Družina je VSE.

Vse pogosteje lahko v medijih zasledimo dejanja in posameznike, katerih vedenje odstopa od želenih norm. Ravnanja takšnih ljudi, pa so pogosto le posledica sobivanja in dogajanja v njihovi družini, ki jim skozi leta ni dajala občutkov varnosti, ljubezni in topline. Ta čustva so izrednega pomena in predstavljajo temelj dobre družinske strukture. 

Kaj naredi pomanjkanje takšnih čustev sem (med drugim) ugotavljala par dni nazaj, ko sem si, s solznimi očmi, ogledala film For the love of a child (Zavoljo otroka). Film je posnet po resnični zgodbi in zares razburka vsakega, ki premore vsaj malo sočutja in ljubezni do otrok. 

Pa se vprašajmo…

Zakaj nekateri na stara leta ostanejo sami, čeprav imajo veliko družino?

Zakaj so nekateri ljudje tako osamljeni, čeprav imajo kup bratov in sester?

Kaj je posledica grozovitega nasilja in drugih odklonskih vedenj najstnikov, staršev, starih staršev?

Kako to, da so nekateri ljudje tako brezobrazni, kruti do sebe, nesamozavestni in imajo nizko samopodobo?

V večini primerov se v ozadju odgovorov skrivajo družinske okoliščine takšnih ljudi.

Nedvomno je družina ena od najstarejših oblik skupnega življenja ljudi. Temelji na sorodstvenih vezeh (zraven štejem tudi posvojitve, saj se prav tako oblikujejo vezi, ki jih ne moremo obravnavati drugače kot sorodstvene) in si brez nje ne moremo predstavljati delovanja družbenega sistema.

Družina je za vsakega otroka prva in najpomembnejša skupina ljudi s katerimi se sreča in, do katerih goji posebna čustva in vezi. Kako ostali člani reagirajo na njegovo čustvovanje in obnašanje pa je druga zgodba.

Žal, opažam, da je prepogost opis družine vezan na stisko in razočaranje.

Posebaj blizu mi je definicija družine, ki pravi, da je družina sistem, ki sam sebe regulira na osnovi poskusov in zmot. Gre torej v prvi vrsti za preizkušanje kaj je v kakem odnosu dovoljeno, dokler člani ne izdelajo lastnega sistema pravil. In to je čisto OK, ker pač nobena mama in noben oče ne dobita ob rojstvu otroka navodil za uporabo. Potrebno se je znajti, prilagajati in se učiti.

Vsak posameznik pa si lahko družino in njeno delovanje predstavlja na svoj način. Meni osebno pomeni družina varen pristan, kjer so člani odprti sprejeti vsakega posameznika takšnega kot je. Družina je prostor kjer lahko vsakemu zaupaš svoje tegobe, težave, dvome in veš, da ne boš obsojen in obsojan. Družina je objem, ki ti nudi ljubezen in toplino v vsakem trenutku, ne glede na to kaj se ti trenutno dogaja, saj jo spremlja zaupanje, povezanost in spoštovanje. Pa seveda tudi odgovornost vsakega člana, da pri opisani strukturi prispeva svoj delež.

Pri tem seveda ne moremo niti mimo konfliktov, ki se v družini pogosto pojavljajo. In tudi s tem ni nič narobe. Pravzaprav, so konflikti celo zdravi in potrebni, da družina normalno deluje, se uči in raste ter napreduje. Pri tem pa se morajo člani tega zavedati in pustiti odprt prostor vsakemu, da zadovolji dve temeljni potrebi, ki se v takšni skupini zagotovo pojavita. To sta:

–          Potreba po samostojnosti = zavedanje, da je vsak posameznik drugačen, unikaten in pomemben. Vsakemu (tudi otroku) se mora dati priložnost, da se ga vidi, sliši, posluša in spoštuje.

–          Potreba po povezanosti = zavedanje, da čeprav smo različni, pašemo skupaj. Smo družina, smo povezani, stojimo en za drugim in se imamo radi.

