1. faza:

Ravnokar si izvedela, da si noseča. Preplavi te vznemirjenje (ali groza) in ne moreš si predstavljati, da boš TI postala mami. Strah te je poroda in tega kako bo potekal. Ali boš zmogla? Kamorkoli pogledaš, vidiš same nosečnice. Utrujena si. Zelo utrujena. Čutiš jezo, ker veš kaj te čaka medtem ko bo partner vse skupaj samo opazoval. Ni fer. Vsako bolečino ali hitro zbadanje pripišeš nosečnosti in skrbi te, če je vse v redu. Ves čas se sprašuješ, če je kdo ugotovil, da si noseča. Nekako tako je kot ko si rahlo vinjena in ne veš, če se že vidi (upam, da se teh dveh stvari ne sprašuješ istočasno). Jezna si, ker ne dojamejo in se do tebe obnašajo enako kot prej, ti pa si sedaj toliko bolj pomembna.

2. faza:

Izgleda kot da si se malce zredila, ne izgleda še kot da si noseča. Vidiš, da te opazujejo in se sprašujejo, a ne moreš kar povedati: ”Ja, noseča sem, no!”. Ni še čas. Tisti, ki vejo, te ves čas sprašujejo kako se počutiš. Bolj se zavedaš, da si noseča in že paziš kaj ješ in kaj piješ. Velikokrat obiščeš wc. Pozanimaš se o ”pravilih nosečnosti”, dobiš materinsko knjižico in začnejo se redni obiski pri ginekologu. Opaziš kako se ti telo spreminja in vse tako zelo zelo smrdi. Kako tega prej nikoli nisi opazila? V trgovino ne moreš več, ker ti je vsakič slabo. Čokolado zavohaš čez 4 sobe s trdimi stenami.

3. faza:

Izgledaš prekrasno in lahko bi predstavljala kakšno nosečniško znamko. Vsi že vejo, da si noseča in ti govorijo kako žariš. Počutiš se odlično. Nič te ne boli in ni ti več slabo. Ta faza traja približno 27 minut.

4. faza:

Že manjše stopnišče je pravi podvig. Ko prideš do vrha, si zadihana in noge imaš zatečene. Ne preneseš več, da te ČISTO VSAK, ki ga srečaš, vpraša kdaj imaš rok in če si že izbrala ime. Vsak dan nosiš ista oblačila, saj se ti zdi škoda kupovati nova, ko si že tako blizu koncu. Bereš porodne zgodbe in pripravljaš porodni načrt. Vse imaš že lepo zapakirano za v porodnišnico in loviš še zadnja predavanja šole za starše. Strah te je bližajočega se poroda, a se že veseliš malega dojenčka. Partnerju bereš iz knjige o porodu, da bo vedel kako vse skupaj poteka in kaj mora početi. Groziš mu, da mora biti ves čas pripravljen in da naj se slučajno ne zgodi, da bo imel v ključnem trenutku ugasnjen telefon.

5. faza:

Še čisto malo, a takooo daleč stran. Čutiš, da si ogromna. Težko dihaš, težko hodiš in dojameš kako težko mora biti starejšim, ki niso več tako okretni. Obljubiš si, da boš, ko se spet vrneš v svoje staro telo, postala borka za njihove pravice in ozaveščala družbo o tem kako težko jim je. Poroda se ne bojiš več tako zelo. Želiš si samo, da bi otrok že enkrat prišel ven iz tvojega telesa. Spravila ga boš ven, pa če je to čez desno nosnico.

6. faza:

Dojenček je tukaj! Komaj čakaš, da boš spet dobila svoje staro telo nazaj. Komaj čakaš tudi, da se boš spet dobro naspala in v miru pojedla eno slastno večerjo z vsem kar ti paše. Čakaj. Kaj?