Sedim v travi nekje med drugim ginkom in tretjo brezo ter opazujem svojo drobno lepotico, ki je iz dneva v dan večja, močnejša in lepša. Po letu in pol mi še vedno ni popolnoma jasno, da je to čudovito bitjece devet mesecev raslo v meni, me vedno znova na svojo nikoli pozabljeno prezenco opominjalo z vedno krepkejšimi brcami, in tistega čarobnega zimskega dne prvič zares zajelo sapo. Vedno znova si manem oči, si ščipam podlahti in še čudim, da je to nadobudno, veselo, vedno nasmejano, pojoče dete resnično moje. Tako dolgo sem si jo želela. Tako težko sem jo pričakovala. Vsej neučkanosti navkljub me tu in tam, ko jo gledam, kako se podi za metulji, od daleč opazuje velike, neznane pse in zmagoslavno mendra mravlje – tudi najdrobnejša bitja se v vsej svoji nedolžnosti občutka superiornosti očitno ne znebijo brez pomoči podučenih staršev – še vedno polno presenečenja najde misel, da je ta od navdušenja prekipevajoč otrok moja hči. Da sem jaz mama. Da sem dejansko njena mama. Da so moje primarne želje v celoti izpolnjene. Tu je. Moja.

Ko se osemnajstmesečnica naveliča tekanja po rosni travi, pridrvi v moj objem in si kar sama postreže s hitro malico, predvsem pa gromozansko žlico cartanja. Medtem ko se moje dete doji, me zadovoljno boža po obrazu, se igra z mojimi lasmi ter me tu in tam za kakšen manjši šop las nagajivo pocukne. Ne zmoti me. Tudi tega, da “au” boli, se bo počasi naučila. Še vsi smo se. Seveda jo ob tem okaram, da se to ne dela, ker mamico boli in da bo ob prevelikem številu ponovitev počasi ostala brez las. Dete razume. Se moji pripombi o očitno neizbežni plešavosti nasmehne in je naprej. Spet me najde misel, da je ta drobna nagajiva duša moja. Pa ne v smislu preudarne posesivnosti, pač pa zgolj iz nedolžne, očarane, brezmejne, nikoli usahljive, najgloblje ljubezni. Ko takole umirjeno malicava, mi uspe najti trenutek, da se razgledam okoli sebe. Park je ob tem času poln le dveh vrst sprehajalcev, tistih s svojimi “mini me-ji” – kot sem tudi sama – in tistih s svojimi štirinožnimi kosmatinci. Mimo naju se počasi vleče utrujena, popolnoma izčrpana mama, ki v vozičku nežno šofira le nekajmesečno bitjece, ob njej pa razigrano poskakuje – po moji vedno bolj izurjeni oceni sodeč – okoli tri leta stara deklica. Mamica več kot očitno komaj drži svoje neprespane oči vsaj do te mere priprte, da približno vidi, kod pelje tlakovana potka, po kateri se sprehaja s svojo dvojico. Deklica jo upov polno prigovarja, da se po sprehodu oglasijo v mesto na sladoled, češ da ga ni imela priložnosti jesti že od včeraj in da ga že resnično pogreša, počasi bo celo pozabila, kakšen sploh ima okus. Mamica zamrmra “mhm”, verjetno niti ni pretirano pozorno poslušala in si utira pot naprej. Ko deklica njeno mrmranje sprejme kot neizpodbitno potrdilo, da se bo končno spet smela mastiti s celo kepico svežega sladoleda, začne navdušeno vriskati in vzklikati “sladoled, sladoled, sladoleeeed”, pri čemer na mamino srečo seveda zmoti svojega malenkost mlajšega sorojenca, ki z glasnim jokom naznani svoje prebujenje. Izčrpana mamica se nekoliko jezno ustavi, vzame drobno dete iz košare, ga nežno poboža, objame, poljubi in do te mere pomiri, da lahko položen nazaj v košaro hitro spet zaspi. Nekoliko olajšano se obrne k svoji (verjetno) prvorojenki in jo nežno okara, češ da je bratec celo noč bedel, skupaj z njim je seveda bedela tudi sama, da mora ati spet cel dan delati in da jo lepo prosi, da je danes čim bolj mirna in pridna. Seveda bodo šli na sladoled, so vendar šli po vsakem sprehodu, kadar je le bilo lepo, toplo, poletno vreme. Ampak le pod pogojem, da bo ubogljiva. Deklica ji brez besed pokima, se prime za voziček in skupaj z utrujeno mamico odkoraka naprej. Verjetno res na tisto zmagoslavno kepico sladoleda. V mojih očeh si je vsaj eno kepico zaslužila tudi mamica, če pa si jo je resnično privoščila pa ne vem.

