Zadnja tri leta bi lahko opisala kot osebno areno. Ločitev po skoraj dveh desetletjih skupnega življenja ni le pravni postopek. Je seizmični premik. Je trenutek, ko ugotoviš, da vse, kar si gradila, stoji na tvojih ramenih, a hkrati ugotoviš, da ta ramena niso več iz titana.

Čeprav imamo urejeno deljeno skrbništvo in zelo lep in spoštljiv odnos z bivšim partnerjem, je realnost življenja samske mame z dvema šoloobveznima otrokoma neizprosna. So večeri, ko obsedim sredi kupov perila in šolskih nalog, medtem ko v glavi že pripravljam strategijo za naslednji teden. So tedni, ko po govorilnih urah jokam sama v pisarni vsak dan, ko me nihče ne vidi, ker imam občutek, da sem slaba mama. So počitnice, ko si z njima na morju in se moraš naučiti uživati v tišini tistih trenutkov, ko si za vse sama – za vsako logistiko, za vsak jok, za vsako vprašanje. Vsak najem po ločitvi, vsako novo stanovanje je bilo opomin na to, da si gradim življenje iz nič. In medtem, ko sem pakirala škatle, sem morala ohranjati pri življenju tudi svoje podjetje.

Mnogi me sprašujejo, kako mi uspeva ohranjati Nosečko in Šolo za starše na tako visokem nivoju, medtem ko se svet okoli mene podira. Resnica? Včasih me je to stalo vsega, kar sem imela.

Izgorelost se pri meni ni pojavila kot nenaden zlom ali filmski kolaps sredi pisarne. Pojavila se je kot tiho, počasno in zahrbtno ugašanje luči. Najhuje pri vsem pa je bilo zanikanje. Danes vem, da smo mame mojstrice v tem. Celih dvanajst mesecev sem si lagala. Govorila sem si: “Samo malo si utrujena, Danaja. Samo tole selitev spelji. Samo tole ločitev preživi. Samo te govorilne pretrpi. Samo še ta teden. Samo tole kampanjo končaj, pa boš spala.”

Zanikala sem, ker nas družba uči, da je “močna mama” tista, ki zmore vse. Verjela sem, da je utrujenost moj naravni habitat. A telo ne pozna laži. Ko sem končno obmirovala, je prišla groza, ki je ne privoščim nikomur: kognitivni upad.

Kot podjetnica, ki živi od svojih misli, vizij in besed, sem se soočila s svojo največjo nočno moro. Gledala sem v utripajoč kazalec na ekranu in dobesedno nisem vedela, kaj želim povedati. Možgani so postali gosta, neprebojna megla. Besede, ki so prej tekle kot reka, so preprosto izginile. Moj um se je “izklopil” v sili, ker ga jaz nisem hotela izklopiti zavestno.

To ni bila več le utrujenost. To je bil občutek, da izgubljam tisti del sebe, ki me definira. In hkrati z to praznino v glavi sem morala biti mama. Morala sem pripravljati kosila, pomagati pri domačih nalogah in se pretvarjati, da je vse v redu, ko so me otroci vprašali, zakaj tako dolgo gledam v steno.

Ohranjanje portalov pri življenju v tem stanju je bila bitka za preživetje. Vsak objavljen članek, vsak odgovorjen mail je bil nadčloveški napor. Burnout te oropa barv, oropa te veselja do stvari, ki jih ljubiš. Postaneš lupina, ki ohranja sisteme pri življenju, medtem ko sama znotraj odmiraš.

Danes ti to pišem, ker vem, da morda ravno zdaj sediš tam in si govoriš: “Saj ni tako hudo.” Če čutiš, da luči ugašajo, mi verjemi – hudo je. In ni ti treba čakati, da popolnoma otemni, da bi prosila za pomoč. Delo na sebi, ki ga izvajam že 12 let, me je naučilo, da je prvi korak k ozdravitvi konec laži, ki si jih prodajamo vsako jutro pred ogledalom.

Zakaj ti vse to pišem? Ker verjamem, da je moja empatija moja največja moč, čeprav je dolgo časa delovala kot moje največje breme. Prešla sem iz varnega, estetskega in predvidljivega sveta grafičnega oblikovanja v izobraževanje tistih, ki so v svojem najranljivejšem obdobju, ker sem šele tam začutila svojo resnično vrednost in poslanstvo. V oblikovanju sem bila kreativna, nežna in razumna, a tam sem urejala le zunanje podobe. Na portalu Nosečka pa sem začela urejati tisto, kar je znotraj – strahove, upanje in mir mladih družin.

Vendar biti visoko senzibilna oseba pomeni, da svet doživljaš brez filtra. Moja naravna odprtost mi omogoča, da te začutim, draga mama, še preden izustiš besedo. A ta ista senzibilnost ima svojo temno stran. Na svojo pot včasih nehote spustimo ljudi, ki našo nežnost zamenjajo za šibkost. Ljudi, ki tvojo senzibilnost izkoristijo, da te namerno ranijo, ponižajo ali razvrednotijo tvoj trud.

To so tisti trenutki, ki dobesedno vržejo tvoj živčni sistem v “fight or flight”, dvig kortizola in adrenalina. Ko si naravnan na razumevanje in ljubezen, namerna hladnost in ponižanje drugega delujeta kot fizični udarec, od katerega si telo opomore dosti počasneje kot um. To je tista bolečina, ki me je gnala v težko in boleče spoznavanje same sebe. Ker sem po naravi takšna, da ne morem zgolj preživeti problema – ko grem čez osebni pekel, želim iz njega prinesti zemljevid za druge. Moja narava mi ne pusti, da bi znanje zadržala zase; ko najdem pot ven, hočem zgraditi varno pot še zate, da bi tebi prihranila vsaj kakšen padec. To, kar sem se naučila skozi lastne rane, je danes gorivo za mojo vizijo srečnejše slovenske vzgoje.

Želim dvigniti mentaliteto slovenske vzgoje. Želim, da naši otroci odraščajo v srečne, ljubljene in samozavestne ljudi. A danes vem nekaj, česar pred 12 leti nisem: Srečni otroci niso plod popolnih staršev, ampak staršev, ki so opravili svoje delo na sebi.

Brez tega, da smo mi “sestavljeni”, ne moremo graditi toplih domov, odnosov, ljudi. Če me, kot mame, samo preživljamo iz dneva v dan, utrujene in zagrenjene v svoji vlogi žrtve, to prenašamo nanje. Zato povem na glas: delo na sebi ni egoizem! Je najgloblja oblika ljubezni do tvojega otroka.

Danes sem boljša mama prav zato, ker sem se morala soočiti s svojo temo. Moja ločitev, moje selitve in moje bitke s stresom so mi dale globino, ki je zgolj uspeh ne bi mogel nikoli. Danes sem tukaj zate – ne kot nekdo, ki ima vse odgovore, ampak kot nekdo, ki ve, kako težka je hoja po robu, in ti pravi: “Tudi to bo minilo. In ko bo, boš močnejša, kot si si upala sanjati.”

