Naše družinske počitnice so vedno malo pustolovsko obarvane. Ne moremo zdržati dolgo časa na enem mestu, sploh pa ne na način, da je naša edina zadolžitev v dnevu to, da gremo na plažo in nazaj. Tako iščemo vedno nove kraje za raziskovanje.

Naši otroci so sicer precej prilagodljivi, kadar pa je pred nami malo daljša pot, pa sta sin, star 10 let in hčerka, stara 5, ponavadi precej nejevoljna. Ne marata dolgih voženj z avtom, sploh pa ne po vročini in ovinkastih cestah, kar je sredi poletja na poti do skrivnih kotičkov skoraj neizbežno. Sin včasih že vnaprej, brez da bi sploh vedel, kam gremo, govori: ‘Joj, samo da se ne bomo dolgo vozili.’ Pa ga moram že vnaprej razočarati, tudi če še nimamo čisto jasnega načrta za izlet, da bo ta po vsej verjetnosti vključeval precej dolgo vožnjo. Izlete po naši bližnji okolici tako ali tako naredimo večkrat letno tudi, ko nimamo veliko časa in za naš glavni dopust ne pridejo v poštev.

Nazadnje, ko smo raziskovali lepote Slovenije, smo se odpravili kampirat v Posočje. Do tja sicer kilometrov ni prav veliko, so pa ceste pravi mali izziv. Če ste že sami raziskovali te kraje, veste kako je – so ozke, ovinkaste. Na nekaterih delih se dva avtomobila komaj srečata, veliko pa je tudi kamperjev in širših vozili in včasih se kljub temu, da pohodiš zavoro, komaj izogneš bližnjemu srečanju. Nazadnje sem v Bovcu vklopila Google maps, da vidim, koliko časa imamo še do ‘bližnjega’ kampa, pa mi je za samo nekaj kilometrov pokazal še dobro uro vožnje! Predstavljajte si razočaranje najmlajših, saj sem jima malo prej zagotovila, da smo že čisto blizu.

Tako pred dolgimi vožnjami vedno naredim okviren načrt, na kakšen način bi se nekako zamotili med vožnjo ter si jo olajšali.

Otrokom vedno naročim, naj si s seboj v avto vzamejo nekaj svojih najljubših igrač, ki so primerne tudi za uporabo v avtu. Pri 10-letniku so to njegove Minecraft knjige, 5-letnica pa ne gre nikamor brez svojega bloka za risanje in barvic. Najmlajša punčka, stara 1 leto, pa ima na zalogi kakšno knjigico, ki jo ima rada, ter svojega najljubšega dojenčka. Najrajši bi oba starejša otroka vzela s seboj tudi tablice, vendar teh med vožnjo ne dovolim, ker je po njih otrokom še hitreje slabo. Vzamemo pa s seboj slušalke in MP3 predvajalnike, da lahko poslušata pravljice in najljubšo glasbo, kar ju vedno vsaj za nekaj časa zamoti in po možnosti tudi uspava. Na zadnje sedeže, ponavadi kar za vzglavje njihovih otroških sedežev, vedno dam tudi njihove najljubše povštrčke, da se lahko med vožnjo bolj udobno namestijo in (če imam srečo) tudi zaspijo in se spočijejo.

Včasih se med vožnjo igramo razne igrice. Nekatere od teh so recimo:

  • Kdo prvi zagleda. Eden od potnikov (ponavadi jaz) si zamisli predmet določene barve, žival, prevozno sredstvo ipd., zmaga pa tisti, ki ga prvi zagleda.
  • Najdi besedo, ki se začne na zadnjo črko prejšnje. Pri tem lahko sodelujemo vsi, razen enoletnice in včasih izgubim tudi jaz. Dobro, da še nista ugotovila, da kolodont zaključi vsako igro.
  • Pripovedovanje zgodbe. Vsak član družine pove en stavek zgodbe, ki se potem sestavlja. Pri nas se ta igra ponavadi precej hitro konča, ker se malima dvema ne ljubi uporabljat možganov. Se mi pa zdi, da jo je treba preizkusiti vsako leto znova, otroci le rastejo in so vsako leto bolj domiselni.
  • Vsak od potnikov določi stavo. Na primer: V naslednjih petih minutah bomo zagledali tri ptice in dva tovornjaka. Zmaga tisti, ki je stavi najbližje. Ta igra se pri nas ponavadi konča s solzami in trmo petletnice, ki zelo težko prenaša poraze – tako da izberite igro tudi glede na to, kako otroci prenašajo poraze, če ne želite, da vam s svojim jokom preveč kravžljajo živčke.
  • Igra tišine. Ko vam najmlajši res že gredo na živce s stalnim ponavljanjem stavka: ‘Kdaj bomo že prišli?’ se lahko greste tudi igro, ki jo zmaga tisti, ki najdlje ostane tiho. Veliko sreče pri prepričevanju v to – pri nas ta igra se konča po eni minuti s stavkom: ‘Pa kdaj bomo prispeli?’
  • Kdo najde več. Izberite nek predmet ali žival, ki naj ga otrok išče skozi okno avtomobila v nekem omejenem času. Zmaga tisti, ki najde več določene stvari.

Vsekakor pa ne smem pozabiti na našega rednega spremljevalca na naših vožnjah, saj smo vsi nagnjeni k temu, da nam na dolgih vožnjah, še posebej po ovinkih, hitro postane slabo. Starejša otroka, pa tudi jaz, vedno pred vožnjo, daljšo od dveh ur ali predvideno vožnjo po ovinkih vzamemo tabletko Antimetila. Pojemo jih približno pol ure, preden se odpravimo na pot. Njihova prednost je predvsem to, da so povsem naravne, vsebujejo izvleček ingverja, ki dokazano pomaga proti slabosti in nimajo stranskih učinkov v obliki omotice, zaspanosti in zamegljenega vida. Antimetil se lahko vzame tudi med nosečnostjo in dojenjem, za kar sem še posebej vesela jaz, saj najmlajšo članico naše družine še dojim.

Res sem vesela, da sem ga odkrila, saj sem do sedaj skoraj raje prenašala slabost med vožnjo, kot da sem bila potem še celo popoldne omotična in zaspana zaradi tablet proti slabosti. Da ne omenjam otrok, ki so bili velikokrat še celo popoldne tečni in zaspani, zdaj pa so tudi po dolgih vožnjah precej bolje razpoloženi.

Ne smem pa pozabiti še ene super zadeve proti slabosti: obliž čez popek. Sicer sama vem, da ima predvsem placebo efekt, ampak pri naših dveh starejših otrokih res deluje. Zato so Antimetil in obliži vedno v moji torbici na dosegu roke, ves čas dopusta.

Verjemite, res vem, kako je dolga vožnja z otroki naporna. Upam pa, da vam bo tale zapis dal vsaj kakšno idejo, kako si jo z vašimi otroki kar najbolj olajšati in dodal mali delček mozaika k povezovanju vaše družine ter prijetnejšemu preživljanju skupnega časa.

 


Avtor: Mateja Tamše, www.maminakvadratinpol.si

Podobni članki

Komentarji in vprašanja