1)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.