Vsem mamam, ženskam, ki greste čez pot ločitve, izgorelosti, ali pa imate mogoče za mene samo kakšno vprašanje, bi rada bila v pomoč. Zato mi lahko pišeš, ko me boš potrebovala. Moj email je: danaja.oblak@gmail.com

Hvala, ker ste del te poti. Hvala, ker mi pustite biti resnična.

Z ljubeznijo, Danaja

The post Med uspehom in izgorelostjo: Moja zgodba o ločitvi in bitka za lasten obstoj appeared first on Nosečka.

Večina staršev smo gotovo že slišali stavek: “Uživaj prav v vsakem trenutku z otrokom, tako hitro zrastejo”. Pa je prav zares mogoče uživati v vsakem trenutku?

Tudi starši se lahko kdaj zalotimo pri priporočilih otroku: »Stisni zobe, daj mir, saj ni tako hudo kot izgleda«. Mogoče res ni, za nas odrasle. Otroka pa lahko s temi besedami postavimo v položaj manjvrednega in s tem zanikamo njegovo počutje.

V prevodu; s tem pravzaprav (nezavedno) sporočamo, da bi morali potlačiti vse »negativno« tako pri sebi kot tudi pri otrocih. Posledica tega pa je pogosto zmedenost v lastni identiteti in strah pred izražanjem resničnih občutkov. 

STRUPENA POZITIVNOST JE RESNIČNA

Čeprav se nam zdi, da ni pozitivnosti nikoli dovolj temu ni tako.

Zdi se, da je dandanes poslanstvo vsakogar najti popolnost. Popolni pa smo tako, da smo ves čas veseli, srečni, pozitivni. Na tisoče videoposnetkov na spletu, osebni svetovalci in motivacijski govorci, nam sporočajo, kako biti pozitiven in opolnomočen jadrati med vsemi življenjskimi izzivi. V tem, v zdravi meri, ni seveda nič slabega. Toda v življenju obstajajo tudi trenutki, ko ta pristop ni samo nekoristen, ampak je lahko tudi škodljiv. Vsak človek na tem svetu bo na neki točki svojega življenja doživel tako dobre in slabe čase. In sprejeti je potrebno tudi tiste težke, zoprne trenutke, jih predelati, se iz njih nekaj naučiti in iti okrepljen naprej. 

Žalost, razočaranje, tesnoba, strah, zaskrbljenost, frustracija. Nepriznavanje teh je uničujoča. Vsa ta čustva so pristna in četudi jih omalovažujemo s kakršnimi koli pozitivnimi frazami ali ne upoštevamo, ne bodo izginila. Vsiljevanje tovrstne pozitivnosti ljudem lahko povzroči občutek sramu, krivde in nehvaležnosti. Zaradi tega se ljudje počutijo neslišane in necenjene.

PREOPTIMISTIČNI STARŠI

Starševstvo je zagotovo ena izmed vlog, ki je prepletena z raznoraznimi življenjskimi izzivi v različnih  obdobjih odraščanja otroka. Družbeni pritiski in toksična pozitivnost pa vse bolj narekujejo, da bi morali starši ves čas uživati v svoji vlogi in to ceniti. V kolikor se pritožujemo ali smo utrujeni izpademo nehvaležni. Tak način sporočanja pa lahko marsikoga pahne v že omenjeno toksično pozitivnost, ki pa negativno vpliva na otrokovo psihično dobrobit. Klasičen primer toksične pozitivnosti v starševstvu je neprestano spodbujanje otroka k “pozitivnemu” razmišljanju, ne glede na njegovo dejansko počutje. V praksi to pomeni, če otrok izrazi žalost ali jezo je reakcija staršev usmerjena v predlog, da naj ne bodo žalostni in naj v vsaki stvari najdejo nekaj dobrega. Od otroka pričakujejo, da na svet gleda s svetle plati in skozi rožnata očala. Namesto, da bi otroka naučili, kako obvladovati in izražati svoja čustva, jih potiskajo v zanikanje in potlačitev njegove resničnosti. 

Biti mama, biti oče vpliva na posameznikovo duševno zdravje na načine, na katere pred tem nismo niti pomislili. Starševstvo obuja občutke iz lastnega otroštva in preizkuša odnos s partnerjem na povsem novi ravni. V vzgoji se srečamo s toliko neznanimi izzivi za katere ne dobimo navodil. V neznanih situacijah iščemo pomoč drugih. In, ko oseba, ki se znajde v težkih trenutkih zaupa svojo stisko nekomu drugemu je lahko izjemno boleče, če zaupnik odgovori zgolj s spodbujanjem pozitivnega razmišljanja. Veliko ljudi ob tem tudi namiguje na nehvaležnost, razvajenost in opominja na težave, ki naše presegajo. Verjemite, da se velika večina staršev zaveda, da obstajajo hujše situacije od njihove, vendar za to ni potrebno zanikati skrbi in čustev posameznika v trenutno aktualni stiski.

OTROCI TOKSIČNO POZITIVNIH STARŠEV

Ignoriranje negativnih izkušenj otroka ter zanikanje otrokovih težav ga lahko, v ključnih trenutkih, pusti brez podpore in razumevanja. Prepuščen je sam sebi in notranjemu doživljanju, ki si ga ne zna razložiti niti ga ne upa izraziti. Takšen način komunikacije in vzgoje lahko vodi v nezdrave vzorce komunikacije. Otroci s katerimi starši dnevno komunicirajo na tak način, zaradi strahu, da bodo starši odklonilno reagirali na njihovo slabo počutje ali čustvene izbruhe, počasi zatirajo vse druge občutke in čustva za katere smatrajo, da niso pravi niti dobri. To lahko dolgoročno vpliva na otrokovo samopodobo in sposobnost obvladovanja čustev.

Posledice toksične pozitivnosti v starševstvu se kažejo, kot že rečeno kot neobvladovanje in potlačevanje negativnih čustev, katerega posledice lahko vodijo v težave s čustveno regulacijo in razvojem samopodobe. Ko otroci dobijo odgovor, ki je sicer optimistično usmerjen ni nujno, da se počutijo bolje. Pravzaprav se običajno počutijo še slabše, z zavedanjem, da tega ne smejo izraziti, ker bo potem jasno, da je z njimi nekaj narobe. Poleg tega lahko takšni vzorci vedenja ustvarijo distanco in pomanjkanje zaupanja med staršem in otrokom, kar lahko vpliva na kakovost njihovega odnosa.

KAKO UKREPATI, ČE SE UJAMEMO V PRISILJEN OPTIMIZEM

Raziskave kažejo, da ko svoja negativna čustva sprejmemo, namesto da jih ignoriramo, nam bo to pomagalo pri razbremenitvi in na splošno se bomo počutili bolj hrabre. Samo tako, da si dovolimo doživeti tudi neprijetna čustva, jih lahko predelamo. Iz preteklih borb pa se lahko tudi marsikaj naučimo in osebnostno zrastemo.

