Imam dva majhna otroka in skrb zanje je moja služba s polnim delovnim časom. Ko rečem, da potrebujem nekaj časa zase, ne govorim o počitnicah ali o nagradi za mojo skrb. Potreba po odmoru ne pomeni, da bi rada pozabila na vse svoje odgovornosti in dvignila noge v zrak. Pomeni samo to, da bi se za trenutek ali dva rada spet počutila kot človek. Človek, ki ne pripada vsem drugim, ampak tudi sebi. Človek, ki dela več kot le razdaja svojo ljubezen, energijo in vsak trenutek svojega življenja drugim.

Vsi poznamo moške, ki ne razumejo, da potrebujejo mamice njihovih otrok odmor. Oni so ves dan v službi in tam se seveda ne zabavajo. Ko pridejo domov in slišijo ženo izreči stavek „Potrebujem čas zase.“ si mislijo Kdaj bom pa jaz imel ta čas? Cel dan sem delal in zdaj moram priti domov in nuditi moji ženi počitek?

Bistvo odmora za mamico, ki je ves dan doma z otroki, ni zabava, razvedrilo ali sprostitev – čeprav so odmori, ki vsebujejo te reči, seveda super in vsi si jih zaslužimo. Ko taka mamica izrazi svojo željo po odmoru, ne misli, da si za uro ali dve želi nehati biti mama in ne misli, da morajo zdaj drugi namesto nje početi domača opravila in skrbeti za otroke, zato da bo ona imela nekaj časa za zabavo. Potreba po odmoru ni enaka potrebi po počitnicah.

Ko postaneš oče, skrb za otroke ne šteje kot delo. Šteje kot nekaj, čemur se zavežeš takoj, ko na svet pripelješ novo bitje. To ni isto kot služba. Skrb za otroke pomeni vzgajanje in skrb za to, da bodo otroci zmeraj veseli in zadovoljni. To, da si vsak dan vzameš čas zanje, je ključnega pomena za njihovo rast in razvoj. Ni le nekaj, kar narediš iz dobre volje zanje ali za svojo ženo. Ni usluga. Ni dodatno delo na koncu dolgega delovnika v službi. To je del tvojega življenja, tega, kar si. Ker si oče. Od tebe se pričakuje (ker si naredil otroka), da boš vso svojo energijo in čas posvečal temu, da si očka. In to ni nič slabega. In tvoj otrok si to zasluži, ker potrebuje tvojo pozornost in čas, da bo lahko zrasel v zadovoljno, srečno, uspešno odraslo osebo.

Ko zvečer dobim priložnost za nekaj časa zase, je ne porabim za zabavo. Odmora ne potrebujem zato, da bom šla ven in se popolnoma sprostila in pozabila na svoje življenje kot mamica. Porabim ga za telovadbo. Za nakupe živil. Za sprehod ali vožnjo s kolesom. Za branje. Za delo na vrtu.

Odmor porabim za karkoli pač v tistem trenutku potrebujem, da se bom spet počutila, kot da imam pravico do obstoja. Zato, da bom ostala zbrana in stabilna in bila zmožna skrbeti za neskončne potrebe mojih prelepih otrok. Ti odmori mi omogočijo tudi, da za trenutek ali dva mislim le svoje misli. Ali pa da se lahko vozim brez skrbi, napetosti in motenj. Včasih pa potrebujem odmor zgolj zato, da grem v miru na stranišče, brez občinstva in brez skrbi, da se bo v tej minuti nekaj zgodilo mojim otrokom.

Preberi tudi: Vsakdanja opravila: Pred in z otrokom

Odmora ne potrebujem zato, ker bi mi bilo dolgčas ali ker bi bila željna zabave. Odmor potrebujem zato, ker vsak sleherni trenutek svojega življenja namenim svojim otrokom. Od trenutka, ko se zbudim, ni zame niti sekunde, ko ne bi bila zasedena ali v nizkem štartu. Ni trenutka, ko bi bila sama in se me ne bi nihče dotikal ali nekaj zahteval od mene. Niti enega samega malega trenutka. Niti, ko si umivam zobe, se tuširam ali oblačim. Niti, ko sem na stranišču.

Mamice, ki smo cel dan doma, razumemo, da biti v službi ni enostavno in ni zabavno. Razumemo, da imamo srečo, da smo lahko cel dan doma z otroki. Pred otroki smo tudi same izkusile odgovornosti in stres izven materinstva in vemo, da je življenje naporno. Vemo, da dolga vožnja v službo in čas preživet na delovnem mestu ni izbira. Ni nekaj, kar si človek želi početi, če bi lahko izbiral. Vemo, da služba ni čas za počitek in brezskrbnost. Vsega tega se dobro zavedamo in iz dna srca cenimo vse, ki na tak način skrbite za svoje družine. Če bi na koncu dneva imele vsaj malo odvečne energije bi vam povedale, koliko vas cenimo, potrebujemo in ljubimo. In se vam zahvalile vsak dan znova.

Ampak vseeno potrebujemo odmor.

Ne zato, ker mislimo, da garamo bolj kot vi. Ali zato, ker bi mislile, da si zaslužimo nekaj več. Potrebujemo le nekaj minut miru, da lahko umirimo svoje živce in naberemo energijo, ki jo potrebujemo za otroke. Nekaj minut, da se spomnimo, kdo smo. Nekaj minut brez skrbi in občutka nevidnosti. Potrebujemo priložnost, da smo spet človek z imenom, svojimi idejami in mislimi; človek, ki mu je dovoljeno dokončati misel. Potrebujemo čas, ko lahko v miru uporabimo kopalnico brez preganjanja. Potrebujemo trenutek samo zase.

Očki, rade vas imamo. Ne želimo vam ničesar očitati ali vzpodbuditi slabo vest. Ne želimo reči, da vi pa ne garate. Ne želimo vas prikrajšati vašega prostega časa, zato da se bomo same zabavale. Potrebujemo le trenutek, da se spomnimo, kdo smo.