Neverjetno je, kaj vse moramo ženske dati skozi, še preden pride novo življenje na svet. V svojih dosedanjih nosečnostih, sem se srečala s številnimi tegobami: krvavitve v nosečnostih, krčne žile, vrtoglavica, prenizek pritisk, previsok pritisk, nosečniška sladkorna bolezen, zastajanje vode v telesu, išias, bolečine v križu, huda diagnoza pri otroku in pa bruhanje ter slabosti.

Nosečniške slabosti so bile zame zelo naporne in so mi predstavljale izziv. Ko sem zanosila prvič, sem bruhala šest mesecev. Bilo je tako hudo, da mi je želodčna kislina razžrla požiralnik in sem dobila ranice, ki so tako pekle, da nisem mogla požirati. Takrat mi je najbolj pomagalo, če sem pila kokakolo, a le prve tedne. Spominjam se dni, ko nisem vedela, kaj naj jem, ker sem vse zbruhala.

V drugi nosečnosti sem si sprva kuhala ingverjev čaj, ki naj bi pomiril želodec, a mi okus čaja ni odgovarjal in sem ga pila s težavo. Nato mi je prijateljica posodila svoje svečke proti slabosti, ki jih je prejela na recept od ginekologa. Te svečke se vstavijo v danko in nato delujejo. Od vsega, kar sem preizkusila proti slabostim, so mi svečke edine pomagale, da sta slabost in bruhanje povsem izzvenela. Brez teh svečk, bi bil najin poročni dan zelo naporen, tako pa sem bila povsem brez slabosti.

V drugi nosečnosti sem bruhala prve štiri mesece, potem pa se je slabost prenehala.

Moja tretja nosečnost je bila edina, v kateri mi ni bilo prav nič slabo. Takrat je pod mojim srcem rasla zelo posebna deklica Iris, ki je imela sindrom Patau ali trisomijo 13. Diagnoza je bila prehuda in nosečnost sem prekinila v 19. tednu. Njeno telesce počiva na Žalah, najino zgodbo pa sem zapisala v knjigi Rodila sem angela, katera je namenjena vsem, ki se kakorkoli soočajo z umetno prekinitvijo nosečnosti. Ko sem zanosila četrtič, sem takoj vedela, da je vse v redu, ker sem spet bruhala, a vseeno nisem bila sproščena do konca nosečnosti, ker sem imela prej tako težko izkušnjo z Iris.

V drugi, tretji in četrti nosečnosti sem nosila kompresijske nogavice, saj so mi nagajale krčne žile. Zadnje čase lahko v oglasih za kompresijske nogavice zasledimo, da se velikokrat prenehajo slabosti, če jih nosimo v nosečnosti. Zase lahko rečem, da niso imele prav nobenega efekta. S kompresijskimi nogavicami ali brez njih mi je bilo enako slabo. V četrti nosečnosti sem  bruhala prve štiri mesece, a nisem zauživala ničesar proti slabostim.

Na začetku tokratne, pete nosečnosti, sem izvedela za tablete Antimetil, ki so za pomiritev želodca ob slabostih in so za nosečnice povsem varne. Glavna sestavina je izvleček ingverja, ki deluje proti slabostim. Ideja, da bi odkrila nekaj, s čimer bi si lahko olajšala prve mesece nosečnosti, ko me pestijo slabosti, se mi je zdela super in zato sem se odločila, da jih preizkusim. Tablete Antimetil sem pričela testirati v petem tednu nosečnosti, ko so se mi pričele pojavljati prve blage slabosti. Ko sem začutila, da mi postaja slabo, sem takoj vzela tableto in slabost je kmalu izzvenela. Dokler so bile slabosti rahle in nisem bruhala, so mi tablete zelo pomagale. Dve na dan je bilo ravno prav, da sem bila brez slabosti dopoldne in če sem vzela eno še popoldne, ko mi je spet postajalo slabo, sem bila brez slabosti vse do večera. Ko pa so se mi slabosti ojačale in sem pričela tudi bruhati, je trajal efekt tablete slabo uro, nato pa spet močna slabost. Ko sem postala občutljiva tudi na vonjave, in če mi je kaj smrdelo, mi je takoj obrnilo želodec s tableto ali brez. Stranskih učinkov nisem imela. Veliko vstajam tudi ponoči in tudi takrat me muči slabost, ker skrbim za tri majhne otroke.

Antimetil po mojih izkušnjah učinkovito pomaga pri blagih slabostih, ko ni prisotnega bruhanja. Prvi teden testiranja mi je zelo pomagal in sem lahko po zaužitju normalno delovala brez slabosti, kasneje pa učinka niti več ni bilo, so učinki hormonov prevladali in postali neukrotljivi. Še vedno mi najbolj pomaga, če spijem kokakolo, kadar mi je tako zelo slabo. Včasih se mi zdi pravo olajšanje, ko bruham, saj je po navadi potem nekaj časa bolje.

Telo reagira s slabostmi z razlogom. Čeprav je naporno, me po eni strani pomirja, saj tako iz izkušenj vem, da nosečnost poteka normalno. Iz energetskega vidika naj bi do slabosti prihajalo na začetku utelešanja duše, in sicer vse do takrat, ko se energija prihajajoče duše usklajuje z materino. Če je vibracija energije prihajajoče duše zelo drugačna od materine, naj bi bile slabosti dolgotrajnejše in bolj izrazite. Ko se energiji uskladita, se umirijo tudi slabosti. Pri sebi ugotavljam, da več bruham, ko nosim zdrave deklice, medtem ko sem pri sinu bruhala manj. Kolikor vem zase, mi velikokrat ponagaja moška energija, ki prevlada nad žensko energijo v meni. Zato mi je po tej energetski teoriji energija fantkov bolj blizu in mi je takrat manj slabo, kot takrat kadar nosim deklice.

Tokrat imam slabosti podobno intenzivne, kot sem jih imela pri sinu in to je še eden od dejavnikov zaradi katerega se mi zdi, da nosim fantka. V zadnjih dveh nosečnostih sem se odločila, da za spol ne bom vprašala in se bom pustila presenetiti. A mi ta načrt nikoli ni uspel, saj me je radovednost vsakič premagala. Ampak tokrat pa res ne bom vprašala, saj se mi kar zdi, da je to moja res zadnja nosečnost in še zadnja priložnost, da se končno enkrat res pustim presenetiti, kdo si me je izbral za mamico.

Ta  najin peti otrok je priletel nenačrtno in naju presenetil. Enako je priletel najin drugi otrok, sin Staš. Moj mož si zelo želi še enega fantka, jaz pa bi raje še eno deklico, ker je sin navihan za tri in se rada pohecam, da imam jaz fantov dovolj. Seveda bom vesela enega ali drugega, najbolj pomembno se mi zdi, da je otrok zdrav. To je resničen blagoslov.

Mislim, da so otroci največ, kar lahko dam svetu in zanje mi ni težko prenesti, kar je potrebno in za kar so me izbrali. Otroci so moji veliki učitelji življenja.

Nosečniške slabosti in bruhanje so še najmanjša tegoba, ki pride in mine, obstajajo še veliko hujši zapleti v nosečnosti. Ni ga lepšega, kot je srečen zaključek nosečnosti, takrat več ni pomembno, kolikokrat sem bruhala in kaj vse me je bolelo v nosečnosti, takrat pozabim na vse in le še uživam v največji sreči življenja in novih izzivih, ki jih otrok prinese s seboj.


Avtor: Saška Simonič, www.saska.simonic.eu

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.