Moj partner je velik ljubitelj živali. Isto navdušenje nad vsem kosmatim ali pernatim je prevzel tudi najin sedaj že dveletni sin. Sama imam sicer zelo rada živali, a po pravici povem, odkar sem pri 14 letih izgubila psičko Lili, težko v svoje srce sprejmem katerokoli drugo žival. Predvsem zaradi strahu, da bi se zgodba z bolnim domačim ljubljenčkom ponovila. In tudi zato, ker iz lastne izkušnje vem, da vsaka domača žival s seboj ne prinese le igre in živalske ljubezni. Ampak tudi ogromno odgovornosti, obveznosti, reorganizacije prostega časa in družinske rutine ter seveda stroške. A Bojan je tako kar osem let počasi, a vztrajno pri meni zidal potko do želenega cilja – imeti psa. In letos mu je to tudi uspelo.

Aprila letos smo tako postali lastniki psa Manga. Mački, ribam in morskim prašičkom se je tako pridružil še pitbull Mango. Pes z izjemno velikim srcem, umirjen po karakterju in z ogromno mero nežnosti.

Priznam. Pitbulli so v moji glavi nekako pozicionirani kot nevarna pasma. In čeprav vem, da nevarnega psa vzgoji lastnik in ne genetika, sem kljub temu rabila čas, da psu začnem zaupati. Proces zaupanja je še v teku, a iz dneva v dan moja ljubezen in zaupanje v njega rasteta. Zato vem in verjamem, da bo Mango postal naš najboljši prijatelj in družinski član.

Zakaj pitbull? Predvsem zato, ker čeprav veljajo za nevarno pasmo, so to psi, ki so izjemno stabilnega značaja. Hitro učljivi, inteligentni in izjemno vodljivi. Poleg tega pa gre za pasmo, ki premore ogromno ljubezni, je zvesta lastniku in odličen štirinožni prijatelj. V Angliji so tako pitbulli dobili ime „nanny“, varuška, ker naj bi bili odlični v skrbi za otroke. Dodatna vrednost pa je tudi ta, da imajo visok prag bolečine, kar pomeni, da včasih grobi objemi naših malčkov v afektu igre, ne bodo presenetili psa, ki bi lahko reagiral obrambno.

A psa nismo dobili kar iz danes na jutri. To je bil proces, ki je trajal dober mesec dni in za katerega verjamem, da je zelo pomemben za to, da smo prav vsi v družini dojeli, da bomo dobili psa.  Živo bitje, ki nam bo dalo ogromno ljubezni, a hkrati vplivalo na družinsko dinamiko, dnevne rutine in navade. Predvsem pa sva želela, da bo sin Gal pipravljen na to, da bo k hiši prišel še nekdo, ki bo ravno tako zahteval svoj čas, svoj delež pozornosti.

V tem mesecu sva tako z Galom večkrat govorila o tem, da bomo dobili psa. Preko igre, vsakdanjega klepeta je Mango že takrat postal del naše zgodbe. Z Galom sta skupaj uredila Mangov prostor, sestavila boks ter pripravila posode za hrano. Skupaj smo šli v nakup hrane, povodca, ovratnice in pasjih igrač. Skozi ves čas pa smo seveda govorili o prihajajočem pasjem prijatelju.

Tako je na dan, ko smo se odpravili po Manga, Gal točno vedel kam gremo. V njegovem, meni tako ljubem jeziku, je povedal, da gremo po „wow, wow“.

In medtem, ko sva z Galom pred hišo Mangove primarne družine čakala na novega člana, sem v njegovih očeh opazila prav posebno navdušenje in pričakovanje. Ritem srca se je umiril, pogled se je usmeril v točno določeno točko in z odprtimi usti je čakal. Čakal, kdaj bo skozi vrata prišel očka. Tudi sama sem s prijetnim občutkom nestrpnosti čakala, kakšnega psa bo pripeljal Bojan. Namreč, edino on je bil tisti, ki je Manga videl, ko je bil še čisto majhen, star le dober mesec. Takrat je izbral najbolj mirnega v leglu, da bo jin našemu dveletnmu živahnemu jangu in da kombinacija Gal-pes, ne bi v zrak dvignila cele vasi hehe.