Da družina dobro deluje, je potrebno vzpostaviti vzajemna pričakovanja, določiti prispevek posameznika in izdelati čustvene odnose. Gre za konstruiranje družine v času in prostoru. Ob tem pa je nujno, da se zavedamo, da naša družina ne bo vsak dan enaka. Pridejo obdobja, ko moramo postavljena pravila spremeniti in prilagoditi. Spremembe in različnosti so stalen, normalen in zdrav dejavnik družine. Otroci rastejo, starši prav tako in s tem se spreminjajo tudi skupna pravila. Otrok mora vzpostaviti in odkriti meje, kar lahko naredi le, če so staršem jasne njihove lastne meje. Starši pa morajo biti dovzetni in sprejeti dejstvo, da njihov dojenček ni več dojenček.

Zmedeni starši, ki ne upajo biti odločni, vzgojijo otroka, ki se nauči prav takšnega delovanja. 

Starši, ki delujejo kot tirani, pokažejo otroku, kako biti neomajen diktator.

Starši, ki prevzamejo vlogo mučenikov, vzgojijo otroka, ki se ne zna postaviti zase.

Starši, ki so svojemu otroku samo prijatelji, vzgojijo neodgovorne otroke.

Starši, ki pa prevzamejo vlogo voditelja (ne šefa!) pa vplivajo na to, da otrok odrašča v zaupnem vzdušju, saj jih vodijo s stvarnih stališč ljubezni, spodbujanja radovednosti, raziskovanja in učenjem smisla za humor. Takšni starši morajo in znajo vzpostaviti kompromis (otroku dati svobodo, a hkrati določiti omejitve), kar omogoča otroku zmanjševanje egocentričnosti in narcizma na račun rasti realnih spretnosti, interesov in notranje motivacije.

Če dobro pomislimo in se vržemo v razmišljanje o družinah hitro ugotovimo, da je vse več takšnih, ki so in postajajo destruktivne, naporne za posameznike in članom ne dajejo tistega, kar si od njih želijo, si obetajo in potrebujejo. Značilnost takšnih nezdravih družin so zlasti:

  • Slabi in osiromašeni odnosi.
  • Očitanja: starši očitajo otrokom bodisi zapravljeno mladost zaradi njihovega rojstva, premalo vlaganja v družinski proračun, očitanja, ker po njihovem mnenju niso dovolj hvaležni za to kar jim nudijo. Pogosto se dogaja, da starši otrokom pomagajo, npr. urediti stanovanje in pozneje otroci celo življenje poslušajo kaj so naredili za njih. Otroci lahko očitajo staršem neprimerno vzgojo, strogost, pomanjkanje ljubezni in časa.
  • V takšnih družinah nikoli ni časa za komunikacijo.
  • Družinski člani se med seboj sploh ne poznajo. – ne vedo veliko stvari en o drugem.
  • Se ne gledajo v oči.
  • V družini vlada strah pred iskrenostjo.
  • Vlada kaznovanje otrok, če povedo svoje mnenje.
  • Ni strpnosti.
  • Zahteva se stalno izkazovanje hvaležnosti.
  • Vzdržuje se odvisnost otrok.
  • Vzbujanje slabe vesti, če kateri od članov naredi stvari po svoje.
  • Na prvem mestu je vedno denar.
  • Ni besed hvala in prosim.
  • Starši imajo otroke za samoumevne.
  • Ni zaupanja.
  • Ni spoštovanja.
  • Ni zanašanja en na drugega.
  • Ni pogovorov – razen, ko se kaj potrebuje.
  • Starši niso otroku niti starši niti prijatelji.
  • Otroci so pogosto zmedeni, žalostni, imajo občutek, da so sami, nesamozavestni in s slabo samopodobo ker ne dobijo ljubezni, podpore, topline. Posledice tega so različne.

Verjetno se vsi strinjamo, da je življenje v takšni družini težko in naporno – za vse. In, če/ko se tega zavedamo lahko situacijo spremenimo. To seveda ne bo možno narediti kar čez noč. A šteje vsak, še tako majhen korak in vsako prizadevanje, da se razpoloženje in družinska situacija obrne na bolje. Pri tem pa lahko sodeluje vsak (razen majhni otroci) in prispeva svoj delež.

Kaj lahko naredim za lepši družinski jutri?