Prvi korak je vsekakor povezan z zavedanjem in prepoznavo toksičnih vzorcev v lastnem vedenju. V kolikor tega ne zmoremo sami je priporočljivo, da si poiščemo pomoč druge osebe. Ključno je, da starši poskrbimo za svoje čustveno počutje in se zavedamo lastnih meja. Zavedanje, da niso vedno potrebne pozitivne reakcije, ampak , da obstaja tudi prostor za negativna čustva, je bistvenega pomena za gradnjo zdravega odnosa med staršem in otrokom. 

Drugi korak stremi k temu, da prisluhnemo otrokovim čustvom in izkušnjam ter jih sprejemamo brez sodb. Z otrokom se pogovarjajmo. Pomembno je, da ga spodbujamo, da izrazi svoje občutke, ne glede na to kakšni so in na tak način vzpostavimo odprt in spoštljiv prostor za dialog med starši in otrokom. Sprejemanje otrokove pozitivne in negativne resničnosti mu omogoči, da se nauči izražati in obvladovati svoja čustva na zdrav način.

Drugim staršem ne dajajmo vtisa, da morajo vsako težko čustvo ali vsako negativno izkušnjo potlačiti s prisiljenim optimizmom. Ko starši ali katera koli druga oseba z razočaranjem in jezo deli svoje občutke, jim pokažimo, da jih razumemo in da se tudi sami soočamo s podobnimi vprašanji. Zaradi tega se bodo počutili bolje. Vsi želimo biti slišani ne pa slišati kako naj se počutimo. 

STARŠEVSTVO ≠ POPOLNOST

Starševstvo je kompleksen in dinamičen proces, ki zahteva sprejemanje tako dobrih kot manj dobrih obdobij in vidikov. Preseganje toksične pozitivnosti v starševstvu zahteva zavestno prizadevanje za razumevanje in sprejetje otrokovih čustev ter vzpostavitev spoštljivega in odprtega odnosa, ki temelji na zaupanju.

Starši nismo roboti in pri vzgoji drugega človeka ni težjega kot si nadeti masko, ki naj bi zakrila vse tegobe in skrbi. Delati se, da je vse lepo in prav, instagrambilno, pahne marsikoga čez hude čustvene stiske iz katerih se sam težko izvije. Dobro je, da verjamemo v moč pozitivnih afirmacij, ni pa dobro, če na račun tega potlačimo vsa ostala čustva. Čustva v osnovi ne bi smeli deliti na dobra in slaba. Čustva so del nas, nas delajo žive in prav je, da si jih dopustimo čutiti in jih na zdrav način pozdraviti.  

Raje kot prikrivanja se poslužimo iskrenega pogovora v katerem lahko izražamo, poleg veselja in navdušenja  tudi svoje stiske in zaskrbljenost. Tako kot obstaja čas za pozitivnost, obstaja tudi čas za sočutje in priznanje, da kdaj in kdaj pride tudi težko obdobje.

In s tem ni nič narobe. To je življenje.  

The post Strarševstvo in toksična pozitivnost: Kako prepoznati nezdrave vzorce appeared first on Nosečka.

Prekomerno zaščitništvo: Otrok, ki mu starši preprečujejo samostojno raziskovanje, lahko postane zelo negotov pri odločitvah. Na primer, če starši vedno rešujejo otrokove konflikte z vrstniki, se otrok morda ne nauči, kako se samostojno soočiti s težavami.

Ignoriranje čustvenih potreb: Če otrok izrazi žalost, a starši to ignorirajo ali minimalizirajo, se lahko nauči potlačiti svoja čustva. Takšen otrok lahko odraste v osebo, ki težko izraža in obvladuje čustva.

Nerealna pričakovanja: Otrok, ki se neprestano sooča s previsokimi pričakovanji, se lahko počuti kronično razočaranega nad sabo. Na primer, starši, ki pričakujejo, da bo otrok vedno najboljši v razredu, ustvarjajo pritisk, ki vodi v anksioznost.

Pomanjkanje meja in strukture: Brez jasnih meja otrok ne razvije občutka odgovornosti. Če na primer starši dopuščajo, da otrok vedno gleda televizijo do pozno v noč, ne naučijo otroka pomembnosti discipline in rutine.

Fizično ali čustveno kaznovanje: Otrok, ki je pogosto kaznovan, lahko razvije občutek strahu in nizko samopodobo. Na primer, če je otrok kaznovan za vsako napako, se lahko boji poskusiti nove stvari.

Ignoriranje ali minimaliziranje otrokovega mnenja: Če starši redno prezrejo otrokove ideje, se lahko otrok počuti nepomembnega. Na primer, če starši vedno zavračajo otrokove predloge za družinske aktivnosti, se otrok lahko počuti neupoštevanega.

Primerjanje z drugimi otroki: Otrok, ki je stalno primerjan z bratom ali sestro, lahko razvije občutke manjvrednosti. Na primer, če starši pohvalijo sestro za dobre ocene in kritizirajo brata, ki jih nima, lahko to vodi v rivalstvo in zavist.

Pomanjkanje časa in pozornosti: Otrok, ki ne prejema dovolj pozornosti, lahko razvije občutek zanemarjenosti. Na primer, če so starši vedno zaposleni in nimajo časa za igro ali pogovor, se lahko otrok počuti osamljenega.

Vsaka od teh napak v vzgoji lahko ima dolgotrajne posledice na otrokovo dobro počutje in razvoj. Pomembno je, da starši skrbno pretehtajo svoje vzgojne pristope in se zavedajo vpliva svojih dejanj na otroka.

The post 8 napak vzgoje, ki pustujo posledice na otroku appeared first on Nosečka.

Razvoj branja od 5. do 6. leta starosti

V tem obdobju otroci začnejo razumeti dogajanje v zgodbi, prepoznajo odnose med junaki ter vzroke in posledice dogodkov. To je čas, ko otrokova domišljija dobi prosto pot in ko lahko zgodbe oblikuje po svoje. Otroci se začnejo zanimati za črke in številke ter so sposobni napisati svoje ime. Zato je pomembno, da jih ne silimo v branje, ampak jim ponudimo raznoliko bralno gradivo, ki bo utrdilo izkušnjo, da je branje prijetno in koristno.

Spodbujanje branja od 6. do 7. leta starosti

V tem obdobju otroci v svoje pripovedi vključujejo različne osebe, teme in dogajanja. Zavedajo se pomena branja za učenje, razvedrilo in vsakdanje funkcioniranje. Otroci začnejo pravilno izgovarjati vse besede in uporabljati sestavljene povedi. V tem času je ključno, da otrokom beremo in jim s tem omogočimo, da uživajo v prebranem, hkrati pa čutijo, da smo z njimi.

Ko otroci osvojijo bralno tehniko, je pomembno, da nadaljujemo z branjem in spodbujanjem branja. Otrokom beremo “za lahko noč” in jim prisluhnemo, ko sami berejo. Prav tako jih spodbujamo pri začetnem branju in jim pomagamo pri izpopolnjevanju bralne tehnike.

Vloga staršev in okolja pri spodbujanju branja

Starši igrajo ključno vlogo pri vzgoji otrokove bralne kulture. Otrokom kupujemo in si izposojamo knjige v knjižnici, ne prepuščamo jih pretirani uporabi zaslonov, kot so tablice in pametni telefoni, in skupaj z njimi iščemo informacije in dokumente. Starši bi morali biti otrokom zgled v branju in jih spodbujati k raziskovanju knjižnic.

Pri izbiri knjig je pomembno, da upoštevamo otrokove želje in interese. Ni natančno določeno, katere knjige so primerne za otroka v določenem starostnem obdobju, zato je ključnega pomena, da otroku dovolimo, da sam izbira knjige.

Spodbujanje branja pri otrocih je bistvenega pomena za njihov razvoj. Branje razvija domišljijo, spodbuja kritično mišljenje in krepi jezikovne sposobnosti. Kot starši in skrbniki imamo odgovornost, da otroke vodimo skozi svet literature in jim s tem pomagamo pri razvoju njihovega intelektualnega in čustvenega potenciala.

The post Branje spreminja otrokove možgane appeared first on Nosečka.

Moderen življenjski slog je znan pod hitrim tempom, potrošništvom in dejstvu, da se ljudje ne znamo več umiriti. Odvisnost od novodobne tehnologije pa je vsekakor en od večjih izzivov pri vzgoji.  

Vse manj je tudi tolerance in ljudje imajo na splošno vse več težav s komunikacijo. Ne trudimo se za nič, kar nam osebno predstavlja napor – psihičen in fizičen. In hoteli ali ne tak način doživljanja prenašamo tudi na svoje otroke. Slednji so podvrženi temu, da dojemajo tehnologijo kot normalen del njihovega življenja in vse pogosteje tudi kot pobeg iz realnega sveta. Ker vidijo kak vpliv ima npr. telefon na njihove starše. 

Digitalni domorodci

Tako so poimenovali generacije otrok, ki rastejo s tehnologijo. Rečemo, da jim je bila ta položena v zibko. Usvajanje telefona, računalnika in drugih digitalnih naprav jim ne predstavlja nobene težave. In s tem pravzaprav ni nič narobe. Tehnologija je del naših življenj.  Njen razvoj je neizogiben. Pogosto prihrani čas in omogoča stike z ljudmi, s katerimi sicer ne bi bili v kontaktu in širi pomembne in potrebne informacije.  Tako kot večina stvari v naših življenjih ima današnji utrip pozitivne in negativne lastnosti, zato je dobro, da se osredotočimo na tiste dobre in koristne, a vendarle vzemimo stvari v svoje roke in ne dopustimo, da je pametna tehnologija tista, ki upravlja z nami. Naj bo obratno.

Na žalost je trenutna praksa takšna, da kamorkoli se obrnemo, opazimo ljudi na telefonih. Starše na telefonih, slušalkah. Danes so pametne naprave postale tako pomemben del naših življenj, da pogosto prezremo tisto kar nam je najbližje. Mnoge raziskave so potrdile, da se zaradi staršev, ki so vedno na telefonu, otroci počutijo zapostavljene in manjvredne. Starši, ki ignorirajo svoje otroke in so namesto tega zatopljeni v svoje pametne škatlice, svoje potomce izpostavljajo nevarnosti razvoja depresije. Otroci se ob tem, ko telefonu posvečamo več pozornosti kot njim, počutijo zavrnjene in občutijo manj ljubezni in topline.

Kdaj je preveč?

Kdaj preživljamo preveč časa na telefonu? Takrat, ko nas telefon tako zelo pritegne, da ne znamo več odložiti pogleda z njega. Ko nas misel, da smo ga pozabili ali, da nam zmanjkuje baterije spravlja v stisko. Kadar nismo pozorni na svoje otroke, ki so npr. na igrišču in je tako ogrožena njihova varnost. Kadar ne zmoremo biti niti 5 minut sami s seboj v tišini in že začnemo pogrešati uporabo telefona. Tudi kadar že zelo majhnim otrokom damo telefon v roke, da jih umirimo in si na tak način kupimo čas zase in za svoje brskanje po internetu, uporabo aplikacij. To že meji na zasvojenost in takrat se moramo znati ustaviti in razmisliti kako naprej.

Vsekakor pa je alarm za prekomerno uporabo tehnologije, ko se pri otroku postavi vprašanje: »Ali imata oči in mami telefon raje kot mene?«

Mimobežno starševstvo

Je ena od posledic prekomerne uporabe tehnologije. Zasvojenost od naprave, ki nam nudi umik pred resničnim svetom vpliva na naše vedenje, misli in čustva. Posledično pa ima vpliv tudi na vzgojo in našo starševsko figuro. Predstava o idealnem starševstvu, ki nam ga predstavljajo družabna omrežja se pogosto ne skladajo z realnostjo. To povzroča stisko in občutke manjvrednosti ter poraza. 

Ko nismo fokusirani na otroke medtem, ko z njimi preživljamo čas se ti lahko počutijo prezrti in nepomembni. Fizično smo prisotni, z mislimi pa smo drugje. To otroci zelo dobro čutijo in zaznavajo.  Deljena pozornost vpliva na naš odnos z otrokom. Kvaliteten odnos imamo lahko zgolj tako, da smo z otrokom polno prisotni. Tako imenovano raztreseno starševstvo (distracted parenting) je posledica razpršene pozornosti in odnosov, ki niso pristni. Poleg nezgod do katerih lahko pride (npr. padec z igral, ko nismo dovolj pazljivi na igrišču), pa so tu še druge negativne posledice, ki se kažejo zlasti v obliki slabega odnosa med starši in otroki v odrasli dobi in težave s samozavestjo, tesnobo, občutkom manjvrednosti pri otroku. Otrokov socialni in čustveni razvoj je lahko zelo otežen in povzroča tudi motnje v vedenju. Za to potrebuje otrok predvidljivost, pozornost in konsistentnost.

Tehnološko odsotni starši

Ali se tudi pri nas pojavlja težava z zasvojenostjo telefona lahko preprosto preverimo tudi tako, da se opazujemo ali imamo telefon ob sebi tudi med obroki, igranjem družabnih iger, sprehodi ali drugimi aktivnostmi, ki jih preživljamo skupaj z drugimi ljudmi. Priporočljivo je, da družinski čas spremenimo v ločeno območje brez uporabe elektronskih naprav, saj se bomo samo na tak način bolje povezali med seboj in otrokom pokazali, da nam je resnično pomemben čas, ki ga preživljamo skupaj. Kako to narediti? Potrebno je sprejeti odločitev, da bomo odložili telefon in posvetili pozornost svojim otrokom (in sebi).

Biti prisoten.

Včasih si želimo težka življenjska obdobja in razvojne faze otrok kar preskočiti. Vendar s čakanjem in z digitalno tolažbo ne naredimo nikakršne koristi. Na tak način so pravzaprav težka obdobja otrokovega razvoja še težja, saj pomanjkanje pozornosti vpliva na še povečanje otrokove stiske. Dolgoročno se krhajo tudi vezi med družinskimi člani. Boljše, čeprav težje kot beg iz realnosti je osredotočanje na tukaj in zdaj. Čuječe starševstvo zagovarja vaje pozornosti, dan za dnem in usmerja k temu, da smo prisotni v vsakem trenutku. Opazujmo otroka kaj počne in se mu pridružimo. Bodimo pozorni na situacije in dogajanje. Na to se moramo vsi večkrat opomniti.

Na tem mestu poudarjamo: nič ni narobe s tem, da otroci nimajo vedno naše polne pozornosti. Dobro je, da se naučijo biti sami in se sami tudi zaigrajo. Problematično pa je, če odraščajo v okolju, kjer so starši čustveno odsotni zaradi digitalne zasvojenosti. Bistveno je, da postavimo pravila uporabe tehnologije in se dogovorov tudi držimo. 

Poslušanje otroka je pomembno!

Včasih otroci povedo kakšno zgodbo zelo na dolgo in široko in vmes nam počasi zmanjkuje potrpljenja. Opazimo, da ga niti več ne poslušamo ali pa ga samo še priganjamo naj hitro zaključi. Predstavljajmo si sebe v obratni situaciji. Kakšni občutki se nam porajajo, če nas hoče nekdo na hitro odsloviti ali nam je več kot jasno, da ga dolgočasimo? Tudi otroku ni prijetno. S to razliko, da otrok svojih čustev in občutkov še ne zna nasloviti. Posledično se mu čustva nabirajo in, ko v določenem trenutku ne zmore več se vse skupaj izbruhne v obliki jeze in tegobe ali pa išče pozornost z razgrajanjem. 

Skrijmo svoj telefon

Telefoni in tablični računalniki nam odvračajo pozornost in biti v bližini takšne naprave je lahko škodljivo iz več razlogov. Tudi, če samo zaznamo vibriranje telefona nam to odvrne pozornost. Najbolje se je tega lotiti tako, da začnemo z majhnimi koraki kot npr. da telefon med obroki pospravimo v predal, ko gremo na sprehod ga pustimo doma, določimo uro po kateri telefona več ne bomo opravljali.

Bodimo pozorni za kaj vse uporabljamo telefon

Gre za službene namene v prostem času? Iskanje zabave na družabnih omrežjih? Preganjanje dolgčasa? Gre za pomembne ali življenjsko ne preveč bistvene vsebine? Tudi samo fotografiranje otroka ni tako nedolžno kot morda mislimo. Objava fotografij na družabnih omrežjih je ušla izpod nadzora in mnogi nimajo filtra kaj vse objavijo na svojih profilih pri čemer se niti zavedajo ne kdo vse to opazuje. Ni slabo, če razmislimo in si naredimo plan za kakšen namen točno bomo uporabljali telefon in naredimo seznam prioritet. Ne pozabimo: ob zmanjšanju uporabe telefona lahko pričakujemo več kvalitetnega časa za druge aktivnosti, boljšo pozornost, kvalitetnejše odnose z drugimi in tudi boljši spanec.

Zgled

Starši bi morali biti svojim otrokom zgled. Ko govorimo o uporabi tehnologije naj bodo omejitve uporabe digitalnih naprav postavljene v dogovoru z otrokom (odvisno od njegove starosti), držijo pa naj se jih VSI. 

Otroci ves čas opazujejo naše odzive, vedenje, poslušajo naše besede. Otroci za nami ponavljajo in težko se od nas učijo, če potek pogovora ves čas prekinjamo s pogledovanjem na zaslon. 

Pomembno je, da smo zato pozorni kaj počnemo v njegovi prisotnosti. Po domačih raziskavah je bilo ugotovljeno, da v povprečju na dan vzamemo v roke telefon kar 150-krat in to tudi med dogodki kot so družinski obroki, ko nam otrok želi povedati kaj se je v vrtcu/šoli zgodilo, med prebiranjem zgodbic, med igranjem otroka na igrišču, med sprehodi in izleti. Časa preživetega pred ekrani enostavno nimamo več pod kontrolo, ker se nam zdi samoumevno, da smo ves čas dosegljivi oziroma imamo »pomočnika« stalno ob sebi. Čustveno odsotni starši bodo težko vzgojili otroka, ki se bo imel rad, se spoštoval in imel visoko mero samozavesti. Zato moramo najprej razčistiti pri sebi in se sami držati določenih omejitev, pri tem pa ne pričakovati, da bo otrok ubogal, če sami ne bomo upoštevali svojih lastnih pravil. Moramo pa pri tem vprašati tudi sebe, zakaj pravzaprav potrebujemo beg iz resničnosti? Morda se srčika težav v resnici skriva povsem nekje drugje.

Vse se da, če se hoče

Vzemimo razvoj kot nekaj dobrega, kot pomoč in priročen dodatek, a vseeno zaradi tega ne pozabimo na pristne odnose, na človeški stik, na resničen objem in poljub, na čas iz katerega bomo ustvarili spomine in ne pozabimo na življenje, ki se dogaja tu in zdaj. Življenje, ki se ga lahko dotaknemo, čutimo, vonjamo in živimo. To, da smo zraven je sigurno pomembnejše od tiste igrice ali aplikacije, kateri je vseeno ali si ali nisi.

Za zdrav razvoj otroka je pomembno, da starši spodbujamo empatijo, samozavest, prijaznost in sodelovanje. Stati mu moramo ob strani in krepiti njegovo intelektualno radovednost ter ga spodbujati. Z iskreno prisotnostjo otroka ščitimo pred razvojem anksioznosti, depresije, antisocialnega vedenja ter želje po pobegu iz resničnega sveta. Pazimo kaj počnemo, zasujmo jih z ljubeznijo in pozornostjo, bodimo vključeni v otrokovo življenje, postavimo jasna pravila, spodbujajmo njegovo neodvisnost in samostojnost, bodimo dosledni in ne spreminjajmo pravil iz dneva v dan. In odložimo telefon. Vsaj za tisti čas, ko smo z drugimi.

The post Digitalni kokain: Starši na telefonih, otroci v depresiji appeared first on Nosečka.

Kaj je obsojanje in zakaj se dogaja?

Obsojanje je negativna ocena ali kritika, ki jo nekdo izrazi glede vašega načina starševstva. To se lahko zgodi v različnih oblikah: od neposrednih komentarjev do posrednih namigov ali celo spletnega trolovanja. Obsojanje se pogosto dogaja, ker ljudje projicirajo svoje lastne negotovosti, prepričanja in vrednote na druge. Včasih je to tudi posledica pomanjkanja informacij ali razumevanja različnih pristopov k starševstvu.

Kako se obsojanje odraža?

Obsojanje se lahko kaže na različne načine:

• Neposredni komentarji: “Tvoj otrok je preveč razvajen.”
• Posredni namigi: “Moj otrok pri tej starosti že spi celo noč.”
• Spletno trolovanje: Negativni komentarji na družbenih omrežjih ali forumih.
• Primerjanje: “Poglej, kako lepo se obnaša sosedov otrok.”

Kako se spopasti z obsojanjem?

1. Ohranite samozavest

Prvi korak je, da ohranite svojo samozavest. Ne dovolite, da vas obsojanje zlomi ali vpliva na vaše odločitve kot starša. Verjemite v svoj pristop in se zavedajte, da poznate svojega otroka bolje kot kdorkoli drug.

