Prvi dnevi, ki sem jih preživela v porodnišnici me še vedno preganjajo. Vedno znova so vzrok za cmok, ki mi nastane v grlu, ko se podam na pot teh spominov. Spominov, ki so zame grenki, neprijetni in polni jeze… Žal, lahko bi si izmišljevala in napletla pravljico o prečudoviti porodni izkušnji in na sploh celotno zgodbo zavila v pisan milni mehurček, ki nikoli ne poči.

Ja… Lahko bi, ampak v tem ne vidim smisla.

Vsaka porodna izkušnja je poglavje zase in vsaka novopečena mama ima svojo zgodbo o prvih trenutkih, o prvih dnevih, o prvih spominih, ko je njen otrok prijokal na svet. In prav je, da poznamo različne štorije in izkušnje saj lahko na podlagi teh delamo stvari boljše, na drug način in na njih pogledamo z različnih zornih kotov. Tako se lahko pripravimo in opremimo z znanjem.

Moja zgodba je takšna …

Po težkem porodu, komplikacijah in velikih mukah sem postala mama. Velikemu 55 cm in težkemu skoraj 4 kg. Takoj sem ga vzljubila! Čeprav sem si prve občutke predstavljala drugače lahko rečem, da mi je takoj spremenil svet in pokazal, kaj je največja ljubezen na svetu. Ta ljubezen pa je bila odeta v strah, zmedenost in razdražljivost ob spoznanju, da otrok ne bo nehal jokati pa, če naredim karkoli. In naredila sem res vse kar sem si zamislila. Ko je spal sem brskala po spletu in iskala odgovore, saj jih v porodnišnici nisem dobila pa, če sem za njih še tako prosila…

In hitro mi je potegnilo. Otrok je lačen. Res lačen. Od vsega stresa, napora in utrujenosti mleka nisem in nisem dobila pa, če sem se še tako trudila, si še tako želela, še tako prosila.

Jokal je za mlekom jaz mu ga pa nisem mogla dati…

Strašen občutek.

Do tistega trenutka nisem vedela, kaj je to nemoč. Resnična nemoč. Nemoč, ko imaš otroka in živiš v svetu, kjer je vsega na pretek a tvoje malo bitje joče od lakote.

Grozen občutek.

Osebje v porodnišnici sem prosila, da mu dajo mlečno formulo, saj se otrok zvija od lakote (ali žeje) in v odgovor sem dobila:

»Po porodu imajo otroci še dovolj zaloge.«

»Ne potrebuje.«

»Rabi le materino bližino.«

»Nehajte tečnarit.«

»Pristavljajte ga.«

»Ves ta jok je lahko posledica poroda.«

»Ne morem vam pomagat, če sama ne znate s svojim otrokom.«

»A niste obiskovala šole za starše?«

Vedno znova, zame neumni in nesmiselni odgovori, ki so me spravljali v misli: »Sem res tako nesposobna in zabita?«.

Tako zelo sem vedela, kaj moj dojenček potrebuje, bila sem prepričana, da je lačen. Pa saj gre za konkretnega otroka! Velikega otroka. Dva dni ni dobil nič. In dva dni je jokal. In jaz sem jokala z njim.

In oni… Oni so dva dni hodili mimo kot, da ni nič. Ker pač v učbenikih piše, da imajo dojenčki po porodu zalogo plodovne vode. Vse, kar so mi prinesli, je bila steklenička glukoze, katero naj bi si kapljala na prsi, da bi se otrok hitreje prisesljal. Pa saj ni bilo težav s pristavljanjem. Težave so bile, ker ni imel kaj posesati.

Z več kot 150 leti strokovnega znanja, razvoja in trdega dela na področju razvoja mlečnih formul je Nestlé^® postavil temelje za raziskave in inovacije v prehrani dojenčkov in majhnih otrok. 

Mlečne formule NAN^® OPTIPRO^® odlikuje edinstvena kakovost beljakovin pripravljenih po patentiranem postopku. Nestlé^® lahko po zaslugi patentirane tehnologije OPTIPRO^® doseže potrebno KAKOVOST BELJAKOVIN ob hkratnem zmanjšanju presežne VSEBNOSTI BELJAKOVIN na najnižjo možno raven. 

Ko niti moj jok ni zalegel sem jim začela težiti, zares težiti. Pritiskala sem zvonček sredi noči in čez dan. Dokler se končno ni našla sestra, ki je prinesla 20 ml mlečne formule. Mali jo je zeksal. Ne znam opisati, kako je hlastal po mleku in takrat mi je šlo še bolj na jok od celotne morbidne situacije, ki se je dogajala za stenami institucije, ki mi morala nuditi materam po porodu pomoč, informacije ali vsaj toplo besedo. Moj otrok je bil lačen dva dni in, ko sem ga dan pred odhodom končno lahko podojila in, ko sem končno zatežila osebju sem mu obljubila:

»Dokler bom ob tebi ne boš nikoli več lačen!«

Tebi, mamica, pa želim povedati troje:

Vedno verjemi vase, v svojega otroka in v svoje občutke. Šesti čut te ne bo izdal.

Bori se, bori se zase in za svojega otroka. Ti si njegova moč in zagovornica.

Naj te ne bo strah. Prvi dnevi so naporni, lahko, da ti je neprijetno, da si ne upaš vprašati ali povedati.  A kljub temu zagrabi samozavest, ki jo premoreš in tiči v tebi in ukrepaj tako kot misliš, da je prav.

Zate in za tvoje malo bitje, ki si ga pripeljala v naš svet.

Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja. / Objavljeno dne 9. 8. 2017