Razvoj čustev in navezanosti pri dojenčku

Čustva so zapleteni psihofiziološki procesi, ki v nas sprožijo reakcijo na pomembna dogajanja. Vključujejo telesne spremembe, izraze, aktivnosti, ali težnjo po aktivnosti ter mišljenje. Že v prvem letu življenja služijo prilagajanju na okolje, saj čustvena stanja spodbujajo vedenjske odzive na zunanje in notranje dogodke. Nadalje so čustveni izrazi pri dojenčku komunikacija, saj usmerjajo pozornost drugih, da se nanj odzovejo.

Že novorojenčki imajo sposobnost posnemati enostavne čustvene izraze, katere zaznajo na obrazih drugih. V prvih mesecih začnejo vse pogosteje usklajevati svoja čustvena stanja ter izraze z izrazi ljudi, s katerimi komunicirajo. Čustva, katera dojenček izraža, so direkten prikaz njegovega čustvenega stanja, saj se sposobnost prikrivanja čustvenih stanj pojavi šele v zgodnjem otroštvu.

Že dojenček izraža vsa temeljna čustva (veselje, zanimanje, presenečenje, strah, jezo, žalost, gnus), kar lahko sklepamo direktno na podlagi njegovih obraznih izrazov. Nekateri strokovnjaki dokazujejo, da je ta čustva mogoče prepoznati že v prvih tednih po rojstvu. V približno šestem mesecu dojenček oblikuje povezane vzorce čustvenega izražanja, ki zajemajo obrazne izraze, usklajene z držo in gibanjem telesa ter tonom in spremembo glasu. Ti vzorci čustvenega izražanja so odvisni od socialnega konteksta v katerem se dojenček nahaja. Tako se v stiku z mamo ali očetom dojenček navadno odziva z izrazi veselja, povečanjem gibalne dejavnosti ter pozitivno vokalizacijo. Pri neodzivni odrasli osebi so prisotni žalostni izrazi in zmedena vokalizacija, medtem ko se na jezen obraz najpogosteje odzovejo z jokom ter močnimi in nepovezanimi gibi. Že pri dojenčku je torej njegovo čustveno izražanje dobro organizirano in specifično, zato ga je potrebno opazovati, saj nam veliko pove o njegovih potrebah.

Poglej tudi: Dojenčkov socialno-emocionalni razvoj

Razvoj čustvenega izražanja

V prvih tednih življenja se novorojenčki najpogosteje nasmehnejo, če so siti, med REM – spanjem, ali v odziv na blag dotik (npr. božanje, pestovanje) in zvok, ki naj bo prijazen glas blage intenzitete. Konec prvega meseca se največkrat nasmehnejo človekovemu obrazu ter zanimivim stvarem, ki se gibajo. Dojenčkov nasmeh, kot izraz veselja, se v tretjem mesecu najpogosteje pojavi med prijetnim druženjem z ljudmi, ne glede na to ali dojenček odraslo osebno pozna ali ne. Med tretjim in četrtim mesecem se dojenček prične glasno smejati, sprva kot odziv na razmeroma močne in prijetne dražljaje, kot je npr. igrica Biba leze. Veselje postaja v drugi polovici prvega leta bolj selektivno. Tako se dojenček mnogo pogosteje nasmehne poznani osebi kot nepoznani, kar predstavlja tudi znak razvoja navezanosti. Nasmeh prične dojenček v drugi polovici prvega leta namerno uporabljati kot socialni signal ter pri družabni igri s predmeti.

Na neprijetne izkušnje, kot so bolečina, lakota, premajhna ali prevelika stimulacija, se novorojenček odzove s splošnim distresom. Na njegovem obrazu lahko že v prvih dveh mesecih med jokom opazimo jezne izraze, ki do šestega meseca postopno postajajo pogostejši in intenzivnejši. Dojenček jih začne uporabljati v raznolikih situacijah kot so odvzem njemu zanimivega predmeta, oviranje gibanja, položitev v posteljo… Pogostejši čustveni izrazi jeze v prvem letu dojenčka, predstavljajo njegovo prilagojeno odzivanje, saj je to njegov socialni signal, da se nahaja v nelagodnem stanju in ga je potrebno umiriti.