2. Postavite meje

Naučite se reči “ne” ali postaviti meje. Če nekdo nenehno kritizira vaš način starševstva, mu lahko na vljuden način poveste, da cenite njegovo mnenje, vendar imate svoj način, kako vzgajate svojega otroka.

3. Izbirajte svoje bitke

Ni vam treba odgovoriti na vsako kritiko ali obsojanje. Včasih je bolje, da situacijo ignorirate ali se iz nje umaknete, namesto da se zapletete v neproduktivno razpravo.

4. Poiščite podporo

Poiščite podporo pri ljudeh, ki vas razumejo in podpirajo. To so lahko družinski člani, prijatelji ali celo spletne skupnosti, kjer lahko delite svoje izkušnje in dobite koristne nasvete.

5. Izobražujte se

Bolj ko boste informirani, lažje boste lahko argumentirali svoje odločitve in se branili pred obsojanjem. S tem boste tudi pridobili več samozavesti v svoji vlogi kot starš.

Kako se spopasti s kritiko na svoje starševstvo

Razumevanje izvora kritike

Prvi korak pri spopadanju s kritiko je razumevanje, od kod izvira. Je kritika konstruktivna in prihaja od nekoga, ki vam želi dobro? Ali je namenjena zgolj temu, da vas prizadene? Razumevanje motivacije za kritiko vam lahko pomaga pri oblikovanju odgovora.

Ne reagirajte takoj

Čeprav je težko, poskusite ne reagirati takoj, še posebej, če ste čustveno prizadeti. Vzemite si čas, da premislite o kritiki in kako nanjo odgovoriti na način, ki je za vas najbolj zdrav.

Postavite se zase

Če menite, da je kritika neupravičena, se postavite zase. Na vljuden, a odločen način razložite, zakaj se ne strinjate s kritiko. Poudarite, da imate kot starš pravico do lastnega pristopa in da nihče ne pozna vašega otroka bolje kot vi.

Uporabite “jaz” stavke

Namesto da rečete “Ti me vedno kritiziraš,” rečite “Počutim se kritizirano, ko…” To zmanjšuje možnost, da bo druga oseba postala defenzivna, in odpira prostor za konstruktivno komunikacijo.

Poiščite podporo

Včasih je najbolje, da se o kritiki pogovorite z nekom, ki vam je blizu in vam lahko ponudi drugačno perspektivo. To vam lahko pomaga razumeti, ali je kritika upravičena ali ne, in kako se z njo najbolje spopasti.

Analizirajte in se iz tega učite

Vsaka kritika, ne glede na to, kako boleča je, je priložnost za učenje. Vprašajte se, ali v kritiki tiči kakšno resnično jedro in ali lahko to uporabite za izboljšanje svojega starševstva.

Ne jemljite si k srcu

Na koncu dneva je najpomembnejše, da ne jemljete kritike preveč k srcu. Starševstvo je težko in nihče ni popoln. Vsak starš dela napake, pomembno je, kako se iz njih učimo in rastemo.

Obsojanje je nekaj, s čimer se bo vsaka mama prej ali slej srečala. Ključno je, kako se s tem spopadamo. Ne dovolite, da vas obsojanje zlomi ali vpliva na vaše odločitve. Verjemite v sebe, postavite meje in poiščite podporo. Le tako boste lahko najboljša mama svojemu otroku, kar je na koncu dneva tudi najpomembnejše.

The post Ko vsi “vedo” kako biti mama – Kako se spopadeš s kritiko appeared first on Nosečka.

Naredite načrt

Preden začnete s spomladanskim čiščenjem, naredite načrt, ki vključuje vse naloge, ki jih želite opraviti. Načrt vam bo pomagal ostati osredotočen in organiziran ter vam bo omogočil, da učinkovito razdelite naloge med družinske člane.

Vključite otroke v načrtovanje

Vključite otroke v načrtovanje spomladanskega čiščenja tako, da jih povabite, naj vam pomagajo sestaviti seznam nalog. To jim bo pomagalo razumeti, kaj pričakujete od njih in jih bo spodbudilo, da sodelujejo v čiščenju.

Razdelite naloge na majhne kose

Da bo spomladansko čiščenje z otroki lažje obvladljivo, razdelite naloge na majhne kose. Na primer, namesto da bi celotno sobo čistili naenkrat, razdelite sobo na sekcije in se osredotočite na eno sekcijo naenkrat.

Določite časovni okvir za vsako nalogo

Določite časovni okvir za vsako nalogo, da boste lažje sledili napredku in zagotovili, da bodo vsi družinski člani ostali osredotočeni. To bo tudi pomagalo otrokom razumeti, kako dolgo naj bi trajala določena naloga, in jih bo spodbudilo, da delajo učinkovito.

Uporabite čistila, ki so prijazna do otrok

Pri spomladanskem čiščenju z otroki je pomembno uporabljati čistila, ki so varna za njihovo uporabo. Izberite naravna čistila brez strupenih kemikalij, ki so blaga in varna za uporabo okoli otrok.

Poskrbite za varnost

Ko čistite z otroki, je varnost ključnega pomena. Poskrbite, da so vsi čistilni pripomočki, kot so škarje, noži in ostri predmeti, shranjeni na varnemmestu, nedostopnem za otroke. Prav tako pazite, da so otroci pod nadzorom odrasle osebe, ko delajo z vodo ali električnimi napravami.

Uporabite zabavne metode za vztrajanje pri nalogah

Da bodo otroci ostali motivirani in se zabavali med spomladanskim čiščenjem, uporabite različne zabavne in motivacijske metode. Lahko poskusite z glasbo, tekmovanji med družinskimi člani ali celo z igro, kjer morajo otroci zbrati čim več igrač in jih pospraviti v pravilno škatlo.

Ustvarite sistem nagrajevanja

Spodbujajte otroke, da sodelujejo v spomladanskem čiščenju, tako da ustvarite sistem nagrajevanja. To je lahko nekaj preprostega, kot so nalepke za dokončane naloge, ali bolj zapleteno, kot je zbiranje točk za vsako opravljeno nalogo, ki jih lahko nato zamenjajo za posebne nagrade.

Spodbujajte sodelovanje in ekipno delo

Da bi spomladansko čiščenje potekalo gladko, spodbujajte sodelovanje in ekipno delo med otroki. Dodelite naloge, ki jih lahko opravijo skupaj, kot je čiščenje igralnice ali pospravljanje igrač. To bo okrepilo občutek pripadnosti in pomagalo vzpostaviti pozitivno vzdušje.

Omogočite otrokom, da izbirajo naloge

Dajte otrokom možnost, da izbirajo med nalogami, ki jih želijo opraviti. Tako bodo bolj motivirani za sodelovanje in se bodo počutili bolj vključeni v spomladansko čiščenje.

Učite jih kako pravilno opravljati naloge

Med spomladanskim čiščenjem otroke učite, kako pravilno opravljati naloge. Pokažite jim, kako varno uporabljati čistila, kako pravilno čistiti različne površine in kako pospraviti predmete. To bo pripomoglo k temu, da bodo otroci pridobili veščine, ki jih bodo potrebovali, ko bodo odrasli.

