Izguba ljubljene osebe je sprememba v življenju, ki ni lahka. Ko mamica doživi izkušnjo splava, je bolečina ob izgubi povsem specifična, saj taka mamica nikoli ni imela priložnosti, da bi svojega otroka lahko spoznavala, kot si je predstavljala. Spomini iz nosečnosti so vse, kar taka mamica ima in teh spominov je izredno malo. Ogromno pa je sanj, ki jih je imela, se jih veselila in se nikoli ne bodo uresničile, saj ji je bila ta možnost odvzeta, ko se je splav zgodil ali ko se je zanj odločila. Pri mamici, ki je splavila, je velika bolečina predvsem to, da je ta otrok tako zelo obstajal samo zanjo. Nihče ni preživel toliko skupnih trenutkov s tem bitjecem, kot jih je ona sama. Okolica da otroka, ki ga ni nikoli spoznala, hitro v pozabo. Tudi najožji družinski člani o takih angelčkih po navadi ne govorijo, ko beseda naleti na število vnukov, ki jih imajo. A tudi po več letih od izgube, znajo biti taki odgovori moteči za mamico, ki bolečino ob tem raje le pogoltne, čeprav bi najraje povedala resnico kar kriče. Take stiske ob povsem običajnih pogovorih se kopičijo. Zato je zelo dobrodejno, če jih razdelamo sproti. Eden od načinov za to je tudi pisanje dnevnika.

Žalujoči mamici dobro dene, če ima svoj prostor za žalovanje. Tak prostor si lahko ustvari v dnevniku. Dnevnik žalujoče mamice je na nek način njeno zatočišče. Prostor, kjer je dovoljeno vse. Vsa čustva, vsi spomini, vse tiste besede, ki bi jih rada delila s svetom, ki je velikokrat niti ne razume, čeprav se trudi, da bi jo, a jih raje ne. Ker preveč bolijo, ker jih lažje zapiše v tišini, izolirana od preostalega sveta. Ko lahko zraven po mili volji joka, se jezi, pomiluje ali pa samo tiho premišljuje in v miru išče odgovore na vse tiste boleče zakaje.

Pisanje osvobaja. S pisanjem lahko predelujemo svoje bolečine in se z njimi soočamo. Ob enem, kar zapišemo, še bolj obstaja. Še bolj obstaja naš otrok, ki smo ga izgubile. Dnevnik z zapisano zgodbo od začetka do slovesa, polepljen s fotografijami in ostalimi spomini na naše bitjece, je tisto nekaj fizičnega in  oprijemljivega, kar nam ves čas manjka in kar nas lahko tolaži, ko močno pogrešamo. Pomirja nas to, da naš otrok, ki smo ga izgubile, na ta način še vedno zelo obstaja, medtem ko se o njem vse manj in manj govori.

Žalovanje je proces sprejemanja izgube in sprijaznjevanja z njo. Da bi ta proces dobro stekel, se je potrebno soočiti z vsem, kar se v nas sproža zaradi izgube ljubljene osebe. Hiter tempo življenja in tudi okolica sama nam narekujeta, da gre življenje naprej. Obveznosti težko počakajo na nas, potrebno je biti kos vsemu. Požiramo solze, požiramo jok, da gremo naprej tako, kot se pričakuje. Kot da nič ni bilo. Brez dramatičnih izpadov na neprimernih mestih, ob neprimernih situacijah, pred ljudmi, ki nas ne poznajo ali pa celo pred tistimi, ki nas poznajo in še kako vedo, a so prepričani, da je od izgube minilo že dovolj časa. V tempu življenja, kjer je potrebno iti hitro naprej, si je težko vzeti čas za soočenje z izgubo ravno v tistem trenutku, ko zadeve privrejo na plano, kot posledica dogodkov v danem trenutku. Ljudje se raje o tem ne pogovarjajo z nami, saj ne želijo odpirati ran, ne želijo nas prizadeti z napačnim izborom besed. Zato raje molčijo o tem in si zgolj v mislih zastavljajo vprašanja glede tega ali smo v redu. Dnevnik je dobro orodje za soočenje s čustvi ob izgubi, saj skozi pisanje sami vodimo proces. Lahko ga uporabljamo kot orodje s katerim razrešujemo dnevne stiske ob dogodkih, ki so jih povzročili. Recimo, da mamica po izgubi prvič sreča otroka z istim imenom, kot ga je imel njen otrok, a nima moči, da bi tisti hip razložila, kaj se ji plete po glavi in zato ostane tiha v svojem krču. Ko se v njej ob srečanju sprožijo številna čustva, ki jo napeljujejo k temu, da bi povedala ali celo zakričala, da ona ima tudi otroka s tem imenom, ki počiva na pokopališču. A gre naprej z neizrečenimi in bolečimi čustvi ob tem svojem prvem srečanju, ker ne želi ali preprosto nima moči, da bi se izrazila in bila to, kar v tistem trenutku še kako je – žalujoča mamica. Take in podobne dnevne situacije lahko sproti predelamo s pisanjem. Tako da zapišemo dogodek in vse, kar nas je takrat preplavilo in kaj vse nas je prijelo, da bi v tistem hipu, ko nas je izguba močno zaskelela, tudi storili. In dobro je, če si takrat to tudi dovolimo storiti, saj s tem sproščamo napetost, ki nas bremeni in se s svojimi čustvi soočimo. Preziranje čustev, ki se porajajo zaradi žalovanja, ima svoje posledice. Zato, draga žalujoča oseba, le kriči in rjovi, jokaj in stokaj, tiho ali na glas. Kar te osvobaja, si dovoli. Najdi si svoje zavetje in sprosti vse, kar te žre.

Žalujoči smo velikokrat brezvoljni. Ker smo nad svojimi bolečinami večkrat nemočni. Takrat je pregled dnevnika zelo dobrodošel, saj skozi listanje po zapisih in spominih lahko ugotovimo razlog za brezvoljnost. Je vzrok čustvo, ki smo ga že predelali, a nas ponovno daje? Je razlog v resnici povsem na drugem področju našega življenja? Pogled na tisto, kar smo že vse dali skozi, nam lahko povrne moč ali pa da potrditev, da res prestajamo težke zadeve in smo lahko ponosni nase, da vztrajamo, ko bi lahko že zdavnaj obupali.

S pisanjem dnevnika lahko žalujoči zelo dobro predela pretekle situacije in zato lažje deluje naprej. A naj se pisanje ne zaključi z dogodki, ki so že za nami, saj energija, ki je bila prej ujeta v fizičnem telesu, ob smrti zgolj preide v drugo obliko energije. In ta se k nam vrača na različne načine. Energija se nikoli povsem ne izgubi. Ko izgubimo ljubljeno osebo v tej dimenziji, pričnemo takoj živeti z njeno novo obliko v drugi dimenziji, ki jo radi poimenujemo tudi angel. Ljubezen pa je nitka, ki nas povezuje v večnosti. Odločitev za pisanje dnevnika o našem življenju z angelom, lahko privede do novih spoznanj in do popolne osvoboditve srca žalujočega.

 


Avtor: Saška Simonič, www.saska.simonic.eu

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.