Ko se z mojo osemnajstmesečnico vračava s sprehoda, se tik pred domom oglasiva še v bližnjo trgovino, da kupiva nekaj najbolj osnovnih življenjskih potrebščin – kot so na primer kruh, mleko, rižev napitek za mamo, sok za atija in riž. Pred sprehodom sva na tržnici kupili že celo goro sveže, domače zelenjave, nekaj zavidljivo dišečega sezonskega sadja in praženih bučnic. Slednje vsi radi zobamo. Mar ne? V dokaj majhni trgovinici se kaj hitro naredi gneča. Če se v vrsto za blagajno postavijo trije kupci, je prehod do mleka, jajc in velikega hladilnika popolnoma zaprt. Z drobno deklico v naročju, ki se me vedno pridno oklepa, pač stopiva nekaj metrov naprej, mimo čistil in suhomesnih izdelkov, da v zaključenem krogu prihitiva do mleka. Iz vrste na blagajni se že zasliši glasno “krementiranje” in jamranje, češ, kako so tukajšnje trgovke spet počasne. Največ opazk seveda prileti iz ust ostarelega gospoda, ki trdi, da že dvajset minut čaka na blagajni pa čeprav izjemno težko verjamem, da bi resnično zdržal tako dolgo, brez da bi vse trgovke in ostale preblizu stoječe, nič hudega sluteče kupce pošteno nahrulil. Na dolgem zgrbančenem nosu mu je pisalo, da je tista skrajno zadirčna sorta človeka, ki že celo življenje občuti le krivice. Prijazna, občutno prezaposlena trgovka je hitro pridrvela izza vogala, kjer je še zadnjemu kupcu postregla kruh. Urno se je usedla na svoj stolček za blagajno in pričela stričkove izdelke ne samo skenirati pač pa skrajno priročno in nadvse pokorno zlagati v njegovo nakupovalno vrečko. Seveda se ji ni zahvalil. Zakaj pa bi? V njegovi osorni glavi je ženska le opravljala svoje delo. Če je bila pri tem preveč prijazna, je čisto njen problem. Pred nama je v vrsti prav tako stala mlada mamica, ki je svoje še resnično majhno bitjece čuvala v nosilki. Medtem ko je njeno dete mirno spalo, je v vrečko zlagala gore živil. V eno izmed vrečk je med drugim stiščala tudi pralni prašek in mehčalec. Nič kar lahek tovor torej. Z gigantnim deja vu-jem pred očmi sem se ji nekoliko sočutno, predvsem pa nadvse občudujoče nasmehnila. ­­­Ničkolikokrat se tudi sama blagovolim otovoriti s težkim nahrbtnikom, si vsako od rok obtežiti s prenasičeno vrečko, ki poka po vseh šivih in ves naložen tovor mojstrsko balansirati, medtem ko tekam za svojo deklico, ki me večinoma pridno, včasih pa malce manj poslušno drži za roko. Tokrat ne potrebujeva nahrbtnika, sva ga namreč do vrha napolnili včeraj.

Ko končno prideva domov, je moja deklica prijetno utrujena od sprehoda in pripravljena za svoj opoldanski spanec. Nekaj časa se še cartava in loviva po postelji, ko naposled le utone v krepčilni spanec. Potrebuje ga. Še kako! Čeprav sem ga v resnici še kako potrebna tudi sama, skočim iz postelje, obesim pravkar oprano perilo ter se pred kuhanjem kosila lotim pomivanja tal ter obeh balkonov. Po približno eni uri mi ostane še kakšne pol ure, morda celo kaj več, če bo moja deklica danes za spremembo spala dve uri, da odprem knjigo in preberem nekaj vrstic. Morda strani. Odvisno kdaj si bo drobno bitje spet zaželelo moje pozornosti. Ne moti me. Niti približno! Hvaležna sem vsaki sekundi, ki jo smem preživeti z njo. Čeprav sem tudi sama velikokrat le ena “mhm” mrmrajoča razvalina, je moje dete vedno srečno, zadovoljno in priskrbljeno, naše stanovanje pospravljeno in sijoče, moja podoba sicer nekoliko utrujena pa vendar kar se le da urejena. Zmorem čisto vse. Spati največ štiri ure v kosu, dojiti po desetkrat na noč, znati pravljico na pamet, še preden se je otrok naveliča, skrbeti za gospodinjstvo, stati ob strani možu – skrajno ne emancipirano, a hkrati realno – pa vendar v letu in pol vseeno najti dovolj časa za celo krdelo prebranih knjig in nekaj sto pretečenih kilometrov – slednje s spečim detetom v vozičku – napisati nekaj zanimivih člankov, kakšno pravljico ali dve in eno potencialno buklo, če se je bo le usmilil kakšen založnik. Ker sem mama. In ker mame zmoremo prav vse!


Avtor: Ajda Jonak, Mama pravljičarka.

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.