”Joj, res ne vem, kako bo to šlo. Naš bi se neprestano dojil, če mu ne ugodim, se joče in meče po tleh ter hoče dudo, ki je nato cel ljubi dan ne spusti iz ust. Navajen je, da zaspi v vozičku ali z vožnjo v avtu, zvečer hodi spat zelo pozno in spi do poznega dopoldneva. Vso hrano mu še vedno pasiram, saj drugače vse spljuva ven, med hranjenjem mu pustim, da se igra in meče hrano po tleh, saj se tako vsaj malo zamoti in nekaj poje. Kuham tri menije različnih obrokov, nič mu ne odgovarja. Nato hodim z žlico za njim po stanovanju in ga na koncu vsa izčrpana posedem pred televizijo, da sploh spravim vanj kakšen grižljaj. Hrano mu vmešam v njemu ljube jedi, npr. v sladke jogurte in mu obrok postrežem v jogurtovem lončku. Na sprehod ga spravim samo z vozičkom in z njegovo najljubšo risanko na telefonu.”

Stiske staršev

Pogosto berem in poslušam stiske staršev, ki so zaskrbljeni, kako se bo njihov otrok vključil v vrtčevsko okolje, ki ne bo moglo uresničevati otrokovih dosedanjih navad. Skrb je povsem naravna in upravičena, zato si vsak starš zasluži, da je slišan in razumljen v svoji negotovosti. Na drugi strani pa si tudi vsak vzgojitelj želi (če že ne zasluži, službo si je pač sam izbral), da starš že doma naredi spremembe, ki bodo otroku olajšale prehod v novo okolje.

Družina in vrtec

Idealno bi bilo, da bi starš in vzgojitelj nastopila kot partnerja, ki si prizadevata ustvariti najboljše pogoje za otrokov razvoj in dobro počutje. Družina in vrtec ne bi smela stati na nasprotnih bregovih, si očitati nepravilnosti, biti bitko vsak za svoj prav, temveč bi morala sodelovati na področjih, kjer je za otroka resnično pomembno. Dejstvo je, da otroci v vrtcih v povprečju preživijo veliko več časa, kot bi si sami želeli in kot bi bilo zanje optimalno dobro, zato je pomembno, da družina in vrtec skupaj soustvarjata pogoje, v katerih se bo otrok čim boljše počutil in razvijal.

Stiske otrok v vrtcu in vloga staršev

Pri vključevanju v vrtčevsko okolje večina otrok doživi manjšo ali večjo stisko, saj kar naenkrat velik del dneva preživijo brez staršev in se morajo navaditi, da v svojo fizično in psihološko bližino spustijo popolne neznance. Ta otrokova stiska mine, ko preko izkušenj spozna, da ni bil zapuščen, ampak da se starši vsak dan vrnejo ponj in da mu tudi vrtec lahko ponudi prijetno izkušnjo bivanja. Drugi del stisk, ki jih v vrtcu lahko doživi otrok, pa se nanaša na spremenjeno dnevno rutino in navade, ki jih v vrtčevskem okolju ni možno uresničevati:

Dojenje

Ni le otrokova hrana, temveč tudi način povezovanja matere in otroka, ki prinaša ugodje, bližino in občutek varnosti. Odzivanje na dojenčkove potrebe po dojenju je v prvem letu njegovega življenja bistvenega pomena, zato je potrebno posebno pozornost nameniti obdobju, ko se porodniški dopust in z njim čas intenzivne povezanosti med materjo in otrokom končuje. Priporočam, da pri tem upoštevate načelo postopnega uvajanja sprememb in otroka postopoma navajate na dojenje v takšnih terminih, ki bodo izvedljivi tudi takrat, ko bo otrok vključen v vrtec. Te spremembe uvajajte vsaj en mesec pred vključitvijo v vrtec, da se bo lahko otrok nanje postopoma navadil. Otrok, ki iz danes na jutri doživi popolno spremembo v pogostosti dnevnega dojenja, lahko doživi stisko, ki negativno vpliva na njegovo počutje in uvajanje v vrtec.

Duda

Čeprav se lahko izkaže kot priročen pripomoček za pomiritev otroka, ima ob prekomerni uporabi lahko negativne posledice na razvoj govora in zobnega loka, postane pa lahko tudi sredstvo za reševanje čustvenih težav in kriz. Vzgojitelji se uporabi dude v vrtcu praviloma izogibamo, razen v času uvajanja in pri otrocih, ki imajo bolj izrazit sesalni refleks. Otroke želimo naučiti, da svoje stiske izrazijo (tudi z jokom) in poiščejo pomoč, namesto da jih potlačijo in utišajo z dudo. V vrtcih pogosto pride tudi do verižne reakcije, če ostali otroci zagledajo dudo pri nekom drugem, saj bi jo potem imeli tudi sami. To v skupino vnaša nepotreben nemir. Otroci, ki doma dudo uporabljajo prekomerno, lahko v vrtcu brez nje postanejo nemirni in pretirano občutljivi, kar je naporno tako zanje kot za ostale sovrstnike. Staršem priporočam, da uporabo dude postopoma in sočutno omejijo, če je možno le na čas otrokovega počitka ali v izrednih situacijah.