Poskrbite za redne premore

Ko čistite z otroki, je pomembno, da jih ne obremenjujete preveč. Vzemite si redne premore za malico, sprostitev ali igro, da bodo otroci ostali motivirani in energični.

Spomladansko čiščenje z otroki je lahko zabavno in produktivno, če uporabite prave strategije in se osredotočite na sodelovanje in motivacijo. Z upoštevanjem zgornjih nasvetov boste zagotovili, da bo vaš dom čist in urejen, hkrati pa boste otrokom pomagali razviti veščine in odgovornost, ki jih bodo potrebovali v prihodnosti.

Najemite čistilni servis

Zakaj bi torej to pomlad obremenjevali sebe z zahtevnimi čistilnimi opravili? Dovolite, da strokovnjaki čistilnega servisa poskrbijo za vse, medtem ko vi uživate v času z družino in se veselite čistega in svežega doma. Predlagamo, da najamete čistilni servis za:

• Čiščenje visokih steklenih površin, recimo streha pergole
• Visokotlačno čiščenje tlakovcov okoli hiše ali ograj
• Čiščenje žaluzij in karpank ali rolet
• Čiščenje po gradbenih delih
• Čiščenje bazenov
• Čiščenje solarnih panelov
• Druga višinska čiščenja

Najemite čistilni servis z 10% Nosečkinega popusta tukaj >

The post 12 nasvetov za spomladansko čiščenje z otroki appeared first on Nosečka.

V Sloveniji lahko opravljamo fizično Šolo za starše v različnih zdravstvenih domovih, na voljo pa je tudi naša spletna Šola za starše, ki je sestavljena točno po curriculumu uradnih šol za starše. V naši spletni šoli predavajo priznani ginekologi, pediatri, psihoterapevti, certificirane strokovnjakine za dojenje in patronažne sestre, strokovnjaki za prvo pomoč, zdravstveni delavci slovenskih porodnišnic ter drugi predavatelji uradnih šol za starše.

Šola za starše je spletni projekt medija Nosečka in slovenskih zdravnikov, namenjen nosečnicam in mamicam po porodu ter očkom, ki potrebujejo podporo in nasvete pri prvem letu starševstva. Spletna platforma ponuja več kot 260 video vsebin, katere predava 17 certificiranih zdravnikov in ostale strokvne priročnike in dokumente.

Program uradnih šol za starše

Običajno se šola za starše začne v zgodnji nosečnosti. V tem obdobju se nosečnice in njihovi partnerji naučijo o poteku nosečnosti, zdravem življenjskem slogu, pravilni prehrani, osebni higieni in rekreaciji med nosečnostjo. Po 12. tednu nosečnosti je priporočljivo, da nosečnice dvakrat tedensko izvajajo telovadbo s sprostitvenimi in dihalnimi vajami.

Po 30. tednu nosečnosti se začne drugi del priprave na porod za nosečnice in njihove partnerje. Udeleženci se seznanijo s potekom nosečnosti, prihajajočim porodom, obdobjem po porodu, načrtovanjem rojstva, nego in prehrano dojenčka. Učijo se tudi pravilnega obnašanja in sodelovanja med porodom.

Program vključuje devet tematskih predavanj: uvodno predavanje, predavanje o anatomiji, fiziologiji, zanositvi in poteku nosečnosti; dve predavanji o poteku poroda; predavanje o obdobju po porodu in načrtovanju rojstev; dve predavanji o negi dojenčka; predavanje o dojenju in prehrani dojenčka ter predavanje psihologa o spremembah, ki jih nosečnost in otrok prinesejo v družino.

Za partnerje, ki ne morejo obiskovati celotne šole, je organizirano intenzivno predavanje o pripravi na porod. Prisotnost partnerke-nosečnice je zaželena.

Kje lahko opravljam Šolo za starše?

Tovrstne šole so organizirane po vsej Sloveniji s strani porodnišnic in zdravstvenih domov, ponekod pa jih organizirajo tudi društva oziroma posebna združenja. Ker pa so po pandemiji veliko šol za starše zaprli in jih ne izvajajo več v tolikčnem obsegu in tudi ne čez celo leto (v poletnih mesecih šol za starše ni), smo se povezali z njboljšimi zdravniki in dugimi strokovnjaki in za vas ustanovili najbolj strokovno spletno Šolo za starše v Sloveniji.

Spoznaj predavatelje Šole za starše

Šola za starše 24/7

Projekt je zasnovan tako, da je dostopen preko vseh naprev 24/7, kar omogoča staršem, da se učijo in pridobivajo informacije v udobju svojega doma – točno takrat, ko jih potrebujejo.

Šola za starše je zasnovana z vizijo ustvariti prostor, kjer bodo starši lahko našli strokovne video nasvete, podporo in informacije, ki jih potrebujejo za uspešno starševstvo v prvem letu otrokovega življenja. Cilj projekta je pomagati staršem razumeti in obvladovati izzive nosečnosti, poroda in prvih mesecev starševstva ter jim zagotoviti znanje in veščine, ki jih potrebujejo za skrb za svojega otroka.

Kako dobim dostop do predavanj?

Če želiš dostopati do vseh predavanj , obišči spletno stran solazastarse.com in se registriraj. Po registraciji bosta imelia dostop do vseh spletnih virov, predavanj, člankov, video vodičev in drugih dokumentov, ki jih ponuja projekt.

Šola za starše predstavlja neprecenljiv vir podpore in izobraževanja za nosečnice, mame po porodu in prvorodke v prvem letu otrokovega življenja. S strokovnimi nasveti, izobraževalnimi vsebinami in podporo je Šola za starše idealen kraj za pridobivanje znanja in veščin, ki so potrebne za uspešno starševstvo. Če si v tem obdobju svojega življenja in iščeš znanje, obišči spletno stran Šole za starše in se vključi v to edinstveno spletno skupnost.

Šola za starše je zasnovana z mislijo na potrebe sodobnih staršev, ki se soočajo z novimi izzivi in vprašanji v zvezi z nosečnostjo, porodom in starševstvom. S pomočjo spletnih virov, ki so na voljo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, lahko starši pridobite informacije in podporo, ko to najbolj potrebujete.

Pridruži se nam danes in začni odkrivati bogate vsebine, ki ti bodo pomagale na poti do uspešnega starševstva.

The post 100% priznana spletna Šola za starše – z veljavnim potrdilom o opravljenem tečaju appeared first on Nosečka.

1. Ustvarite red in rutino

Red in rutina sta ključna za dobro učno okolje. Poskrbite, da bo tvoj otrok imel določen prostor za učenje, kjer bo imel vse potrebne pripomočke. Pomagaj mu vzpostaviti dnevno rutino, ki vključuje čas za učenje, gibanje, počitek in sprostitev.

2. Spodbujajte organizacijo

Pomagaj svojemu otroku, da se nauči načrtovati in organizirati svoje časovne obveznosti. To bi lahko vključevalo uporabo koledarja ali dnevnika za sledenje domačim nalogam in pomembnim datumom, kot so testi ali izleti.

