Pravzaprav  ne vem, kako sem prišla na idejo, da bi sebi – nosečki ‘poslala pismo’ … ampak, če bi lahko, bi izgledalo takole:

1. Gibaj se

Tukaj ne bi govorila o prehrani, saj  res nisem bila nek vzor za zdravo prehrano med nosečnostjo. Težko je razložiti, kako je, ko te napade volčja lakota, ali ko se lačen zbudiš sredi noči (kako je to sploh mogoče, če ves čas ješ?!), ali, ko ti nekaj RES zapaše.  Še posebej je težko to razložiti nekomu, ki tega (še) ni doživel. Definitivno pa je dobro imeti nekaj kondicije. Ravno zadnjič sem rekla prijateljici, da si želim pred naslednjim otrokom nabrati več kondicije. Nenehno vstajanje, dvigovanje, pobiranje, ‘borba’ z otrokom pri oblačenju in predvsem nošenje, ki zahteva dobro fizično pripravljenost. Sicer zmorejo vse to tudi tisti, ki nimajo ravno dobre kondicije, ampak zagotovo je lažje, če jo imaš. Meni je zelo pomagal plesni pilates pri Anji v Plesnem mestu, še posebej pri sprostitvi (tudi po porodu – začela sem po treh mesecih in mi zelo koristi), vendar je še boljše, če ga redno obiskuješ, kot sem ga jaz.  Prav tako bi dodala še kakšen sprehod ali izlet več,  morda tudi potovanje..

2. Kupi si že zaboga tisti voziček!

Priznam, ko sem bila noseča, me je skrbelo vse drugo prej kot to, kakšen voziček bom imela, zato mi ni bilo treba 2x reči, ko mi je prijateljica ponudila svojega (oz. od svoje sorodnice). Dobro, 2x je bilo potrebno, več pa ne. Iskanje vozičkov preko Bolhe in drugih spletnih strani se mi je zdelo utrujajoče in brezplodno opravilo. Bila sem mnenja, da bova kupila mačka v žaklju, se pravi, da bova plačala pol novega, ki bo na prvi pogled  super, čez čas, če ne že prej, bi pa nekaj odpadlo in ne bi mogla,  nič narediti, saj na internetu velja pravilo: videno, prodano. Nov pa se je zdel kot oddaljene sanje. Zato jih, odkrito povedano, kolikor čudno se to sliši, nisva šla niti gledat. Verjamem, da nisem edina. Verjetno nas je več, ki imamo v trenutku, ko izvemo za nosečnost, druge skrbi kot to, da bomo paradirale  z najnovejšim, ´fensi´ vozičkom, ki ga niti  ne rabimo.

vir: contentful.com

Pomembno je, da nam je zares všeč, da se nam zdi udoben za dojenčka in praktičen za vožnjo (razmislimo, kje se bomo sprehajale). Še posebej, če ste samostojne ženske, ki ne  sprejemate pomoči. Pa vendar, če vam teta ponudi, da bo prispevala nekaj zraven, nikar je ne zavrnite zaradi ponosa. Meni je  prijateljičin super služil do 6. meseca, potem so kolesa  ‘zaštekala’, sicer smo jih kasneje več ali manj popravili … ampak takrat je v meni naredil ‘klik’ in spoznala sem, da samo enkrat voziš (enega) otroka v košari, gledaš njegove male nožice kako se stegujejo v zrak, in tako ti, dojenček in previjalna torba tvorite  v tistem trenutku cel svoj mali svet.

3. Resnično razmisli, kako in predvsem kje želiš roditi

Sem človek, ki je za večino stvari prepričan, da je najboljše, da čim manj razmišljaš in ‘samo greš’. Na tak način mi je  uspelo kar veliko stvari v življenju, ampak porod ni bil en izmed njih. Odločila sem se za Ljubljansko porodnišnico (iz podobnih razlogov kot verjetno večina žensk – če gre karkoli narobe, te tako ali tako odpeljejo tja). To ni kritika porodnišnice in prepričana sem, da je imelo zelo veliko žensk tam čudovito izkušnjo, tudi moja ni bila najslabša, pa vendar se jaz zanjo (verjetno) ne bi odločila še enkrat. Dejstvo je, da je vseeno precej probremenjena (sicer odvisno od tega, kdaj rodite tam) in posledično je preobremenjeno tudi osebje. Sama sem imela spisan porodni načrt, kasneje pa se je vse dogajalo tako, da je bil načrt zadnja stvar, ki bi ga lahko ‘uveljavljala’, saj so me skrbele  veliko bolj osnovne stvari. Veliko stvari sem si želela, pa se žal niso zgodile. Vse to je razumljivo, saj porod ni potovanje na Sejšele. Pa vseeno, če bi lahko kaj povedala sebi nosečki, bi si povedala, naj pomislim, kje nimajo toliko porodov in se mi lahko posvetijo, me bodrijo in poslušajo moje želje in moje telo (saj nam le-to veliko pove).

4. Preberi si kaj o porodu in dojenju, in zaupaj (na prvem mestu) svetovalkam za dojenje

Tudi o dojenju sem imela podobno mnenje kot o porodu. Čim manj bom razmišljala o tem, bolje bo steklo. Na začetku je res zgledalo tako. V porodnišnici sem imela super podporo, teža je zelo malo padla, medicinske sestre so me spodbujale in me tolažile, ko sem podvomila vase. Pri treh mesecih so se pojavile težave s pediatrijo zaradi (po njeno) premajhnega prirasta teže. Po eni strani prestrašena, polna dvomov in vdana v usodo, se nisem odločila za svetovalko za dojenje (čeprav sem se že slišala za njo in se skoraj dogovorila za srečanje). Sama s seboj sem se borila, ali naj zaupam (samo) pedaitrinji, ali svojemu občutku (ki pa je tudi nihal).

vir: todaysparent.com

Zato vam polagam na srce, ČE imate željo dojiti, in ČE se pojavi kakšna težava, naj vam ne bo škoda denarja za svetovalko za dojenje. Sicer v mojem primeru nisem mislila toliko na denar, kot sem se bala, da me bo samo kritizirala (sploh ne vem, zakaj sem to mislila).

5. Imej ‘plan B’ oz. nekoga za pomoč

Ko me je prijateljica pred porodom vprašala, če imam koga, ki mi bo lahko priskočil na pomoč, ko jo bom zares potrebovala, sem samozavesto odvrnila, da ne, in da ‘bom že nekako’. Vem, da je veliko žensk samih ves čas, nimajo nikogar (ali ga morda niti ne želijo), niti mož/partner ne ostane z njimi po porodu doma niti dneva, vendar sama vem, da bi, če bi bila še enkrat ne tem mestu, sigurno poskrbela za ‘plan B’. Miha je bil z nama 4 dni, 5. dan so ga že poklicali, če lahko pride pomagat v službo. Naslednje dva tedna sva bili sami. Mama in teta sta bili na Islandiji, sestro imam v Angliji, sestrični imata svoji družini in otroke, tukaj pa se seznam mojih ženskih sorodnic konča. Prijeteljic nisem hotela obremenjevati, saj nismo v takem odnosu, s tistimi s katerimi pa smo, imajo pa spet svoje družine, službo, faks in podobno. Kasneje sem se tudi sama, ravno zato, ker vem, kako je, ponudila kakšni od prijateljic za pomoč po porodu, vendar žal tega z majhnim dojenčkom nisem uspela izpolniti. Če zdaj pomislim, mi prve tedne po porodu sploh ni bilo tako težko (Ina je precej spala, s stanovanjem se nisem obremenjevala, bila sem še čisto pod vplivom adrenalina in sem se počutila ‘super ženska’). Nato je prišlo bolj naporno obdobje. Za vsakega otroka in žensko je to drugo obdobje. Nekako mislim, da  ni slabo, če imaš prvo leto nekoga, ki ti lahko občasno priskoči na pomoč.

6. Ne poskušaj se prihitro vrniti v ‘staro življenje’

Dejstvo je, da ‘starega življenja’ ne bo več, kar je dobro! Ne poskušaj takoj ustreči vsem prijateljem in sorodnikom, ki bi tako zelo radi videli dojenčka, ne poskušaj imeti stanovanje takoj ‘kot iz škatlice’ (razen, če že na splošno nisi tak tip človeka, potem verjamem, da se ne boš sekirala), ne poskušaj se takoj voziti (ali hoditi) po vseh opravkih, še najmanj (!) pa ne poskušaj priti takoj nazaj v staro formo (ali še boljšo – to je bil moj plan – ha, ha). RES, to ni pomembno! Razumem, da bi se rada spet počutila privlačno in ženstveno, vendar se vse to lahko tudi s poporodnim telesom, samo v glavi si je treba razčistiti. Seveda s tem ne mislim, da se nikoli več ni treba vrniti k zdravi prehrani (najbolje je seveda, če si pri njej ostala tudi vso nosečnost, v tem primeru bravo, saj meni ni uspelo) in športu, vendar je na začetku vse ostalo bolj pomembno kot to, da dobro izgledaš v bikinkah.

7. Zapisuj si, čisto vse si zapiši

To se nanaša na dve stvari. Na to, da se v nosečnosti pojavi zadeva, ki se ji reče ‘nosečniški možgani’, ali po domače pozabljivost, ki se (lahko) nadaljuje še dolgo po tem, ko rodiš in otroci zrastejo. Zato imej blokec, planer ipd. (ki jih ženske že tako ali tako obožujemo, vsaj jaz), ali zapiske na telefonu, karkoli ti je ljubše. Na slovenskem trgu obstaja tudi velika ponudba različnih planerjev, dnevnikov in spominskih knjig za nosečnice, in kasneje, mamice. S čimer že prehajam na naslednjo stvar – zapisuj si vse nosečniške in  otrokove mejnike. Glede tega sem bila sicer kar pridna, ampak lahko bi bila bolj. Pa vseeno, kupi si že na začetku nosečniški dnevnik oz. spomnisko knjigo. Tudi, če nisi tip človeka, ki si rad zapisuje, pomisli na to kot na ‘zapuščino’ svojemu otroku. Verjamem da mu bo toplo pri srcu, ko bo prebral tvoje zapise, tudi, če so smešni … še toliko bolje!

