September je. Čas vrtca in šole. In tudi čas mnogih solzavih zapisov o tem, kako bodo mame pogrešale svoje minije, in o tem koliko so prejokale … Pa jaz? Čisto nič nisem žalostna. Veselim se vrtca. Veselim se, da ne bomo več obremenjevali babic, veseli pa se ga tudi najmlajša. Tako pomirjena sem verjetno tudi zato, ker vem, da bodo v vrtcu dobro poskrbeli zanjo. Prav tako to ni prvo uvajanje in mi že to daje določeno suverenost. Predvsem pa sva obe zreli za ta korak.

Tako je pri vseh stvareh. Če so stvari zrele, se zgodijo same od sebe in so lahke. Sploh pri otroku. Žal pa je tako, da se še vedno mnogim ljudem preveč mudi. Otroke podkladajo z blazinami da bi čimprej sedeli. Ker se že pri 5 mesecih mudi. Ko se postavi na noge, ga vlečejo okoli za roke. Ker se seveda mudi, da čimprej shodi. Da bo hitrejši od sosedovega! In potem sedaj pri dveh letih, kot je stara moja najmlajša, se seveda mudi, da čimprej pusti dudo in gre na kahlico. Ker so ostali že tam. Dejansko me niti ne zanima do katere stopnje so prišli ostali. Kot defektolog vem, kaj bi bilo preveliko odstopanje. Vse ostalo pa je v redu. Mesec gor ali dol.

Najboljše mame nimajo nujno najhitrejših otrok. Imajo pa otroke ki jih poslušajo. Ki verjamejo vanje in jih ne silijo v stvari, katerim niso še dorasli. Še tako gre vse prehitro, zakaj bi še dodatno hiteli?

V mojem življenju je to, da najdem pravi čas za vsako stvar težje. Vseeno pa je dragoceno, kadar mi to uspe. Kdaj tiščim in silim, ter tako vidim vse probleme prevelike. Če se umirim, ali malo počakam, se pol problemov reši kar samih od sebe. Za drugo polovico pa imam, umirjena, več energije.

Hčerki želim vso srečo v vrtcu. Ker sem jaz sproščena, bo to gotovo šlo lažje. Kakšna faza “nočem v vrtec” pa nam gotovo ne uide. Ampak tudi to pač spada zraven.

 


Avtor: Mojca Jereb, Specialna pedagoginja

Podobni članki

Komentarji in vprašanja