3. Poudarite pomen učenja, ne le ocen

Pomembno je, da tvoj otrok razume, da ocene niso edina stvar, ki je pomembna. Učenje in razumevanje novih konceptov sta prav tako pomembna. Ocene so le merilo za preverjanje razumevanja, ne pa celotna slika tvojega otroka kot učenca.

4. Bodite podpora

Otroci potrebujejo čustveno podporo, še posebej v stresnih obdobjih, kot je konec šolskega leta. Poslušaj njegove skrbi in strahove, bodi tam za pogovor in mu daj občutek varnosti.

5. Naučite jih tehnik sproščanja

Nauči svojega otroka tehnik sproščanja, kot so dihalne vaje, meditacija ali druge kreativne ustvarjalne naloge. To so koristna orodja, ki jih lahko uporabijo, ko se počutijo preobremenjeni ali tesnobni.

6. Spodbujajte zdrav življenjski slog

Zdrav način življenja, ki vključuje redno gibanje, zdravo prehrano in dovolj spanca, je ključnega pomena za uspeh v šoli. Spodbujaj otroka k aktivnosti na prostem, kjer se lahko sprosti in odvrne misli od šolskih obveznosti.

7. Pomagajte pri razumevanju učne snovi

Če tvoj otrok težko razume določene učne vsebine, mu pomagaj ali poišči dodatno pomoč, kot so inštrukcije ali spletne vire. Pomembno je, da otrok ne ostane sam z nerazumljivo snovjo, saj to lahko vpliva na njegovo samozavest in motivacijo za učenje.

8. Spodbujajte samostojnost

Samostojnost je ključna veščina, ki jo bo tvoj otrok potreboval skozi vse življenje. Spodbujaj ga, naj sam rešuje naloge in probleme, pri tem pa mu daj vedeti, da si vedno na voljo za pomoč, če jo potrebuje.

9. Ustvarite pozitivno učno okolje

Pomembno je, da je domače učno okolje sproščujoče in brez motečih dejavnikov. Ustvarite prostor, ki bo spodbujal koncentracijo in kreativnost.

10. Vrednotite napredek, ne le končni rezultat

Cenite trud in napredek, ki ga tvoj otrok naredi skozi šolsko leto, ne le končne ocene. Pohvale in priznanje truda lahko močno vplivajo na otrokovo motivacijo in samozavest.

Zaključek šolskega leta je lahko zahteven čas za tvojega otroka, vendar s pravo podporo in usmeritvijo mu lahko pomagaš, da ga uspešno zaključi. Ne pozabi, da je tvoja vloga kot starša ključna pri uspehu tvojega otroka v šoli. Z ljubeznijo, podporo in razumevanjem mu lahko pomagaš, da premaga izzive, ki jih prinaša konec šolskega leta, in se veseli novih priložnosti, ki ga čakajo v naslednjem šolskem letu.

The post Kako osnovnošolcu pomagamo pri zaključevanju šolskega leta appeared first on Nosečka.

Učenje prepoznavanja čustev

Prvi korak pri učenju umirjanja je, da otroci razumejo, kaj čutijo. To lahko storimo z besedami, ki opisujejo njihova čustva, kot so jeza, žalost, veselje ali strah. Pomagajte jim prepoznati te občutke in jim pojasnite, da je povsem normalno, da se čutijo tako.

Predlaganje tehnik umirjanja

Ko otroci prepoznajo svoja čustva, lahko začnejo uporabljati različne tehnike umirjanja. Nekaj primerov tehnik umirjanja vključuje:

• Dihanje: Otrokom lahko predlagate, naj se osredotočijo na svoje dihanje in globoko vdihnejo ter počasi izdihnejo. To jim lahko pomaga umiriti misli in občutke.
• Štetje: Štetje do 10 ali 20 lahko pomaga otrokom, da se umirijo in zberejo misli.
• Gibanje: Spodbujanje otrok, da se razgibajo, kot je skakanje, plesanje ali tekanje, lahko pomaga pri sproščanju napetosti in stresa.
• Umirjanje z dotikom: Objem, božanje po hrbtu ali držanje roke lahko otroku pomaga, da se počuti varno in umirjeno.

Ustvarjanje mirnega prostora

Mirni prostori so lahko pomembni za otroka, ki potrebuje čas za umirjanje. To je lahko kotiček v sobi ali celo le udoben stol, kjer se lahko otrok umiri in razmisli o svojih čustvih. Poskrbite, da je ta prostor vedno na voljo in ga uporabite kot orodje za umirjanje, kadar je potrebno.

Modeliranje pozitivnega obnašanja

Otroci se učijo z opazovanjem odraslih, zato je pomembno, da tudi sami uporabljamo strategije za obvladovanje stresa in čustev. Če otrok vidi, kako se starši umirjajo in obvladujejo svoja čustva, se bo lažje naučil teh veščin.

Spodbujanje čustvene odpornosti

Čustvena odpornost je sposobnost prilagajanja in obvladovanja stresnih situacij. Spodbujanje čustvene odpornosti pri otrocih vključuje učenje pozitivnega mišljenja, reševanje težav in iskanje podpore pri drugih. Nekateri načini za spodbujanje čustvene odpornosti pri otrocih vključujejo:

• Spodbujanje pozitivnega mišljenja: Pomagajte otrokom, da se osredotočijo na dobre stvari v svojem življenju in najdejo pozitivne načine za soočanje s težkimi čustvi.
• Učenje reševanja težav: Spodbujajte otroke, naj sami razmišljajo o možnih rešitvah za svoje težave in se naučijo, kako sprejemati odločitve.
• Iskanje podpore pri drugih: Spodbujajte otroke, naj se pogovarjajo s prijatelji, družinskimi člani ali učitelji, kadar se počutijo preobremenjene ali potrebujejo pomoč.

Komunikacija

Pomembno je, da se pogovarjamo z otroki o njihovih čustvih in jim pomagamo razumeti, da je normalno, da se počutijo različne stvari. Vprašajte jih, kako se počutijo, in jim ponudite podporo ter razumevanje. To jim bo pomagalo razumeti, da imajo varno okolje, kjer lahko izražajo svoja čustva.

Vključevanje rutine in strukture

Otrokom lahko pomaga, če imajo jasno strukturo in rutino, ki jim omogoča, da vedo, kaj pričakovati. Poskrbite, da imajo čas za umirjanje, počitek in sprostitev v svojem dnevu. To jim lahko pomaga obvladovati stres in čustva.

Pohvala in spodbuda

Pohvalite otroke, ko se naučijo obvladovati svoja čustva in uporabljajo strategije umirjanja. To jim bo dalo samozavest in spodbudo za nadaljnje razvijanje teh veščin.

Učenje tehnik umirjanja je ključno za razvoj otrokove čustvene inteligence in sposobnosti obvladovanja stresa. S pomočjo zgornjih nasvetov in strategij boste lahko svojim otrokom pomagali pri razumevanju in obvladovanju svojih čustev.

The post Kako pomirimo otroka starega od 3-5 let appeared first on Nosečka.