---

Obdobje pričakovanja je čas rasti v polnem pomenu besede.  Je prehodno in hitro spreminjajoče se obdobje, ko ustvarjamo prostor rastočemu dojenčku  tako pod srcem, v mislih kot tudi v svojem domu. In ko ob pomoči vidno rastočega trebuščka vedno jasneje razumemo neizbežnost spremembe, ki prihaja v naše življenje. Spogledujemo se z idejami o spremembi našega fokusa, razširitvi vlog, razporeditvi časa … kar v marsikateremu bodočemu staršu odkriva plasti strahu,  kako bo po novem skrbeti za svoje potrebe, se posvečati in vlagati v partnersko zvezo, kariero, hobi … oz. z drugimi besedami ohraniti vsaj delček sebe, ki ga poznamo »že od prej«?

Začnejo se odpirati ranljiva in bistvena vprašanja o temu kdo smo kot posamezniki in katere so tiste življenjske prioritete, ki jih hočemo ne glede na vse ohraniti? …Teme na katere mnogi ne bodo znali odgovoriti še lep čas po porodu in zaradi česar se lahko ustvari občutek, da stojimo med dvema svetovoma – tistim starim pred nosečnostjo in novim, ki prihaja po porodu.
Zdi se lahko, da smo v nekakšni inkubacijski dobi, ki zaradi svoje narave ustvarja pritisk, notranjo dinamiko, iz katere nastajajo razpotja; na eni strani priložnosti za rast, pripravo na starševstvo in na drugi priložnosti za pobeg, preusmeritev, začasen odlog … Poti, ki nas lahko zbližajo s svojim bistvom ali še močneje oddaljijo.

Za katero se bomo odločili, bo v tistem trenutku določil »davek«, ki ga bi morali zdržati – prva namreč zahteva poglobljeno in usmerjeno energijo v svojo notranjost, bit in terja fokus, ki ga mnogi iz strahu pred spoznanjem, da že dolgo ne živijo življenja v skladu s svojimi potrebami, ne bi zmogli ponuditi.

V takem primeru se raje odločimo za na videz lažjo, drugo izbiro in z njo pobegnemo v manj globok in bolj materialen svet, kjer se zdi reševanje težav in potešitev občutkov lažje ( … kar navadno tudi je, če le imamo dovolj denarja). Ni pa tako dolgotrajnih učinkov, saj z usmeritvijo svoje energije za pripravo navzven, stran od sebe, zdravimo »rane« na simptomatski ravni. Ne iščemo vzrokov zakaj se nemir v prvi vrsti pojavlja, temveč iščemo načine kako ga odstraniti.  Krpamo luknjo, ki postopoma postaja vedno večja, namesto da bi se jo trudili zapolniti. Kar bi v našem primeru pomenilo, da se v času nosečnosti namesto z gradnjo svojih kapacitet ali »opremljenostjo«, pretirano obremenimo  s pripravo konkretne »opreme«, vozička, sobice, oblekic  … Ki po svoje dajejo občutek varnosti, da smo »pripravljeni« na otrokov prihod, po drugi strani pa dopuščajo imeniten razlog za stres vse do zadnjega dne v kolikor nam tega ne uspe urediti.  Ustvarjajo se vedno nova razpotja v katerih se lahko obračamo stran od izvora stresa k fizičnim razlogom … in najdemo »krivca« za svoje življenje vedno v stvareh zunaj nas.

Na tak način se počasi, vendar vztrajno oddaljujemo od stika s seboj in poznavanja svojih resničnih potreb. Vedno težje dosegamo občutek kompetentnosti medtem ko vedno bolj hrepenimo po zunanjih pripomočkih, ki bi prevzeli del bremena odgovornosti … včasih celo do točke, ko nam lastna (in otrokova) čustva pridejo kot tujci trkati na vrata teles ter zgovorno opozarjati, da so še vedno tukaj, pomemben del nas.

Zato se raje opogumite, da se tokrat obrnete navznoter in vlagate v gradnjo temeljev, ki bodo zdržale težo starševstva. Zaupajte v občutke, ki prihajajo iz vaših globin in se opremite z lastnostmi, ki si jih želite kot bodoči starši … in se odločili se boste za eno boljših naložb v svojem življenju.

---

Preberi še:

• Kaj pa sočutje?
• Družina je odgovornost
• 10 stvari, za katere si želim, da bi se jih zavedala med nosečnostjo