Vzami si čas, čas zase. Res je, da življenje ni več enako, kot je bilo. Res je, da so obdobja tišine in tvoje gotovosti na začetku zelo kratka. Težko verjameš vsem tistim, ki pravijo, da bo vse tako hitro minilo?

Normalno, tudi jaz nisem verjela, pa so imeli prav. In v tem trenutku si najbrž komaj vzameš čas za miren tuš in kavo, kaj šele, da bi v tišini, ko otrok spi, obsedela in si prisluhnila. Takrat po vsej vrjetnosti kuhaš in pospravljaš, mogoče telovadiš, ker je tvoje telo drugačno in takšnega enostavno ne moreš sprejeti… STOP, res, ustavi se.

Ko malček spi, se usedi ali uleži in potuj vase, k sebi. Kaj čutiš? Kaj potrebuješ? Iskreno si odgovori na ta vprašanja in sledi sama sebi. Če čutiš, da bi spala, spi. Če čutiš, da bi plesala, potem pleši. Če čutiš, da bi kuhala, pospravljala in telovadila, zato, da se sprostiš, potem se loti vsega tega. A če ob tem začutiš kakršenkoli krč, pritisk in stres, ostani tam, kjer si, in se pocrkljaj sama s seboj. Pospravljeno stanovanje, kuhano kosilo in telovadba za fit telo ne pomenijo nič, če zaradi utrujenosti ne zmoreš v miru in nežno poskrbeti v prvi vrsti zase, zato, da potem lahko enako poskrbiš še za svojega otročka. Čistoča, kosilo in trening nikoli ne nadomestijo odnosov, ki jih gradimo. Za vse to boš imela še dovolj časa. To je tisto, kar se učim, odkar je moj otrok prijokal na ta svet. In včasih tudi sama ne zmorem sedeti sama s seboj, saj takrat mnogokrat začutim tesnobo, ker bi rada naredila več, kot zmorem. Ker mi ni všeč občutek nemoči, ki me sili v to, da prosim za pomoč. Tega mi, do sedaj, nikoli ni bilo treba storiti. Najtežje pa si priznam, da sem res utrujena in potrebujem nego, obnovo svoje energije. Običajno se takrat zatečem k športni aktivnosti, pridobivanju novega znanja ali pospravljanju, da si dokazujem nasprotno in se vedno bolj odmikam od sebe …

Hvala bogu imam okrog sebe ljudi, ki so me in me še vedno ustavijo, da se zberem. In vedno bolj pogosto se zmorem ustaviti tudi sama, še preden zdrsnem s prave poti. In to je zame zmaga. Ti je vse to poznano? Zdaj veš, da v tem procesu, v katerem si se znašla, nisi sama.

Če zmorem jaz, zmoreš tudi ti. Srečno.


Avtor: Nastja Gradišar, dipl. delovna terapevtka, manualna terapevtka, učiteljica klinične somatike

Podobni članki

Komentarji in vprašanja