Kot odziv na bolečino, oviranje in ločitev od osebe na katero je navezan se dojenček odzove s čustvom žalosti, ki pa je manj pogosto kot jeza. Izraz žalosti se poveča v primeru hudo motene komunikacije med dojenčkom in staršem, oziroma dolgotrajne ločitve otroka od starša.

Čustvo strahu, podobno kot žalost, v prvih šestih mesecih dojenček izraža le redko in sicer v situacijah ko zazna močne in nenadne dražljaje v okolici. Strah je verjetno prisoten, ker dojenček nima razvitih gibalnih sposobnosti, ki bi mu omogočile oddaljitev od nevarne situacije. V drugi polovici prvega leta, z razvojem dojenčkovih gibalnih, spoznavnih in socialnih sposobnosti izraz strahu postaja pogostejši. Dojenček postane bolj zadržan, ko dobi novo igračo, ali pred seboj zagleda neznano osebo. Prav tako se z razvojem samostojnega gibanja prične bati globine. Strah je prilagojen odziv, ki otroka obvaruje pred poškodbami. Po prvem letu postanejo situacije, ki pri otroku vzbudijo strah pogostejše in bolj raznolike. Več strahu občuti zaradi sposobnosti samostojnega gibanja, boljše prepoznave potencialne nevarnosti, pričakovanja bolečine (npr. naučeni strah pred zdravnikom, zobozdravnikom) ter opazovanja strahu pri drugih ljudeh.

Ko dojenček začne razumeti svoje vedenje in vedenje drugih oseb kot namerno, se zaveda, da lahko nadzoruje svoja dejanja in učinke, ki jih lahko doseže. S tem tudi prepozna osebo in predmet, ki mu povzroča ugodje ali neugodje ter posledično nanj usmeri svoja čustva.


vodnik za mamiceVodnik za mamice: Najino prvo leto
V priročniku so razloženi praktični nasveti o tem, kako se pripraviš na temlepši porod. V njem najdete vse od prehrane, vadbe in priprav na porod, tehnik dihanja med porodom, priprave na porod s hipnozo, izbor babice in še veliko drugega.
Prenesi priročnik


Navezanost

Odnos med mamo in otrokom  se začne s spočetjem ter krepi skozi obdobje nosečnosti, poroda, hranjenja in nege. Dojenček ne obstaja sam, oziroma nanj ne moremo gledati kot na samostojno osebo, saj je vedno v odnosu z mamo, oziroma njegovim skrbnikom. Pediater Winnicot, ki se je veliko posvečal raziskavam na področju razvojne psihologije, je govoril o primarni materinski preokupaciji. Ta pojem pomeni, da mama po otrokovem rojstvu, za nekaj časa, svoje potrebe in želje odloži na stranski tir ter se posveti skrbi za otroka. Pomembno je, da zna mati empatično predvidevati, kaj otrok rabi. Nobena mama ni popolna in tudi kadar se mati in otrok ne ujameta v komunikaciji, lahko mati narediti popravek, da ponovno vzpostavi kontakt in zadovolji otrokovo potrebo.

Poglej tudi: Ali lahko dojenčka s preveč crkljanja razvadimo?

V materinski negi lahko nastanejo različne napake in motnje, če se mama ni zmožna odzivati na otrokove potrebe. To pomeni, da mama ni empatično uglašena na potrebe otroka – ko otrok nekaj rabi, mame ni tam, da bi zadovoljila njegovo potrebo. Prav tako ni koristno, da se mama vmešava v stanje otrokovega mirovanja, ko se ne pojavi potreba ali želja: otrok ne rabi kontakta, ko je v fazi mirovanja, starš pa posega vanj (bolj zaradi sebe, kot pa zaradi otroka). Obe motnji otrok doživlja kot trčenje, oziroma vtikanje ter lahko negativno vplivata na otrokov prihodnji razvoj. Pri tem se otrok pogosto začne prilagajati temu, kar starši od njega želijo in ne ve, kaj sam občuti, kaj želi, kdo je.

