Večino staršev kar zmrazi, ko pomislijo, da bodo njihovi sladki majhni otroci počasi postali muhasti najstniki. Ampak ta neslavna najstniška leta niso tako slaba, kot si jih predstavljate – še posebej, ker obstajajo stvari, ki jih lahko storite zdaj, da bodo potem tvoji najstniki bolj obvladljivi.  

Nedolgo nazaj se je moja prijateljica Marni v parku lovila s svojima dvema otrokoma – sedemletnim sinom in štiriletno hčerjo. Smejali so se in igro zaključili z objemi. Do njih je pristopila starejša mama, ki jih je med igro opazovala, in dejala: »Zdaj uživaj, ko bosta najstnika, se ne bosta niti hotela pogovarjati s tabo.«

Kaj je pri najstnikih tako strašnega? Se bodo naši sladki otroci po desetem letu res spremenili v zveri? Dr. Kenneth Ginsburg, pediater in sodirektor Centra za komunikacijo med starši in najstniki na Otroški bolnišnici raziskovalnega inštituta v Philadelphiji, pravi, da je ta stereotip samo v škodo vsem. »Če otroci neprestano poslušajo, da se bodo kot najstniki spremenili v pošasti, se bodo začeli neprimerno obnašati, samo da bodo normalni,« pravi. »Spremeniti moramo svoj pogled in o najstnikih začeti razmišljati bolj pozitivno.« 

Odnos, ki ga imaš z otroki, ko so majhni, postavi temelje za njihovo kasnejše obnašanje. O starševstvu lahko razmišljaš kot o naložbi, pravi dr. Stephani Carlson, profesorica na Inštitutu za razvoj otrok Univerze v Minnesoti, Minneapolis. »Ko preživljaš čas s svojim dvoletnikom, gradiš in razvijaš odnos, ki se bo poznal čez 10 let, ko bo otrok star 12 – ali celo dolgoročno, ko bo star 22.« Uživaj s svojim otrokom in uporabi te strategije, ki bodo kasneje odlično doprinesle. 

1. Ustvari hierarhijo pravil.

Majhni otroci predvidevajo, da če mama in očka nekaj rečeta, to moraš narediti (tudi če ti ni do tega). Ampak najstniki hočejo biti neodvisni in njihova naloga je, da dvomijo in zavračajo položaj staršev. S tem ni nič narobe, vendar so še vedno nekatere stvari, ki jih preprosto morajo narediti (ali ne smejo narediti). Lažje bo, če že vnaprej opozoriš, da se o nekaterih pravilih preprosto ne da pogajati. 

Ko so otroci majhni, jim razloži, da se o stvareh, ki se tičejo zdravja in varnosti, preprosto ne da pogajati. Malček mora potovati v sedežu, umiti si mora roke, mora se cepiti. O ostalih temah se lahko pogovorimo in skupaj najdemo rešitev. Če hoče imeti tvoj otrok na zabavo starih staršev oblečene kratke hlače, se o tem pogovorita. Namesto, da zahtevaš drugače, mu razloži svoje stališče (npr. dedek bo zelo vesel, če boš imel oblečenega nekaj lepega). Dovoli mu tudi, da razloži svoje stališče (npr. všeč so mi moje kratke hlače). S tem boš otroku pokazala, da je njegovo stališče pomembno.

Ko so najstniki, je ta sistem še veliko bolj pomemben. Tvojemu šestnajstletniku verjetno ne bo všeč, da mora biti, ko vozi, zraven odrasla oseba, vendar ve, da se pri varnosti ne pogajamo. Zaveda se tudi, da se boš z njim z veseljem pogovorila in pogajala pri drugih rečeh. Si tvoj otrok želi roza lase in nad to idejo nisi navdušena? Brez problema bosta lahko oba podala svoja stališča in se pogovorila. Tvoj otrok ve, da pri pogovoru s tabo njegov glas šteje, in to je nekaj, kar si želi vsaki najstnik.

