Poporodna telesna drža je spremenjena in takšna ostane, če tega zavestno ne spremenimo. Zaradi teže trebuščka in podaljševanja oziroma popuščanja moči trebušnih mišic, se nosečnica vedno bolj nagiba nazaj, krivina v ledvenem delu hrbta se postopoma povečuje , ramena se prilagodijo in se zato zavrtijo nazaj in navzdol. Zadnjične mišice se prav tako zakrčijo, noge pa se obrnejo navzven. Pravijo, da je hoja ob koncu nosečnosti vedno bolj podobna premikanju pingvina in povzroča ledveno bolečino , ki se lahko začne že e v zgodnjem nosečniškem obdobju ali pa tudi leto, dve po porodu, ko je nihče več nebi označil kot posledico nosečnosti.

Stanje se v celoti nikoli ne popravi kar samo od sebe, sploh če se mamica po porodu želi prehitro vrniti v akcijo, ki jo je bila vajena pred prihodom otroka. Seveda se k preaktivnemu načinu življenja za to obdobje prišteje tudi skrb za otroka, podnevi in ponoči, in ženska tako preobremeni telo, ki si od napornega dela (poroda) še ni opomoglo.

Pišem seveda iz lastne izkušnje, saj sem bila po 7ih mesecih po porodu opozorjena, da se še vedno držim kot nosečnica, kljub temu da sem takrat že veselo telovadila, pospravljala, tekla itd. Ko sem se po tem opazovala v ogledalu in videla, da pravilno telesno držo lahko ohranjam le tako, da sem pri miru in za to porabim ogromno energije, z gibanjem pa se v trenutku poruši celotno ravnovesje in se vrnem v star gibalni vzorec, ki mi je bil znan še iz obdobja nosečnosti, je bil čas, da se ustavim. Vse vaje za krepitev mišic in pridobivanje vzdržljivosti so bile torej do tega trenutka izvedene nepravilno, kar bi telesu na dolgi rok povzročilo več škode kot koristi, zato sem jih za nekaj časa opustila.

Začela sem izvajati terapevtske vaje klinične somatike, s katerimi sem se k sreči seznanila pred nosečnostjo in po približno 14ih dneh se je postopoma začel vračati občutek za nadzor telesne drže v mirovanju in gibanju. Pridobila sem občutek za gibanje medenice in obenem se je sprostil tudi ramenski obroč in vratne mišice. Posledica vsega je bila ogromna razbremenitev ledvenega dela, bolj pokončna drža in izguba trebuščka, ki mi je po porodu ostal, kljub temu, da nisem imela diastaze. Končno sem se počutila tako, kot bi skočila nazaj v svoje telo.

Res je, da nas opozorijo le na to, da izvajamo vaje za krepitev medeničnega dna pa vendar bi bilo dobrodošlo , da bi vsako žensko seznanili tudi z vajami o katerih pišem. Pri svojem delu namreč ugotavljam, da se ženske z ledveno bolečino pogosto srečajo šele v obdobju nosečnosti ali po porodu in le ta se pogosto ponavlja pa ne vejo, čemu bi jo pripisale.

Če se v začaranem krogu ledvene bolečine vrtiš tudi ti, si torej v veliki meri lahko pomagaš sama, jaz pa te z veseljem naučim, kako pravilno izvajati somatske vaje, ki so pomagale tudi meni.


Avtor: Nastja Gradišar, dipl. delovna terapevtka, manualna terapevtka, učiteljica klinične somatike

Podobni članki

Komentarji in vprašanja