Sem novopečena, na pol budna mamica. Tista, ki v vrsti v trgovini ujčka in tolaži štruco kruha ter pozibava nakupovalni voziček, tako kot to počnem s svojo jokajočo štručko doma, brez premora. S krmežljavimi očmi opazujem naslovnice revij, z njih se mi smehljajo prelepe ženske. V oči me zbode naslov.

”Kako dobiti nazaj svoje telo!”

Kot da sem izginila tako globoko v materinstvo, da sploh več ne obstajam. Moje telo je proizvedlo majceno, besno bitje. Garalo je dva dni in rodilo pet kilogramov vztrajnosti in neutrudljivosti. Ampak zdaj, ko moj trebušček ni več prisrčno zaokrožen, je mehek in se pogreza, sem nehala obstajati. Kako dobiti nazaj svoje telo. Kako izbrisati dele telesa, ki jih ne želimo gledati. Kako do lepega videza, da bodo ostali potrdili tvoj obstoj.

poporodno telo

Tuširam se. Voda je skoraj vrela, v kosteh pa vseeno čutim mraz.

Zdi se, da je moje telo tako zelo utrujeno od pomanjkanja spanca in oklepanja zadnje nitke energije, da se ne zna več pogreti. Sebe, ne mene, ker kdo sploh sem jaz in kako sem pristala v tej lupini? Sklonim se, da bi si obrila noge (v nekem bizarno uporniškem duhu; lahko mi vzamete svobodo, nikoli pa mi ne boste vzeli gladkih nog), in moj izpraznjen, mehek trebuh pade naprej. Pomislim, da bi koža mojega trebuha lahko pokrila moja kolena in se smejim dokler se smeh ne prelevi v potrto hlipanje, medtem ko z dlanjo skušam držati vso to kožo na svojem mestu.

Spoznam skupino staršev. Nisem več Maja. Zdaj mi je ime ”Ninina mamica”.

Kakšno popoldan grem po opravkih in ko pridem domov, me moja mala punčka objame. Stopim se in si mislim, kako me je pogrešala. Potem pa zarine svojo rokico pod mojo majico in govori am am am med iskanjem svoje nagrade. Spomnim se, da jo moram dvakrat na dan namazati z dvema različnima kremama, ker ima atopijski dermatitis. Spomnim se, da moram za starejšega sina za v vrtec pripraviti vrečke presenečenja za njegov rojstni dan. Spomnim se imen vseh transformerjev in na pamet znam vse uvodne pesmice od najnovejših risank. Pozabim pa na svojo jutranjo kavo, ki me mrzla čaka na kuhinjskem pultu in me sicer še edina drži pri življenju.

Dnevno me opomnijo, kako sem v številnih pogledih izginila.

Lahko bi štela vse kalorije, delala počepe in se popolnoma odpovedala sladkorju in verjetno, mogoče, bi me ljudje hvalili in rekli, da sem spet dobila svojo postavo nazaj. Vse to bi lahko naredila, če bi mi bilo mar. Lahko bi zbrisala vse dokaze, da je bilo v meni nekoč malo bitje in da sem ga s svojim telesom spravila na svet. Pa nočem. Moje viseče prsi, mehak trebuh in široki boki so moj spomin, moj memento, in moji otroci najvišja nagrada. Želeti si izbrisati vse spomine in dokaze njihovega prihoda na svet se mi zdi narobe.

Nočem nazaj svoje postave

Vsaj ne na način, ki ga narekujejo bleščeče revije. Želim se počutiti spet močno. Želim se počutiti samozavestno in spočito. Želim imeti jasne misli. Nočem več začenjati vsakega predloga s ˝to se bo morda slišalo neumno, ampak včeraj nisem nič spala in nimam boljših idej˝. Nočem se več opravičevati, da nisem pri sebi. Nočem se več počutiti, kot da nisem pri sebi. Ne pogrešam svoje postave. Pogrešam sebe.

vir: https://pregnantchicken.com

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki

Komentarji in vprašanja