Ko sva se s partnerjem spoznala sva hodila na zmenke, kot so kino, večerje, razni sprehodi, ogledi raznih znamenitosti, itd. Posvečala sva se le en drugemu. Bilo je vse sanjsko, saj sami veste kakšni so začetki. Obstajala sva le jaz in on in on in jaz.

Nekega jutra pa naju je razveselil plusek na palčki. Bila sva presrečna, niti opisati ne znam najinega veselja. Skupaj sva odšla na prvi pregled, kjer so mi potrdili nosečnost. Vse preglede sva opravljala skupaj. Pripravljala sva se na najino prvo pikico. Ampak kljub temu sva bila se vedno samo midva, čeprav je trebušček že rastel.

Vse skozi so naju prijatelji, ki so že imeli otroke naj izkoristiva te zadnje trenutke ko sva še sama, ker preprosto potem ne bo časa samo za naju. Tega seveda nisva verjela, pa čeprav sva maksimum izkoristila. Nato se nama je rodila Stella. Minevali so meseci in niti opazila nisva, da je najina zveza ostala zadaj. Preprosto sva se izgubila v starševstvu in popolnoma pozabila na partnerstvo. Nato sva se odločila, da nekaj narediva na tem. Začela sva ponovno hoditi na zmenke. Ponovno sva se zaljubila. Vem, sliši se kot v pravljici 😊.

Tri leta kasneje se nama je rodila še Alexia. Pri dveh sva ugotovila, da so prijatelji imeli popolnoma prav. Partnerski odnosi so ostali daleč zadaj, ker preprosto sva izgubila ta čas za naju. Dnevi se ponavljajo, vedno ene in iste obveznosti. Vrtec, služba, kuhanje, pospravljanje, prihod starejše domov, igranje, ponovno kuhanje, spravljanje spat obeh otrok in naslednji dan je isto. Kje sva pa midva? Kam je šel tisti čas, ko sva se lahko brez obveznosti odšla v kino, na kakšno večerjo ali pa preprosto doma pred tv pogledala celo grozljivko ne da bi po 5 minutah oba zaspala od utrujenosti.

Sedaj se ponovno trudiva obuditi tudi ta odnos. Pa je res vedno tako? Prvo otroci, šele nato midva? Zakaj pride sploh do tega? Je povsod isto ali celo obstajajo družine kot v pravljici? Ali si res partnerja vzamemo za samoumevnega? Menim, da si moramo najti čas za partnerja ne glede na kaj. Otroci bodo odrastli, midva bova pa ostala. Tako, da ponovno veselo na delo in odhod na zmenke. Imejte se radi in srečno <3.

Avtor: Urška Virant, Moj sanjski poklic je mamica. / Objavljeno dne 14. 5. 2018