Včasih se mi zdi, da mi bo kar razneslo celo telo, ko postanejo moji možgani tako hiper vzdraženi zaradi razpršene pozornosti med 1,5 letno malčico, katere raziskovanje spremljam z enim očesom in hkrati poslušam neskončne domišljijske zgodbe 5 letne deklice z enim ušesom.

Takrat me preplavi občutek, da bom kar eksplodirala, če bo to trajalo še 1/2 sekunde.

“MIIIIIR” je vse kar si moje telo in možgani takrat želita.

Včasih mi uspe, da se ustavim, izdihnem nabran krč, počasi vdihnem, trenutek zadržim dih, nato pa spet počasi izdihnem… 

To me vrne k Sebi. 

V delčku sekunde dobim uvid, kdo sem Jaz in kdo sta oni dve. Tri neskončna bitja. V omejenih telesih. Z veliiiiko nabrane energije. 

Še par zavestnih dihov, objem, znižan ton in jakost govora, odprta ušesa in srce, včasih malo žgečkanja…

In spet steče.

Jadramo skupaj naprej.

Nisem verjela, da je vse odvisno od počutja in vibracije mame. Nisem želela verjet, ker sem ob tem čutila preveliko odgovornost. 

Ampak se mi je potrdilo. Neštetokrat.

… in zdaj to sprejemam. Kot darilo. 

Kot možnost spreminjanja sveta. Mojega in njunega. Celotnega.

Kadar pa mi spodleti, se pa ne sodim (vsaj ne predolgo) in izkoristim priložnost, da jima razložim, kaj pomeni biti človek. Človeški. 

Kako smo drug drugemu zrcalo.

Kako se skupaj učimo. 

Kako skupaj rastemo.

Kako se lahko pri tem podpiramo.

Kako negujemo hvaležnost za nove izkušnje, uvide. Za drug drugega.

In kar je najpomembneje, kako ne sodimo, če nam spodleti.

Vse v življenju deluje v naše dobro.

In tako kot pri praksi joge, ko se znajdeš v določenem položaju, ki ti je v izziv, tako se tudi v življenju, ko ti postane v kakem trenutku neudobno, spomniš na svoj dih, ga poglobiš, ojačaš svoje jedro in vztrajaš dalje. V svojem ritmu.

In kako nor občutek je, da imamo vsak trenutek možnost izbrat odziv, ki nam prinaša v življenje mir… prav vsak.

Namasté,

Tanja


Preberi še:

 

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki