Včasih sem bila zraven službe v prvi vrsti žena in skrbna gospodinja. Bleščeče očiščeno in pospravljeno stanovanje, sem z nazivom mama, zamenjala za hišo, ki ni niti približno po mojem higienskem minimumu. Sedaj sem mama, žena in šele na samem repu mojih prioritet, gospodinja. Imam ta privilegij, da sem lahko doma s hčerko. A ni tako enostavno, kot se komu morda zdi. Moja punca, ki je postala moj najmodrejši učitelj, me vsak dan znova opominja, da je danes le za danes in da ga jutri več ne bo. Ko mi je prvič rekla, medtem, ko sem s prstom drsela po telefonu: » Mami, daj ton na mijo« (prevod: mami, daj telefon na mizo), sem to tudi storila. Od takrat naprej nisem več na tekočem z dogodki po svetu in državi, zamudim dogajanja na socialnih omrežjih, pogosto pozabim kateri dan v tednu je, a sem mnogo bolj pozorna na mojo punco, ki je iz minute v minuto drugačna. Prah je postal naš hišni prijatelj, odlikuje me kup nezlikanega perila, v mojem vrtu najboljše uspeva plevel, sebe brez narastka pa sploh več ne spoznam. A se ne pritožujem, nasprotno. Hvaležna sem, da sem spoznala, kaj je zares pomembno v življenju. Priznam, moj vsakdan  ni ves samo mleko in med, a najljubši del pride na vrsto zvečer. Takrat, ko smo končno vsi skupaj v pravem pomenu besede, ko se odpravljamo v posteljo, ko se vsi umirimo, ko se stisnemo in preberemo  pravljico za lahko noč. Takrat opazujem najino punco in opazujem moža in sem preprosto hvaležna …