Spanje

Z uspavanjem so običajno večje težave v domačem okolju, saj otroci spretno preizkušajo načine, kako bi lahko še vsaj trenutek dlje ostali budni s starši. V vrtcih je uspavanje bolj rutinski postopek, ki se ga otroci relativno hitro privadijo in običajno utrujeni od vsega dogajanja ob spremljavi petja ali pravljic kar sami popadajo na postelje. Uspavanje otrok v naročju se po potrebi prakticira predvsem ob uvajanju ali občasnih izrednih okoliščinah. Priporočam, da vsaj nekaj časa pred vključitvijo v vrtec tudi doma vzpostavite umirjeno rutino uspavanja in spanja na postelji, saj lahko tako otroku vsaj deloma omilite stisko ob navajanju na režim spanja v vrtcu. Dolgoročno bo tako lažje tudi vam, kot če otroka vozite v vozičku ali ga cel čas spanja držite v naročju. Poskrbite tudi, da bodo ustrezno zadovoljene otrokove potrebe po spanju, saj se bo lahko le dobro naspan dobro počutil v vrtcu in aktivno sodeloval pri vrtčevskih dejavnostih (občasne slabše prespane noči niso težava).

Prehranjevanje

Kljub stiskam staršev, da njihov otrok premalo poje, izvajanje različnih trikov, hranjenje pred televizijo ali med igro dolgoročno ni dobra rešitev, saj se otrok navadi tovrstne animacije in jo potem vsakič znova pričakuje. Tudi v vrtcu lahko doživi stisko, saj ni vajen umirjeno sedeti za mizo, vstaja s stola, se želi igrati, ne sodeluje pri hranjenju, težje sprejme hrano v koščkih in v njeni prvinski obliki, barvi, vonju, okusu (če se prehranjuje le s pasirano), ipd. Vzgojitelji v vrtcih si prizadevamo, da otroke naučimo umirjenega prehranjevanja za mizo, saj lahko le na ta način zagotovimo ustrezno higieno in varnost med obroki. Spodbujamo tudi samostojno hranjenje, bodisi z roko bodisi s priborom, bistveno je, da otrok pri hranjenju aktivno sodeluje in ni okupiran s kakšno drugo aktivnostjo.

vir: http://edibleportland.com

Tehnologija

Statistike kažejo, da od leta 2000 dalje naša življenja postajajo vse bolj digitalna; vse več časa preživimo pred zasloni kot pa v osebnem stiku z ljudmi, kar prinaša negativne psihološke (osamljenost, depresija, anksioznost) in zdravstvene posledice (motnje pozornosti, spanja, impulzivnost, upočasnjen metabolizem, kardiovaskularne bolezni, zmanjšana fizična kondicija, ipd.). Četudi je lahko zmerna uporaba tehnologije poučna za otroke, stimulira le določen del njihovih možganov, za celostni razvoj pa je pomembno, da sta v ustreznem ravnovesju stimulirani obe možganski polovici. Prekomerna in nenadzorovana uporaba tehnologije je škodljiva za otrokov razvoj in učenje, poleg tega pa je tudi zasvojljiva, zato priporočam, da omejite njeno uporabo glede na otrokovo starost. S tem boste otroku prihranili tudi stisko ob navajanju na vrtčevsko okolje, kjer tehnologija služi zgolj za občasno popestritev dogajanja ali kot podlaga za druge aktivnosti.

Stiske in vloga vzgojiteljev

Vzgojitelj ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju sodelovanja z družino. Njegova dolžnost je, da vedno deluje v otrokov dobrobit, upošteva otrokove individualne potrebe in interese ter spoštuje avtonomijo posamezne družine. Znati mora vzpostaviti dovolj oseben in hkrati strokoven odnos s starši, v katerem bo dovolj prostora za odkrit pogovor in zaupanje. Dobro vzpostavljeno sodelovanje vrtcu in družini omogoča, da pri svojih vzgojnih vplivih na otroke delujeta bolj usklajeno in drug drugemu dajeta možnost vpliva na vsebine in načine tako vrtčevskega dela kot domačega življenja. Vzgojitelj je tisti, ki mora prevzeti pobudo in organizacijo sodelovanja, hkrati pa mora znati motivirati starše, da tudi sami aktivno pristopijo k sodelovanju.

Tako kot starši in otroci, imamo svoje stiske tudi vzgojitelji. Potrebno je, da jih pravočasno prepoznamo, si jih priznamo in nanje poiščemo ustrezne rešitve. Vzgoja ne pozna recepta, ki bi učinkoval pri vsakem otroku in pri vsaki družini, kar lahko vzgojitelja, še posebej začetnika, spravi v stisko. Edini pravilni odgovor na to stisko je sodelovanje, tako z družinami kot s strokovnimi sodelavci – vzgoja je namreč mogoča le kot sprotna (samo)refleksija. Vzgojitelj se pri svojem delu srečuje tudi z lastnimi strahovi, predsodki, bolečinami, ki lahko povzročijo osebno in/ali poklicno stisko, dvom v lastno učinkovitost in vrednost. Zgodi se tudi, da prizadevanja za sodelovanje ne obrodijo želenih sadov, zgodijo se nepremišljene besede in dejanja, zgodijo se očitki in iskanje grešnega kozla. Tudi to je del vzgojiteljskega poklica, ki nam lahko povzroča stiske, vendar to ne pomeni, da slabo opravljamo svoje delo. Odgovornost za sodelovanje vedno nosijo vsi sodelujoči, nekateri odnosi enostavno niso namenjeni, da se zgodijo in živijo v sinergiji, kar je potrebno sprejeti in se osredotočiti na tiste, ki ta potencial imajo.

Naj ta prispevek sklenem z mislijo, da otroci ne potrebujejo idealnih staršev niti idealnih vzgojiteljev, potrebujejo predvsem sočutne odrasle, ki jim naklonijo iskreno pozornost in jih začutijo v njihovi edinstveni biti, željah, potrebah, strahovih. Odrasle, ki jih brezpogojno sprejmejo, spoštujejo in sočutno vodijo.


Avtor: Maša Sternad, dipl. pedagoginja

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.