Test nosečnosti je potrdil, da pod svojim srcem nosiš novo bitje, tebe pa, po začetnem navdušenju, preplavi še kanček strahu, dvoma in skrbi »ali bom zmogla«. Da je mera polna, se spomniš še na tvojega edinca (ali vse otroke, ki jih imaš) in se vprašaš, kako se bosta razumela. Pomembno je vedeti, da se tako kot očka raste vseh 9 mesecev, tudi bratje in sestre »oblikujejo« ravno toliko časa.

Že res, da je njihova vloga precej drugačna, se pa verjetno vsi strinjamo, da je dober odnos med sorojenci tudi tisto, kar si vsi starši (po tihem) želimo. Kako vzpostaviti dober odnos med njima že med nosečnostjo?

Še preden je pod mojim srcem prvič utripnilo srce moje drugorojenke, sem nekje zasledila, da starejši otroci (predvsem edinci, seveda, ki deljenja staršev niso vajeni) prihod sorojenca občutijo tako, kot bi vaš partner v stanovanje pripeljal ljubico, vam zagotavljal, da vas ima enako rad, hkrati pa povedal, da ji bo zdaj nekaj časa moral namenjati precej svoje pozornosti, a da si ti še vedno njegova draga, ki jo ljubi z vsega srca.

Še noseče mamice in očke preplavijo občutki in se sprašujejo, ali bodo zmogle oba otroka imeti enako rade. Kako ji bo lahko tudi drugi otrok predstavljal cel svet, če ji ga že prvorojenec? Pomembno je zavedanje, da se ljubezen ne deli, ampak množi, zato je ta občutek močno pomembno podeliti tudi otroku. Kako pa to lahko naredimo?

Predvsem tako, da se z otrokovimi stiskami, ki jih prepoznamo preko neželenega vedenja, povečane žalosti, jeze in neposlušanja, ipd. spoprimemo z veliko mero ljubezni in zavedanja, da gre za izražanje stiske in ne za zaroto proti nam. Da se zavedamo, da vsak potrebuje svoj čas, da sprejme spremembe. Tako starši, kot tudi otroci. Pri vzpostavljanju nove družinske povezanosti po porodu, povečane harmonije, razumevanja, občutka varnosti in svobode, imate najmočnejše orodje vi, starši – LJUBEZEN.

Bilo je nekaj dni preden sem odšla v porodnišnico in spraševala sem se, kako bi lahko svojemu otroku vdihnila občutek, da je pomemben, da ga imam rada, predvsem pa, da sem tukaj zanj tudi takrat, ko me fizično ni ob njem. Zavihtela sem šivanko in iz flisa izrezala srček. Enako sem naredila tudi za sestrico. Sešila sem jima enaka vzglavnika v obliki srčka. Hčerka ga je dobila takoj v porodnišnici po porodu, sin pa na dan, preden sem odšla v porodnišnico.

Podala sem mu ga z besedami, da ga imam najrajši na svetu, in da bova nekaj dni ločena, saj na svet prihaja njegova sestrica (o tem sva govorila že vso nosečnost, povedala sem mu kako bodo zadeve potekale, da se vedno lahko pokličeva, da bo ati z njim, ipd). Povedala sem mu, da sem srce napolnila z ljubeznijo in neskončno poljubi ter objemi. Le-teh nikoli ne more zmanjkati in naj jih uporabi vedno, ko me bo pogrešal, ali pa ko bom doma, pa ne bom mogla takoj priskočiti, ko me bo potreboval. Povedala sem mu še, kako pomemben mi je, kako čudovit in poseben. Podala sem mu srce, ga močno objela in skupaj smo se odpeljali do porodnišnice.

Le-to srce je pomagalo pri polnjenju njegove praznine v ključnih trenutkih po porodu. Meni pa je, ko sem videla, da hiti objemat srčka, potrkalo na srce, da si čim prej vzamem trenutek ali dva za to, da se spustim na njegovo višino, ga opazim kot si zasluži, ga objamem in z njim podelim vso ljubezen, ki teče skozi mene.

Apolonija Zupan,
mama, žena, ustvarjalka, blogerka
Mamina dlan (https://maminadlan.com/)
FB in IG: Mamina dlan