Zgodnji medosebni odnos med skrbnikom in otrokom vpliva tudi na razvoj možganskih struktur. Najbolj bistveno v zgodnjem obdobju je čustveno uglaševanje in regulacija (uravnavanje), kar je temelj varne navezanosti. Uglaševanje v prvem letu otrokovega življenja pogosteje poteka na neverbalni ravni, saj otrok svojih želja in potreb še ne more ubesediti. Pomembno je, da starš prepozna čustveno stanje otroka in mu da vedeti, da ga je prepoznal. Prijetna čustva in ljubeč dotik, objem, pogled, »pogovor«, igra v odnosu med staršem in otrokom, vplivajo na ustrezen razvoj možganov (prefrontalnega korteksa), na zmožnost samoregulacije, oziroma samokontrole ter na razvoj socialnih sposobnosti otroka. V prvih dveh letih je zelo pomembno spodbujanje pozitivnih občutkov ter regulacija previsoke stopnje stimulacije (ko je otrok preveč vznemirjen, prestrašen, tesnoben), s pomiritvijo otroka, kar zmanjšuje negativna čustvena stanja v tem obdobju.

Otrok že zelo zgodaj razvije nezavedne modele navezanosti, oziroma nezavedno zaznavanje  kakšen je on in kakšna je druga oseba. To zajema doživljanje o tem ali je druga oseba varna, ali se nanjo lahko zanese in ali je on sam v redu ali ne. Na podlagi teh nezavednih spominov, otrok reagira v kasnejših odnosih ter nanj vplivajo, ne da bi se tega zavedal. Otrok lahko razvije varno navezanost, ki je opazna tako, da po krajši ločitvi od starša in ponovnim snidenjem, išče njegovo bližino ter se hitro pomiri. Za razvoj varne navezanosti je potrebno, da je starš čustveno dostopen in učinkovit pri zadovoljevanju potreb. Otrok lahko tako že v prvem letu razvije določene strategije za uravnavanje stresa (npr. pri ločitvi od mame) in učinkovito samopomirjanje.

Pri izogibajoči navezanosti otrok ob krajši ločitvi od starša, navzven kaže nižjo stopnja stresa ter ob ponovnem snidenju starša ignorira. Raziskave kažejo, da otrok, kljub navidezni nižji ravni stresa, reagira z npr. povišanim bitjem srca, vendar tega ne pokaže. Pri izogibajoči navezanosti so starši lahko čustveno nedostopni in neobčutljivi na otrokove potrebe (hladnost, zavračanje in brezbrižnost), ali pa pretirano vsiljivi ter preveč kontrolirajoči.

Pri anskiozno-ambivalentni navezanosti se ob separaciji otroka in starša, otrok odzove z velikim stresom. Pri ponovnem snidenju išče stik s staršem, vendar se ne pomiri hitro in se ne vrne k igri. Otroci so nagnjeni k prekomernemu vzburjenju (veliko emocij, tesnobe) in se zelo težko pomirijo, regulirajo. Tudi kasneje v odraslosti so bolj nagnjeni k višku čustvenih stanj in se težje pomirijo. Za razvoj ambivalente navezanosti je značilno, da so starši nekonsistentni in nepredvidljivi v nudenju skrbi.

Za dezorganizirano navezanost je značilno, da za otroka starš ni varna baza, ampak se ga celo boji, ker je nepredvidljiv, zlorabljajoč. Otrok lahko deluje, kot da ni prisoten, saj se zaradi počutja ogroženosti odmakne, disociira stran od sebe, kar mu  omogoča, da ne čuti te bolečine. Ta navezanost se je pokazala kot najbolj povezana z različnimi psihičnimi težavami kasneje v razvoju. Starši pa so v odnosu z otrokom dojeti kot zastrašujoči, prestrašeni in miselno odsotni.

 Dojenčki in malčki se v kakovosti in intenzivnosti v navezanosti na osebo ter v številu oseb med seboj razlikujejo. V  največji meri pa je kakovost odvisna od vedenja starša do otroka, v manjši meri pa  seveda tudi od otrokovega temperamenta.

Podobni članki

Komentarji in vprašanja