Po debelem letu razočaranj, krokodiljih solz in dolgih večernih pogovorov, se nama je na čarobni palčki le nasmehnil plusek. Čeprav sem načeloma dokaj optimistična duša, ki se vedno znova navdušeno izgubi v tem ali onem pravljičnem svetu, tako čarobni palčki kot svojim utrujenim, objokanim očem nisem pri priči verjela. Isti dan sem poškropila še eno čarobno palčko, naslednji dan še eno, teden dni kasneje pa sem četrti palčki le upala verjeti in tako z nekoliko lažjim srcem poklicati zdravnico, da lahko svoj mali čudež pricapljam pogledat še na droben ekran.‎ Tako, pa nama je le uspelo!

Gromozanska želja, ki je iz dneva v dan neizpolnjeno bremenila najina prestrašena ramena, se je končno izpolnila. Starša bova. Ti in jaz. Midva. Nosečnost je bila naravnost čudovita, a hkrati nekoliko naporna, izključno zaradi mojih celodnevnih slabosti, ki so se dnevno kar nekajkrat končale v objemu zveste prijateljice straniščne školjke. Pa kaj zato! Samo da bova lahko kmalu cartala to čarobno drobno bitjece. Zdrava hrana je mojo prijateljico zalila mnogo hitreje kot kakšna pizza, ki je v mojem zaprašenem želodčku celo uspela najti prostorček, iz katerega je ni izbezal noben refluks. Kadar je zlat bodoči očka v roke vzel kitaro in tako mene kot dojenčka zazibal v prisrčnih melodijah izpod svojih čarobnih prstkov, se je naše druženje v trenutku, ko ga je zaneslo v malce bolj “trde” vode, vedno končalo na stranišču. “Metallica, CCR in Floydi so bitjecu vsekakor všeč, Dream Theater pa očitno ne pretirano! Mislim, da je kriv Em#11 akord.” Medtem ko sem tisti dan že šestič “kramljala” s svojo hladno prijateljico, je odložil kitaro, prihitel za mano, skrbno držal moje lase in me božal po ramenih. Čeprav bi marsikatera srečka nosečka nad situacijo obupovala, se jezila in užaljeno cepetala, ker se trenutno ne more pohvaliti, da je za enega, kaj šele za dva, sva midva prekipevala od veselja, lahkotnega krohota in pozitivnih misli, pa ne samo zaradi pred letom dni prenovljene kopalnice. Je pa bilo praznjenje želodčnih hlapov na novih ploščicah morda nekoliko udobneje.

Malce po dvajsetem tednu je moj trebušček začenjal dobivati očarljivo nekoliko zaoblenejšo podobo. Čeprav je bil večinoma opazen le mojim očem, sem ga z najglobljim ponosom razkazovala nepoučeni okolici. S prikupno rastočim mini bušijem so se pričeli vrstiti tudi prvi modri nasveti. Za mnenje vsekakor nenaprošeni sorodniki, sosedje, prijatelji in znanci so svoje popokane piskrčke prekipevajoče od neizpolnjenih želja, nedokončanih projektov in ostalih grandioznih frustracij ponosno zlivali v najini naročji. “Uživajta, dokler sta še sama! Ko boste enkrat trije, bo vse drugače! Nikoli več ne bo tako, kot je nekoč bilo! Nikoli več ne bosta imela časa zase, bosta videla!” so kričali, od ljubezni po vseh šivih pokajoči očetje, medtem ko so se v sredo ob dveh popoldan vozili iz službe domov. “Tvoje prsi so premajhne, dolgo ne boš mogla dojiti, ker boš sigurno imela premalo mleka! Nujno kupita otroško varuško, stolček, ki raste z otrokom, počivalnik, ki ga malce zamoti, da ima mama lahko malo časa zase. Oh, pa nikakor ne kupujta dud različnih znamk, jih bo otrok zavrnil. No, saj bosta videla, otrok je najlepši, ko spi!” so modrovale ljubeznive matere, medtem ko so na domačem balkonu s cigaretom v roki srkale že tretjo kavico, da si lahko za hipec oddahnejo pred triletnico, ki se na svoji tablici že celo uro pridno igra z lego kockami. Čeprav sva si svoj droben zaklad neskončno želela, so naju takšne in drugačne cvetke tu in tam pa le uspele malce popeljati na pot pospremljeno z dvomi in strahovi. Občasno se nama je v spanje prikradla misel, da morda ne bova zmogla, da bova storila kakšno glomazno napako in z njo ogrozila ali pa celo za vedno spremenila otročkovo življenje. Na srečo se je še našel kakšen “trezen” sorodnik, ki je s svojim velikim srcem pel popolnoma drugačno zgodbo. Pa vendar se nama je življenje najbolj spremenilo tistega februarja, ko je naš moder planet s svojo prezenco za vedno polepšala najina prvorojenka. Čeprav naju je bilo strah, sva vedela, da bova zmogla. Zanjo. Za naju. Za nas!

vir: vanmetrehomes.com

Dojenje prvih nekaj mesecev vsekakor ni bilo mačji kašelj pa vendar moje drobne prsi po štirinajstih mesecih še vedno ljubeče zalivajo najino lepotičko. Življenje se je spremenilo. Seveda. Neumno bi bilo trditi drugače. Vsekakor pa se je spremenilo na bolje, na zabavneje, na neprimerljivo lepše. Odeto je v vse barve pisane palete. Obsijano z vsemi sonci neštetih osončij številnih galaksij. Najin otrok vsekakor ni najlepši, ko spi! V najinih očeh je najlepša, ko se navihano smeji, ko se neutolažljivo joče, ko se hvaležno doji, ko se razposajeno igra, ko po celem dnevu polnem drobnih ogromnih podvigov omagano zaspi, ko enostavno živi. Polna zdravja in veselja. Polna ljubezni, sto tisočih dnevnih poljubčkov in deset tisočih nočnih objemov. Najlepša, ker je najina. Vedno in povsod.

Tudi starši smo iz dneva v dan pametnejši in močnejši. Mimoglavi nasveti počasi naletijo na zamašena ušesa, zlonamerne opazke so z vedno debelejše kože sprane z večernim tušem, ljubezen do naših otrok pa se krepi in množi. Skrbi, bojazni in pomisleki so skupaj z briljantnimi nasveti pospravljene v najvišji predal, ki se ga lahko odpre le s pristavljenim stolom. Naši otroci ‎pa raziskujejo, rastejo, zajemajo tako znanje kot življenje z največjo žlico, ker njihovi starši najbolje vemo, znamo in zmoremo. Ker smo za vedno njihovi in oni za vedno naši. Pa kaj zato, če nikoli več ne bo, tako kot je nekoč bilo. Je tako nedvomno lepše.

Za Nosečko piše mamica Ajda Jonak


Avtor: Mamica, Zapisi pravih mamic

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.