2. Zaupaj, da te sliši.

Pritisk vrstnikov je pogost pojav, zato včasih prehitro sklepamo, da naš otrok ne bo mislil s svojo glavo, ko bo najstnik, in se bodo vsi naši nasveti in besede izgubile. Ampak dr. Ginsburg pravi, da temu ni tako. »Najstnik si najbolj želi, da vsaj en odrasel verjame vanj in ima zanj visoke standarde. Poslušajo nas in mar jim je za to, kaj si mislimo in rečemo.«

Že zdaj lahko postaneš takšen odrasel, kot ga bo tvoj bodoči najstnik potreboval. Brezpogojna ljubezen, ki jo do svojega otroka ali malčka čutiš sedaj, se ne rabi spremeniti. Ko tvoj najstnik naredi kaj narobe, mu daj vedeti, da si tu za njega in da mu boš pomagala izboljšati stvari. Nedolgo nazaj sem imela kosilo s štiriletnikom, ki je polil kozarec vode. Pogledal me je in rekel: »V redu je, bova obrisala.« Smejala sem se, ker je bila to očitno nekaj, kar so mu rekli starši. Nauk tega je, da otroci ponotranjijo to, kar jim povemo. Nikoli ne podcenjuj velike vloge, ki jo imaš na njegovo psiho, in kako lahko to uporabiš za dobre stvari. 

Majhni otroci so navdušeni, ko začnejo sklepati prijateljstva in spoznavati svet vstran od svojih staršev, vendar to ne pomeni, da te bodo zamenjali. Zato jim pokaži svoje vrednote in standarde. Če eden izmed otrokovih prijateljev reče, da se fantje ne igrajo s puncami, povej svojemu otroku, da je po tvojem mnenju dosti bolje, če se vsi igrate skupaj. Tvoj najstnik bo ocenil, katero mnenje mu največ pomeni, in bo mnenja tudi prednostno razporedil, kot to delamo odrasli. Če svojemu otroku pokažeš, da verjameš vanj in zaupaš v njegove sposobnosti, da se bo spopadel z izzivi, potem bo v prihodnosti zelo cenil tvoje mnenje.

3. Skupaj premagajta tesnobo

Kako se sedaj sporazumevamo z malčki, jim daje temelje za spopadanje s stresom v prihodnosti. Dr. Kristin A. Buss, vodja oddelka za psihologijo v zvezni državi Penn, je v eni dolgoročni študiji dvoletnikom pokazala stvari, kot sta lutkovna predstava in pajek na daljinsko upravljanje. Izkazalo se je, da so tisti, ki so se med lutkovno predstavo ustrašili, v najstniških letih bolj izpostavljeni tesnobi. Če se tvoj otrok med lutkovno predstavo joče, je seveda tvoja prva reakcija, da ga odneseš vstran od strašne situacije. Dr. Buss pravi, da ne smemo biti preveč zaščitniški, saj lahko to povzroči več tesnobe, ne manj, saj s tem svojemu otroku sporočamo, da se s strašnimi stvarmi ne more spopasti sam. Namesto tega ga pomiri, nežno primi za roko in ga odpelji nazaj do stresorja, rekoč: »To lahko storiš.« 

Tudi če je tvoj drugo- ali tretješolec živčen, ko gre na rojstnodnevno zabavo, ga ne pusti doma, svetuje dr. Buss. Spodbujaj ga, da se spoprime s situacijami, ki mu predstavljajo izziv. Tako bo otrok postal bolj samozavesten in tesnoba ne bo zavzela prevelikega dela njegovih misli. Te zgodnje intervencije bodo dale otroku dodaten pogum in zagon, da se spoprimejo »z najvišjimi vrhovi tesnobe v najstniških letih,« kot temu pravi dr. Buss. Vsi vemo, da sedmi razred nikoli ni najboljše leto otrokovega življenja. Vendar če otroke od majhnega učimo, kako se spoprijeti s tesnobo, bo prehod v najstniška leta dosti bolj gladek.

4. Spodbujaj pozitivno stališče

Najstniki so lahko preveč dramatični in vsako najmanjšo stvar spremenijo v konec sveta. Vendar se otroci, ki so imeli več možnosti za pridobivanje stališč, bolje soočajo z ovirami. Susan McCartan, mama dveh hčera v Scottsdalu v Arizoni, se je z njima, ko sta bili majhni, igrala igro »visoko-nizko«. Spodbujala ju je, da naj opišeta najboljši in najslabši del svojega dne. Zdaj sta stari 16 in 18 let in McCartanova meni, da jima je ta igra pomagala, da se lažje pogovarjata o razočaranjih in tudi prepoznata pozitivne stvari.

Malčki se dobro odzovejo, če jih poslušaš, ko se pritožujejo, prepoznaš problem in jim pomagaš najti rešitev. Hoče tvoj petletnik narisati morje, vendar imaš samo oranžno barvico? Lahko sočustvuješ z njim, vendar izpostavi tudi rešitev – lahko nariše ribe, ki plavajo v morju. Če otroci hitro vidijo več perspektiv nekega problema, imajo kasneje v najstniških letih boljše možnosti za spopadanje s travmami.

»Ljudje vedno sočustvujejo z mano, ko jim povem, da imam doma dve najstnici,« pravi McCartanova, »vendar jim povem, da je pravzaprav fantastično.« Že hitro je izoblikovala njune vrednote in njeni hčerki se ji velikokrat pridružita pri prostovoljnih aktivnostih – za brezdomce kuhajo topla kosila in se igrajo s kužki iz zavetišča. Zdaj v najstniških letih je pomaganje drugim nekaj, kar jim je skupno in jih kot družino še bolj povezuje. Malčki obožujejo, ko lahko nekaj storijo za druge. Tako da bo nesebičnost v zgodnjih letih pripomogla, da bodo kot najstniki večkrat pomagali drugim, imeli drug pogled na svet in zavedali se bodo svoje pripadnosti svetu.

5. Bodi potrpežljiva

Otroci z neverjetno hitrostjo gradijo nove nevronske povezave, vendar dr. Carlson poudarja, da je  potreben čas, da signal preide čez enega od teh nevronov, pri otrocih dosti počasnejši kot pri odraslih. Če želiš svojim otrokom dati občutek samostojnosti, kar bo v najstniških letih ključnega pomena, jim moraš pustiti, da vse delajo v svojem tempu. »Zavedaj se, da malčki za obdelavo informacij potrebujejo veliko čas, zato jih ne preganjaj,« svetuje. Ja, mudi se v avto, toda za tvojega malčka je zelo pomembno, da si sam obuje čevlje. Pusti mu, čeprav traja trikrat več časa.

Prefrontalna skorja, ki nadzoruje impulzivne aktivnosti, do najstniških let še ni popolnoma razvita. Vendar dr. Carlson pravi, da »še vedno želimo, da se najstnik ustavi in razmisli preden reagira.« 16-letnik je morda navdušen, da ga po zabavi domov pelje prijatelj. Vendar si mora vzeti minuto in razmisliti, ali je voznik pil alkohol in rad prehitro vozi. Že zelo majhni otroci se lahko naučijo, da je potrebno zadihati, preden ukrepaš. Ko tvoj triletnik hoče pobožati psa v parku, ga opomni, da naj najprej vpraša lastnika, če je pes prijazen. Otroci hitro spoznajo, da imajo večji nadzor nad situacijo in na koncu več avtonomije, če vnaprej razmislijo o posledicah.

6. Pripoveduj zgodbe

Modeli komunikacije se v družini izoblikujejo že zelo zgodaj. Če si želiš, da se bodo otroci kot najstniki pogovarjali s tabo, se dosti pogovarjaj z njimi, ko so malčki. Sue Pepin ima 5 hčera. Najmlajši dve sta najstnici. Živijo v San Francisco, kjer je trajalo kakšne pol ure, da je otroke pripeljala v vrtec ali šolo in nazaj. Med potjo so se vedno pogovarjali in pripovedovali zgodbe. Pred spanjem sta z možem pripovedovala pravljico o namišljeni deklici Spizzo, ki je bila pogumna in samozavestna. Pravljica je bila velikokrat prefinjen povzetek dneva, ki so ga preživele njune hčere. Pripovedovala sta, kaj je Spizzo naredila, ko je bila razočarana, ali kako se je zoperstavila ustrahovanju, ali kako jo je skrbelo za naravo in klimatske spremembe. 

Pepin je vedno opazila, ko je katera od hčera ponovila katero izmed prefinjenih sporočil – kot npr. da je v redu, če ti kaj ne uspe, dokler se trudiš. Ko so bile najstnice, je ugotovila, da »tvoji otroci poslušajo in si zapomnijo, kar jim pripoveduješ, tudi ko misliš, da te ne slišijo.« ni važno če imaš malčka ali najstnika, v nobenem primeru ne boš na vprašanje »Kako je bil tvoj dan?« dobila točnega odgovora. Ampak ko enkrat najdeš nove načine za zgodbe, se ti bo uspelo povezati z otroki, ne glede na njihovo starost.