Prvo srečanje je bilo čudovito. Že takoj naju je Mango z lizanjem in mahanjem repa pozdravil. Če še ne veste, volkovi se v krdelu pozdravljajo in sporočajo sprejemanje, ravno z lizanjem eden drugega. In pokazal, da nas sprejema. Gal pa je Manga pobožal in se stisnil k njemu. Skozi celo pot domov, je Mangova glava počivala na Galu. Gal pa ga je z neizmerno ljubeznijo božal in spremljal vsak njegov gib.

Strah ki sem ga imela, je bil, ali bo Gal ljubosumen na psa oziroma ali se bo čutil prikrajšanega. In res je bil prvi teden bolj pester, ker Gal še ni popolnoma dojel, da bo pes ostal pri hiši. Zato je na trenutke reagiral ljubosumno.

Kadar se je hotel Mango božati, je Gal pritekel k meni v naročje in se občutno bolj stiskal k meni. Takrat sem poskušala Galu razložiti, da tudi pes potrebuje svoj delež pozornosti, nežnosti in da ga lahko božava skupaj. Zanimivo mi je bil tudi to, da je Gal prve dni iskal prostor zase in ni želel, da ga Mango (na primer po dopoldanskem počitku) pride takoj pozdraviti. Zato sva se z Bojanom odločila, da prvo uro potem, ko se Gal zbudi, nameniva le njemu in psa umakneva. V tej uri se je eden tako posvetil Galu, drugi pa zunaj z igro zabaval psa. Tako sva Galu dala čas, da se dodobro zbudi in se še malo pocrklja. A sčasoma, ko se je Mango navadil  na okolje (ter nas tako manj navdušeno pozdravljal) in Gal na Manga, je tudi to izzvenelo. Se pa kljub temu trudiva, da ima vsak svoj prostor in čas zase, kadar ga potrebujeta.

Pomembno se mi zdi, da sva Gala naučila, da je s psom nežen in da ga pusti na miru oziroma se umakne, kadar Mango je ali počiva. Sicer ga včasih Gal, v navalu ljubezni ali igre prime bolj grobo, a ga takrat vedno opozoriva, da mora psa božati in z njim ravnati nežno.

V enem mesecu smo se tako že navadili eden na drugega. Mango se je odlično vklopil v naše življenje. Pred nami pa je še ogromno novih dogodivščin in skupnih trenutkov. Zagotovo bomo morali nekaj časa nameniti tudi Mangovi šoli. Vsak pes namreč potrebuje vzgojo, socializacijo in šolanje. Ne zato, da bi si psa podredili, ampak zato, da z njim zgradimo dober odnos in mu postavimo meje. Tako, da bo znal sobivati bivati s človeško družino, da se bo v njej počutil sprejeto, zadovoljno in samozavestno.

Kot sem že omenila, Gal obožuje živali. Dnevno prisostvuje pri skrbi za domače ljubljenčke. Seveda pa mu pri tem pomagava tudi midva.

Gal pomaga pri košnji trave, ko z varne razdalje čaka, da bo lahko pograbil in napolnil njegovo leseno košaro. Ter sveže nakošeno travo odpeljal k morskim prašičkom. Prav tako dnevno nahrani ribe in mačko ter ji zamenja vodo. Isto sedaj poskrbi za Manga. Gala učiva, kaj živali potrebujejo in kako se z njimi ravna. Ob vseh obveznostih pa seveda z živalmi uživa tudi v igri in ljubkovanju. Neprecenljiv je pogled na Gala, kadar se brezskrbno smeji in igra s kosmatimi prijatelji.

Sedaj vidim, da so živali izjemnega pomena v obdobju odraščanja otroka.  Kadar v družino sprejmemo psa, mačko ali katerokoli drugo žival, otroku s tem omogočimo učenja pomembnih življenjskih lekcij, kot so odgovornost, sočutje  in skrb za vsa živa bitja. Hkrati pa mu damo priložnost izkusiti in spoznati neprecenljivo vrednost brezpogojne ljubezni, zvestobe in predanosti.

Avtor: Lara Bevk, gurmancekgal.blogspot.si / Objavljeno dne 14. 5. 2018