Najprej se je potrebno zavedati, da je LJUBEZEN najpomembnejši in najtrdnejši temelj, vendar deluje samo, če se uspešno izraža v besedah in dejanjih, kakršna ustrezajo osebnosti posameznega člana družine.

Otresti se moramo svojih predsodkov do veselja nad sabo in biti prožnejši. Če si želimo nekaj povedati pa nam do sedaj to ni bilo dovoljeno, povejmo sedaj jasno in glasno. Točno tako kot čutimo in si želimo.

Naša čustva moramo razložiti tudi otroku, saj nas v nasprotnem lahko razume narobe (da je npr. on kriv za konflikte staršev). Pri tem je pomemben tudi stik z otroki v višini oči (ne smemo na njih gledati z viška). Če niste vedeli: Dojenček je sposoben čutiti vse tisto kar čutijo odrasli, le pokazati ne zna (oz. pokaže tako, da joče in je razdražljiv mi pa se nanj jezimo).

V obdobju, ko je otrok še dojenček se začnejo oblikovati temelji na katerih bo pozneje gradil svoje učenje. Zapomnite si to in potegnite na plan, ko boste pri vzgoji v dilemi kako ukrepati.

V vsaki družini živi potreba po občutenju, da je vsak posameznik vreden in pomemben član družine, da je zanj poskrbljeno in ima možnost in priložnost, da razvije svojo osebno integriteto, samospoštovanje in odgovornost. To je pravica vsakega!

Najboljše kar lahko starša podarita svojemu otroku je to, da lepo skrbita zase in drug za drugega. Pri tem morata eksperimentirati in si prizadevati za zdravo razmerje med partnersko in starševsko vlogo. V primeru, da se v družini pojavijo težave, pa morata oba starša zbrati moč in se učiti skupaj. Najkonstruktivnejši način za reševanje konfliktov je vsekakor dialog.

Moja priporočila za starša, ki potrebujeta skupen čas:

  1. Naj nekdo popazi otroka. Pogovorita se iskreno in odkritosrčno. Pogovor o čustvovanju, zamerah itd.
  2. Zaupajta si koliko pomenita drug drugemu, pogovorita se o prihodnosti. Obljubita si, da si vzameta nekaj časa drug za drugega ter zase. Pomembno je ohranjanje povezanosti.
  3. Zazrita se v svojo notranjost in se vprašajta ali delata proti sebi in bližnjemu.

Dobro je tudi, da v družini skujemo družinski načrt. Gre za lahko in hkrati težko nalogo. Vse je namreč na nas kako se tega lotimo.

Začnemo lahko tako, da si zastavimo nekaj vprašanj:

  • Kakšen človek naj postane moj otrok in kaj moram za to storiti?
  • Kako si želim, da moj otrok gleda name?
  • Želim, da je moj otrok ponosen name? Kaj lahko za to storim?
  • Kaj si o meni misli moj otrok?
  • Kaj iz moje primarne družine me je zaznamovalo in kako bom delal, da tega ne bom prenesel na svojo družino?
  • Kaj si želim naučiti svojega otroka o pomembnih vrednotah tega sveta?
  • Kaj sem pripravljen narediti, da spremenim slabe navade, ki uničujejo naš odnos?
  • Kaj vam prinesejo očitki in jeza? – obtoževanje je potratno, nekoristno, uničujoče trošenje lastne energije. TO!

Družina je prva šola, ki ustvari LJUDI. Da bo vaš otrok postal ponosna in srečna odrasla osebnost je v prvi vrsti vaša naloga, starši. Zagotovite jim največjo mero lastne potrpežljivosti, razumevanja, predanosti, humorja, obzirnosti, ljubezni…

V družini sta pomembna razum in čustvena uravnovešenost. Vse ostalo se že poklapa sproti.

Naj bodo vaši otroci na vas ponosni, naj prihajajo k vam z veseljem.

Bodite njihov vseživljenjski junak in junakinja!

Za konec pa še tole. Kateri stavek najbolje opiše družino?

Po mojem mnenju je to :

Družina: kjer se življenje začne in ljubezen nikoli ne konča


Preberi še:


Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja.

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki