Dojenje je tako lepa, naravna in koristna dejavnost, oh! Da bi človeškim mladičkom zagotovila, da bodo zagotovo dojeni in tako optimalno oskrbljeni z vsem, kar njihova mala telesca potrebujejo, je mati Narava dojenje seveda zasnovala nadvse enostavno, celo prijetno in mamljivo, mar ne?

Ne.

Prihranila vam bom litanijo o prednostih dojenja, ker utegne imeti na tiste, ki se za dojenje šele odločate ali pa imate s tem težave, prav nasproten učinek. O tem čudežu narave ste v šoli za starše in na kavi s katero od supermamic izvedeli že vse, kar se pozitivnega izvedeti da. Po svoje je tole dojenje kot CrossFitt: že iz tega, kako histerično ga ljudje zagovarjajo, lahko posumiš, da ni zgolj koristno in zdravo, marveč zna biti tudi še kako naporno.

vir: http://mindfulnessmama.com

Da smo si na jasnem: dojim in to počnem čedalje rajši. Odkrivam vedno nove in nove prednosti dojenja, ki na življenje z dojenčkom pozitivno vplivajo s povsem praktičnega vidika. Dojenje vsekakor priporočam. Ampak! Ne priporočam pa, da si k srcu jemljete težave, s katerimi se lahko srečate, in vam jih tisti, ki vas poskušajo navdušiti za dojenje, zvito zamolčijo.

Prvič: kljub povsem naravni in spontani naravi dojenja se lahko zgodi, da dojenček sprva ne zna pravilno sesati in traja nekaj časa, da se tega nauči. Babica v porodnišnici nama je s Sinom pomagala tako, da mu je v usta na silo zbasala nemogoče velik del moje dojke, na kar se je seveda odzval z vreščanjem. Sama bi na tej točki odnehala, ona pa je vztrajala in Sin je po še nekaj poskusih končno začel jesti. Konec koncev je le moj in vse od tedaj jé z slastjo, ki jo lahko do hrane pokaže le moj potomec.

Drugič: zakaj nihče od resda dobro mislečih zagovornikov dojenja ne razume, da se bo ženska zaradi dojenja najbrž začela resno sekirati ravno zato, ker ji s tako buldožersko vnemo dopovedujejo, da se ne sme sekirati? In potem se bo sekirala, ker se sekira. Nakar se bo sekirala, ker se sekira zaradi svojega sekiranja. Zaradi česar se bo sekirala še toliko bolj. Saj se razumemo, no.

Preberi tudi: Mama in otrok lahko kljub hranjenu po steklenički ustvarita čudovit stik!

Tretjič: to, da morate po napotkih zdravnikov, patronažnih sester in babic nujno dojiti na 3 ure in bognedaj bolj poredko, utegne biti vaša zadnja skrb. V prvih tednih, ko se vam proizvodnja mleka šele vzpostavlja, se zna zgoditi, da boste dojile praktično cel dan. C-e-l d-a-n-! Izkoristite to za sproščanje, morda celo dremanje, ali pa prižgite TV in glejte bedarije (vem, vem, da ste nekje prebrale, da je treba dojenje nujno izkoristiti za očesni stik z otrokom in za vzpostavljanje čim močnejše čustvene vezi, in strinjam se s tem, a nekje po štirinajstem dojenju v istem dnevu ste lahko brez slabe vesti prepričane, da se vas je otrok več kot nagledal. Če seveda med dojenjem ne dremlje tudi on, kot je to neprestano počel Sin.)

vir: parenting.mdpcdn.com

Četrtič: seveda smo si različne in naša telesa se na dojenje odzovejo različno, vsem pa je skupno nekaj – v primeru morebitnih težav pri dojenju se tolažimo s tem, da če ne drugega, bom pa vsaj shujšala, in pri razsodnih ljudeh to drži! Sama pa sem si najbrž od vseh podatkov, pridobljenih v šoli za starše, najbolj zapomnila to, da je treba med dojenjem ne jesti, ampak žreti. Kaj se pa zamudim!
Pa sem jedla: in to cel dan in (za vsak primer) še po vsakem nočnem dojenju. Pri zajtrku sem količino hrane podvojila, ker je le najpomembnejši obrok v dnevu, in še med dojenjem samim sem včasih mlela piškote. Za mleko vse, sem si požrtvovalno mislila, moje telo pa je mleko proizvajalo povsem v svojem tempu (in tempu, ki ga je s svojo neutolažljivo lakoto narekoval Sin), z nečloveškimi količinami zaužite hrane pa je storilo to, kar je bilo vajeno storiti že od nekdaj: uskladiščilo jih je na mojih stegnih, zadnjici in trebuhu. Ko sem prišla k pameti in pričela jesti kot normalni ljudje, so tudi na novo pridobljene zaloge začele kopneti, a moram reči, da se bom teh tednov blažene zaslepljenosti celo življenje spominjala s toplino v srcu. Šop banan na dan, velik kozarec Nutele na teden, nerazumne količine plazma piškotov, hektolitri močne kurje juhe, mogočni kupi krompirja ter nepregledne porcije mesa – pa kaj, če mi nekaj časa niti ene pajkice niso bile več prav!
Skratka: da, od dojenja se da shujšati, s tem žretjem pa je podobno kot s tistim, da med nosečnostjo ješ za dva. Nihče vam seveda ne brani, a vaše telo se bo odzivalo na potrebe otroka in ne na to, kako rade imate lazanjo.

Petič: to, kako določena hrana vpliva na vas in vašega otroka, ugotovite same; tega namreč zagotovo ne vedo ne vaša mama, ne soseda, ki je rodila par ur pred vami, celo internet ne. In potem, ko boste 15 minut uživale v prepričanju, da so vašemu otroku prebavne motnje povzročali prav mlečni izdelki, in da ste najboljša mama pod soncem, ker ste jih nesebično izločile iz prehrane, (mislim, samo poglejte, kako bolje se zdaj počuti), boste kljub vaši požrtvovalnosti 5 noči zapored preživele z jokajočim dojenčkom v naročju, ta pa se bo divje napenjal in za naslednjih 30 minut (37, če bo dobra noč) zaspal šele, ko mu bo uspelo s skrajnim naporom iz sebe iztisniti en sam samcat simboličen prdec. Mogoče so vam pa mleko podtaknili v, kaj jaz vem, žvečilne gumije. Pojma nimam: ve pa večino časa tudi ne boste.

vir: parenting.mdpcdn.com

Omenjala sem neke prednosti, ne? Torej: najprej bi izpostavila dejstvo, da je lenim ljudem dojenje pisano na kožo. Če ste še malce neorganizirane in štoraste, pa je dojenje sploh kot nalašč za vas. Še danes v nočeh, ko iz nekega nepojasnjenega razloga že približno šestič dojim Sina (ki po mleku hlasta, kot da že več tednov ni dobil jesti), premišljujem, kako grozno bi bilo, če bi morala za vsako hranjenje vstati iz nemarno udobne postelje, pripraviti mešanico za hranjenje po steklenički, na koncu pomiti vse pripomočke in nekako ne zblazneti od Sinovega vreščanja, ki bi spremljalo celoten postopek. Sprašujem se tudi, kolikokrat bi se zmotila pri pripravi mešanice; kolikokrat bi Sinu po pomoti dala piti zgolj vodo, kolikokrat pa vodo, pomešano s kavo ali pa drobtinami. Kolikokrat bi stekleničko in vse za pripravo mešanice pozabila doma in se na to spomnila šele, ko bi me Sin nekje daleč od doma glasno opozoril na to. Kako bi se sekirala zaradi vsake kapljice, ki bi ostala v steklenički in je Sin ne bi použil kljub temu, da na embalaži in na internetu lepo piše, da bi jo moral.

Seveda bom Sinu celo življenje oponašala, da zaradi njega več mesecev nisem jedla sira in paradižnika. Seveda bom v naslednjih mesecih (najbrž tudi letih, ne slepimo se) vsak njegov dosežek pripisovala dejstvu, da je bil toliko časa dojen. Seveda hkrati komaj čakam, da začne jesti še kaj drugega, ker, prosim lepo – ali je na svetu še kaj bolj zabavnega od čiščenja otrokovih ušes, ker z žlico ni zadel svojih ust in ima poln sluhovod pretlačene banane?

Seveda pa bom tudi pogrešala spokojnost najinih skupnih trenutkov sredi noči. Njegovo drobceno dlan na mojem prsnem košu. Njegovo popolno, popolno, popolno glavico, ki je po hranjenju omahnila v sen, a se še vedno tiščala k meni.
(premor, da gre avtorica lahko za 15 minut v miru ihtet v spalnico, medtem ko v ogledalu s strani opazuje, kako ji tole slavno hujšanje z dojenjem ne uspeva pretirano.)

Nikakor pa ne bom obsojala žensk, ki iz katerega koli razloga ne dojijo. Če me na kak dan, ko se Sin po pomoti obnaša še posebej prisrčno (beri: hranjenja ne prekinja z nepojasnjenim jokom, mi nohtkov ne zabada v dojko (kdo mu jih pa ni postrigel, a?) ter med dojenjem ne golta celih kubikov zraka), prime, da bi se vzvišeno na glas vprašala “Le kaj je narobe s temi ženskami, da ne dojijo?”, si sama silovito zabodem noht v dojko in se spomnim na dni, ko sem v mislih odštevala dneve do Sinovega dopolnjenega šestega meseca (star pa je bil 14 dni). Dojenje ni vedno enostavno, ni vedno prijetno in preprosto ni za vsakega. Prej, ko bomo bojda superiorne doječe matere to sprejele, prej nam bo lažje in se bomo lahko mirne duše brigale zase in za svoje mladičke. Sekiranje ni dobro za mleko, pravijo. Tudi, če se sekiraš zaradi drugih.


Avtor: Špela Božić, Novopečena mama.

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.