Pri nas doma vsak dan pospravljamo igrače, pravzaprav večkrat na dan, vsaj enkrat na teden pa sledi generalno pospravljanje, kar pomeni, da jih presortiramo in pospravimo v škatle. Včasih se vprašam od kod so se vse te igrače vzele, saj jima midva res zelo redko kupiva igrače; izjemoma, če kam gremo ali v okviru kakšnih marketinških akcij zbiranja nalepk, a sicer igrač ne kupujemo, saj so jima veliko bolj všeč knjige, družabne igre ali, kar imata najraje, zabava v naravi, svež zrak, skakanje po trampolinu, lovljenje, spuščanje po toboganu, guganje, igranje v peskovniku, vožnja s kolesom ali poganjalcem, plezanje. Na dvorišču imamo celo igrišče in vse je prilagojeno našim malim raziskovalcem.  Igrače pa ležijo v predalih, se kotalijo pod posteljami in kavčem, polnijo škatle za katere bi bilo bolje, da jih ne bi bilo in so zgolj in samo v napoto.

Zares igrata se samo z nekaterimi, tistimi, ki so najbolj preproste, najbolj vsakdanje, najmanj načičkane in najbolj obrabljene: lesen ksilofon, ki je star že tri leta in napol razstavljen, a še vedno odličen za udrihanje po njem, keglji, ki jih je vedno tako zabavno podirati, poganjalček avto, ki je občasno parkiran kar v kopalnici, dve pupi, ki sta vedno polulani, pokakani in potrebni pregleda pri zdravniku, otroška harmonika, ki jo oba z veseljem raztegujeta in kovček z zdravniškimi pripomočki, ki je top igrača že več kot leto dni in s katerim sta pregledala že celo vojsko ljudi ter ga ne more nič nadomestiti. Občasno so aktualne še kakšne lesene kocke, leseno orodje, s katerim je najlepše udrihati po regalih in stenah ali kakšen lesen avto, a v glavnem vedno zmagajo sestavljanke, tabla, plastelin, pobarvanke, domino in spomin. Zunaj pa so vse igrače odveč in ponavadi sta drug drugemu najboljša zabava.

vir: pinimg.com

Opazujem igrače in se sprašujem, zakaj jih sploh toliko potrebujemo. Toliko plastike in gume (lesene igrače namreč obožujem), toliko pliša in nepotrebne dlake, ki samo leži na postelji, po predalih ali v škatlah; kdo je glavni krivec, da gre toliko denarja za igrače, ki jih nato nihče ne uporablja, ki so zavržene in pozabljene, dokler mama med pospravljanjem ne privleče kakšne na dan. Otroci si jih želijo, seveda, ker vedno hočejo več in več, ker jim je vse zanimivo, lepo in privlačno, ker preizkušajo meje, našo odločnost in debelino naše denarnice.  Igrače, ki se svetijo, bleščijo, spreminjajo barve ali so močno pisane, ki spuščajo zvoke, piskajo ali se obračajo, igrače, ki govorijo, ki se odzivajo na dotik, ki so narejene po zadnjih risankah ali z najbolj priljubljenimi junaki so za otroke vedno nujne in jih želijo imeti. Seveda so tukaj še igrače, ki jih imajo drugi otroci in tako seznam nima konca.

Otroci ne potrebujejo celih kupov igrač, ker večina le-teh zanje ni koristna, ker jih prej ali slej zavržejo in ker jim sploh niso zanimive, poleg tega pa so marsikatere igrače otrokom nevarne in zanje povsem neprimerne. Včasih so imele deklice eno punčko in dečki en avto, ki so ga čuvali kot zaklad, se z njim nenehno igrali in je bil v uporabi leta in leta, danes pa v poplavi vseh teh igrač ne vedo, katero naj izberejo, kaj naj vzamejo v roke, kam se naj obrnejo in jih namesto igrače same privlačijo posebni efekti, otroci pa se velikokrat sploh ne znajo igrati, temveč zgolj stestirajo vse, kar igrača zmore in jo zavržejo.

vir: http://www.retale.com

In krivi smo starši. Vsi mi, ki nasedamo njihovih muham, željam in obljubam, da se bodo igrali, ki verjamemo, da jih lahko igrače zamotijo, ki si želimo z igračo kupiti 15 ali 30 minut miru, ki upamo, da bo otrok zaradi nove igrače miren pri zdravniku ali v trgovini, da bo lepo sedel v avtosedežu ali v miru pojedel kosilo. Igrače kupujemo, ker nas osrečuje otroško navdušenje nad igračo, a to navdušenje že po nekaj minutah izpuhti. Seveda je najlepše videti nasmešek na obrazu svojega otroka, a kaj ko je čez eno uro spet razgrajač ali tečnoba kot prej. Če kupimo oblačila se nam zdi, da smo kupili nekaj zase, saj se otroci, sploh majhni, za oblačila ponavadi ne zmenijo, z igračo pa se nam zdi, da smo mu podarili nekaj prav zanj. Preveč dražljajev, preveč izbire, preveč inovacij in novosti, preveč tehnologije in naši otroci so postali imuni na vse fascinantne, dih jemajoče igrače, o katerih smo mi nekoč le sanjali.

Prav takšni so kot smo bili mi; najraje imajo preproste, doma narejene, primitivne stvari, palice, vrvi, kamne, glasbila in pripomočke za ustvarjanje, najraje se gibajo in raziskujejo in to je tudi tisto, kar je za naše malčke najbolj prav, najbolj koristno in zdravo. Telesna aktivnost, miselna aktivnost in umsko razvijanje, glasbeno in umetniško udejstvovanje, ne glede na to, kako majhni ali veliki so. Nobena igrača ne more otroku nadomestiti časa s starši, dedki in babicami, sprožiti toliko radovednosti in igrivosti kot igra z vrstniki ali jih tako utruditi kot tekanje po svežem zraku. Nekatere igrače so res odlične, narejene da so otroku v pomoč, služijo spodbujanju razvoja, a večina je takšnih, ki so zgolj lovilci prahu in služijo kot opravičilo staršev, kot odkupnina, kot nagrada, kot spodbuda, kot protivrednost, pogoj ali opozorilo.

Večina otrok bi dala vse igrače za nekaj ur igre na igrišču, za trampolin na domačem dvorišču ali vožnjo s kolesom. Pomislite na to, ko boste naslednjič v trgovini segli po igrači. 🙂

Za Nosečko piše mamica Gabrijela
www.mamintwist.com

Avtor: Mamica, Zapisi pravih mamic

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.