8. Prišli bodo težki trenutki, vendar se sprosti in zadihaj, vse bo v redu!

Že nosečnost je za večino žensk čas velikih zunanjih in notranjih sprememb. S tem ne mislim toliko na videz (jaz sem se kot nosečnica počutila zelo privlačno, še posebaj kasneje, ko je bil trebušček tolikšen, da je bilo jasno, da je nosečniški, in da se nisem ‘samo malo zredila v boke’), ampak bolj druge spremembe – nekatere takrat čaka selitev, preurejanje stanovanja, veliki nakupi itd. Z notranjimi pa mislim  na to , kako se bo spremenil vajin odnos s partnerjem, tvoj prosti čas, tvoja kariera, čas s prijatelji … nekateri veliko razmišljamo o svojem otroštvu in plujemo po spominih. Priznam, da me je skrbelo zelo veliko stvari, zadala sem si tudi veliko stvari, ki sem jih želela izpolniti preden rodim, za kar mi sicer ni žal, in bi verjetno enako naredila še enkrat, vendar bi se poskušala bolj sprostiti in se ne toliko obremenjevati z vsem.

9. Privošči si izlet, razvajanje, ali karkoli drugega, kar te zares veseli, naj ti ne bo žal časa in denarja

To velja tako za nosečnost kot za kasnejše obdobje. Verjetno kot večini so mi šli zelo na živce ‘dobronamerni’ nasveti v stilu: “Privošči si, dokler si še lahko, potem si ne boš mogla, ne bo časa, ne bo denarja, ne bo ničesar!” Mislila sem si: “Am … hvala?!” Draga nosečka, jaz ti ne sporočam tega.

vir: netdna-ssl.com

Bo čas (in denar) za vse, kar si boš ZARES želela in predvsem upala. Na začetku sem se na primer bala it s tako drobnim bitjem na izlet (‘kaj, če ne bo zadovoljna v lupinici, kaj, če je ne bom mogla kje podojiti, in podobno’), pa sem si recimo zelo želela. Tisti, ki si na primer tega ne želi, želi si pa nekaj drugega, na primer, res rada bi šla k frizerju, ji priporočam, da to tudi usresniči. Kot doječa mamica sem se srečala z marsikaterim izzivom, ko sem si želela nekaj privoščiti, pa vendar … Ina mi je spala na prsih, medtem ko mi je kozmetičarka urejala nohte na nogah. Ne rečem, da imamo vse enake želje. Morda bi si rada privoščila kopel v domači banji. Uskladita se s partnerjem ali s kom drugim, da bo ta čas poskrbel za dojenčka. Mamino počutje je zelo pomembno. S tem se lahko ponovno navežem na prvo točko.

10. Ne izoliraj se (ne v nosečnosti, ne kasneje)

Sama sem imela od začetka nosečnosti, do zdaj, tri obdobja, ko sem se precej izolirala od prijateljev. Prvo je bilo, ko sva se preselila v stanovanje v Domžalah in sem šla skozi veliko notranjih sprememb, naslednje je bilo zgodnje poporodno obdobje, kar je sicer do neke mere super, saj mamica in novorojenček potrebujeta čas zase, vendar, sem se jaz kar preveč izogibala vseh. Nisem potrebovala toliko obiskov, ampak bolj prijatelje s katerimi bi odšla na sprehod. Vmes se mi je ‘odprlo’ in sem veselo vozičkala s teto in prijateljico, ki živi v bližini idr.. Tretja kriza je bila, ko sem imela probleme z dojenjem, zaprla sem se v stanovanje, tudi na sprehode nisva hodili (ponovno) po svoje je to sicer dobro, vendar mi ni nič pomagalo, kvečjemu škodilo.

11. Bodi hvaležna za vsak dan nosečnosti (in kasneje otrokovega življenja)

Mislim, da tukaj ni kaj dosti za povedati. Morda imaš težko nosečnost, bruhaš, živiš od bobi palčk in Coca-Cole, in si sedaj misliš: “Pa kaj govoriš?!” Morda imaš celo (resnično upam, da ne!) kakšen zdravstven zaplet v nosečnosti in v njej niti slučajno ne uživaš, vendar si z vsakim dnem bližje dnevu, ko boš v rokah držala malo štručko, ki ti bo spremenila življenje. Prepričana sem, da na bolje.

Vse dobro ti želim, bodoča mamica! ♡

Za Nosečko piše mamica Danaja Marinšek
www.mamiinatinasolati.si

Avtor: Mamica, Zapisi pravih mamic

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.