Nekega dne v nekem trenutku me je skoraj prevzela potreba po našeškanju mojega dvoletnika – in kot mlado mamico me je to popolnoma presenetilo. Bila sva v nabito polni trgovini in po eni uri napornega nakupovanja, je sin nalašč potegnil kup majic s police in imel izbruh. Seveda je bilo neumno od mene, da sem ga sploh vzela s seboj na nakupovanje oblačil, vendar mi to zavedanje v tistem trenutku ni niti malo pomagalo.
Imela sem srečo, da sem pred tem dogodkom veliko brala o telesni kazni. Ker – kot sem v tistem trenutku spoznala – potrebuješ veliko znanja, da se upreš občutkom jeze v nekaterih situacijah. Zato menim, da je deljenje znanja in informacij o posledicah telesnega kaznovanja zelo pomembno.
Letos je skupina znanstvenikov z dveh ameriških univerz (University of Texas in University of Michigan) zaključila obsežno petdesetletno raziskavo o šeškanju, v katero je bilo vključenih več kot 160.000 otrok. To je največja in najbolj dodelana raziskava in analiza vpliva šeškanja na otroke.
Študija je šeškanje definirala kot ”udarec z odprto dlanjo na zadnjico, noge ali roke.” Ugotovili so, da približno 80 % otrok prejme šeškanje ali drugo vrsto telesne discipline kot kazen. V študiji pa so ugotovili tudi, da je šeškanje zelo neučinkovita vrsta discipline, ki ima zelo škodljive posledice – skoraj tako škodljive kot druge, resnejše oblike telesnega kaznovanja, npr. udarci.
Študija je šeškanje povezala z več kot ducat negativnimi posledicami. V zgodnjem življenju otroka šeškanje oslabi odnos med starši in otrokom in vodi do asocialnosti, depresije, močnejše agresije in nižje samozavesti. Na dolgi rok pa šeškanje vodi do asocialnosti, mentalnih bolezni in tesnobe, ko otrok odraste. Poleg tega so odrasli, ki so bili v otroštvu deležni šeškanja, tudi bolj nagnjeni k uporabi telesnega kaznovnja pri lastnih otrocih.
Že desetletja se starši, vzgojitelji in skrbniki sprašujejo o učinkovitosti šeškanja, vendar pa ta študija jasno kaže, kako negativne so zares posledice telesnega kaznovanja.
”Ko starši uporabijo telesno kaznovanje z namenom discipliniranja, otroku kažejo, kako se z agresijo lahko kontrolira obnašanje drugih,” pravi Jane Powers, raziskovalka z ameriške univerze Cornell University, ki se ukvarja s posledicami nasilja na otroke. ”Posledično se otrok nauči, da z nasiljem doseže to, kar želi. Čeprav raziskave jasno kažejo, da je šeškanje povezano z večjo agresivnostjo pri otrocih, večina staršev v ZDA še zmeraj podpira tovrstno kaznovanje.”
Z možem sva se odločila, da v naši družini ne bova nikoli šeškala otrok. V tistih trenutkih, ko sva res na robu z živci, se poslužujeva različnih načinov spopadanja s temi občutki. Eden izmed načinov, ki za naju deluje, je odmor – prosiva en drugega, naj vskoči ali pa se odmakneva iz prostora in nekajkrat globoko vdihneva. Drug način pa je iskanje humorja v vsaki situaciji. Tudi v taki, ko stojiš sredi polne trgovine, tvoj otrok pa je ravnokar s police vrgel kup lepo zloženih majic.
vir: https://www.psychologytoday.com/