Zdi se, da je permisivno starševstvo pristop k discipliniranju “brez discipline”. Ali škodi otrokom? Raziskave kažejo, da permisivnost ni najboljši pristop k starševstvu. 

Ampak besedo “permisiven” si lahko vsak predstavlja drugače. To, da ste do otrok topli in čustveno odzivni, še ne pomeni, da ste “popustljivi” in prav gotovo ne, da ste slab starš. Ravno nasprotno, študije povezujejo občutljivo, odzivno starševstvo z varno navezanostjo in manj vedenjskimi težavami. Uradna, psihološka definicija permisivnosti, se nanaša na starševski nadzor. So permisivni starši preohlapni s postavljanjem meja? Katera merila morajo izpolnjevati starši, da so označeni za “permisivne”?

Permisivno starševstvo, včasih imenovano “popustljivo starševstvo”, je stil vzgoje otrok, ki ima dve ključni lastnosti:

  • negovalni in topli starši (kar je dobro za otroke)
  • neradi postavljajo omejitve (kar je problematično).

Ta definicijo so postavili raziskovalci Diane Baumrind, Eleanor Maccoby in John Martin*, ki so razvili sistem za razvrščanje staršev glede na to, kako poskušajo nadzorovati vedenje svojih otrok. 


Po mnenju teh raziskovalcev, poznamo štiri osnovne tipe vzgoje:

  1. avtoritarna: starši so strogi, postavljajo jasna pravila, ukazujejo otrokom in zahtevajo brezpogojno poslušnost
  2. avtoritativna in sočutna: starši imajo smiselna pričakovanja, otroku dajejo toplino in nagrajujejo lepo obnašanje
  3. permisivna: starši ne postavljajo pravil ali mej in so ljubeči ne glede na otrokovo obnašanje
  4. nekonformistična: staši ne nasprotujejo avtoriteti, manj pasivni od permisivnih staršev in izvajajo več nadzora nad svojim starševstvom

Pri permisivni vzgoji starši ne prevzamejo tipične starševske vloge, saj želijo biti otroku najboljši prijatelj. Do njega nimajo zahtev in pričakovanj. Z otrokom se veliko ukvarjajo in poskušajo ustreči vsem njegovim željam. So spodbujajoči, topli in otroka sprejemajo takšnega, kot je. Tudi ko se otrok obnaša neprimerno, ne posegajo v njegovo obnašanje.

Permisivna vzgoja na videz deluje sočutno. A kljub temu lahko starši kaj hitro postanejo otrokovi sužnji ali vzgojijo razvajenega in nesocialnega otroka, ki mu ni mar za druge.

Pomembno je, da se starši seznanite s prednostmi in slabostmi takšne vzgoje.

Pomanjkljivosti permisivne vzgoje

  • otrok zaradi pomanjkanja discipline lahko postane narcisoiden
  • zaradi prevelike starševske ustrežljivosti obstaja velika možnost, da otrok v prihodnosti ne bo samostojen in ne bo znal poskrbeti zase
  • otrok se skozi permisivno vzgojo težko priuči odgovornosti
  • otrok lahko postane pohlepen, če ga starši preveč zasipavajo z igračami in drugimi materialnimi dobrinami
  • otrok je lahko šokiran, ko drugi na njegovo obnašanje reagirajo manj blago kot starši
  • starši lahko občutijo, da za svojega otroka niso napravili tistega, kar je bilo potrebno – pogosto se v starševski vlogi počutijo neuspešne
  • starši so pri takšni vzgoji pogosto pretirano zaščitniški

Prednosti permisivne vzgoje

  • otrok se počuti zaželenega in opaženega, saj mu starši prisluhnejo in uresničijo njegove želje
  • otrok postane bolj odprt in samozavesten – s takšnim odnosom do sebe lahko pozneje lažje razvija svoje sposobnosti in počne stvari, ki ga zanimajo
  • otrok je sposoben samostojnega odločanja
  • poleg osnovnih pogojev za preživetje in bioloških potreb otrok dobi še mnogo več, kar je lahko odočilnega pomena pri njegovem odraščanju – več hobijev in obšolskih dejavnosti pripomore k boljšemu razvoju otroka
  • takšna vzgoja podpira otrokovo svobodno mišljenje in s tem duševno rast

Permisivne vzgoje ne izvajata vedno oba starša. Lahko se zgodi, da je en starš permisiven, drugi pa strog. Način vzgoje se lahko spremeni: starš na primer pri enem otroku uporabi en način vzgoje, pri drugem otroku pa drugega. Starš je lahko tudi npr. najprej permisiven, sčasoma pa prevzame avtoritativni način vzgoje.


Ali sem permisiven starš? Reši test:

Če ste permisiven starš, se boste našli v naslednjih trditvah:

  1. Ne oziram se na otrokovo neprimerno obnašanje.
  2. Ko se otrok upira, popustim.
  3. Otroka podkupim z nagradami, da me uboga.
  4. Ko otrok naredi kaj narobe, odgovornost prevzamem sam.
  5. Težko rečem ne, ker se bojim, da bo otrok postal slabe volje.

* Vir raziskave: https://www.sciencedirect.com/topics/social-sciences/parenting-style#:~:text=Diana%20Baumrind%2C%20Eleanor%20Maccoby%2C%20and,in%20infancy%20through%20early%20childhood

Avtor: Uredništvo Nosečke

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki