Preden nastopi vikend sva z možem že v nizkem startu kako ga bomo zvozili brez “posledic”. Pri dveh zelo živahnih fantih in dojenčici večino dneva poteka predvsem zelo naglas. Že samo kratek skok v trgovino je za nas cel podvig. Eden bi imel to, drugi spet vidi nekaj drugega in medtem ko mož rešuje krizno situacijo na eni, sama rešujem novo na drugi strani. Vmes pa tiho upam, da v tisti sekundi naša najmlajša ne vklopi svoje alarmne naprave. Pa ne me narobe razumeti, ker ob toliko vzgojnih ukrepih, kot sem jih “iznašla” pri njima bi lahko napisala roman. Pa da ne bom pretiravala; v bistvu sta prav prijetna fanta, ki se pač obnašata tipično za štiri in petletnika. Dejstvo je, da ko imaš enkrat otroke lahko pozabiš na vse kar si prej vedel o njih. In ker bi bilo dolgočasno, če bi vse učinkovalo imamo za piko na i še malega posebneža, ki živi v nekem svojem vzporednem vesolju in se mu vse vrti v neko svojo smer. Ampak to smo mi in to dela našo družino posebno. V paketu z nami dobiš še zelo glasno kaotično dogajanje, ki na trenutke že meji na katastrofo. In če te to ne moti potem se imamo lahko prav super. Vsaj večino časa …

Ravno zaradi takšnih in drugačnih »logističnih« težav so celodnevni izleti ali pa celo počitnice za naju cel podvig. Nekako v podzavesti imaš scenarij s čim vse se boš spopadal in si že pripraviš načrt kako boš sproti reševal nastalo situacijo. Naša dva fanta imata namreč občasno selektivni sluh (ali drugače slišita samo ko to želita) predvsem pa se rada stepeta ali skregata samo, da imata minutko časa pa tudi če ni niti najmanjšega razloga za to. Zato je nujno potrebno, da ju čim več zamotimo ali pa jima damo delo. Pa se spet znajdemo pri težavi, ker je starejši rad v pogonu in je najbolj vesel ko lahko teče, pleza, skače ali kolesa, mlajši pa je bolj mislec in mu je gibanje strašansko odveč. On je najbolj srečen, če lahko govori, sprašuje pa spet govori in vmes komentira. Včasih se hecamo, da je naš družinski moralist ker mora na čisto vsak stavek ali vprašanje imeti zadnjo besedo. In čisto brez heca-on je dejansko sposoben govoriti od sekunde, ko se zbudi pa do zadnje sekunde ko zaspi. Pa še vmes med spanjem debatira in komentira. Aja pa spanja potrebuje zelo malo. Torej tako kot sem že omenila; naš štiriletnik pač živi v nekem svojem svetu. Takega smo sprejeli in takega imamo radi.

Zadnje dva meseca pa se še najbolj prilagajamo naši najmlajši članici. Ona je tista, ki upočasni ali pa pospeši naš vsakdanjik. In ona je tista, ki ima pri nas trenutno zadnjo besedo. Najbolj me je skrbelo kako bo prenašala ves ta trušč pa je je bila skrb popolnoma odveč. Naša princesa je punca na mestu. Prava dama, ki nas že zdaj vrti okrog prsta. Njej je vseeno ali je okrog njej hrup ali padajo dol z neba ošiljene prekle. Najbolj je zadovoljna v svojem vozičku, kjer zadnje čase že zelo pozorno spremlja dogajanje okrog sebe. In veseli smo, da se lahko tudi z njo potepamo naokoli. Sicer se zaradi vozička malo prilagajo, ker povsod pač z njim ne prideš ampak vse se da. In še sreča, da je tako pridna in mirna ker drugače bi se mi ob vsem tem urejenem kaosu lahko milo rečeno zmešalo. Pač nisem super mami in tudi jaz imam svoje meje. In ja tudi jaz imam kdaj lahko slab dan in mi pridejo določene situacije ali kratki stiki še bolj do živega.

Za konec pa še tole; ne glede na to kje smo ali kaj počnemo, delamo to na svoj način tako kot nam najbolj odgovarja. In ne glede na to kolikokrat moram povzdigniti glas, pri sebi šteti do deset ali ko bi najraje trmasto obležala na tleh v vsem svojem sijaju kot naš ta srednji še vedno svoje družine ne bi zamenjala za nič na tem svetu. Četudi to pomeni, da bi se v kakšnem trenutku najraje vdrla v zemljo ali samo za minutko nekam skrila, da se vihar poleže. Predvsem pa naju z možem »rešuje« prav to, da vedno drživa skupaj in čeprav se kdaj kdo on naju ne strinja vedno poiščeva neko srednjo pot, da rešimo stvari. Predvsem nama je pomembno, da se imamo skupaj lepo in da izkoristimo vikende v vsej svoji razsežnosti. In ko se mi zdi, da ne morem več in da je preprosto preveč pogledam svoje tri junake in si mislim, kako dobro nama z možem uspeva (tudi, če ni vse popolno ali 100%). In ne glede na vse traparije, ki jih večja dva ušpičita sem na njiju zelo ponosna. Ker brez njiju ne bi bila to kar sem in kar si še želim postati. Ker se z vsemi tremi vsak dan nekaj novega naučim in, ker mene kot mamo naredijo točno tako kot sem si vedno želela biti. Nepopolno pa vendar srečno.

Avtor: Nina Šeme, Srečno poročena mamica / Objavljeno dne 23. 5. 2018