Kaj vam najprej pade na misel, ko v istem stavku omenim besedi partner in otrok? Mogoče to, da drugega brez prvega ni? Ali pa nepopisno srečo, če imaš oboje? Kaj pa spremembe in preizkušnja za odnos?

No tokrat bom pisala točno o tem zadnjem.

Se še spomnite svojih čustev do partnerja preden sta spočela otroka? Kako čudoviti so bili vajini skupni trenutki, pa prekrasni zmenki, spontani oddihi, potovanja in izleti, intimnost, nenačrtovane zabave, smeh, strast, brezskrbnost…?

In potem sreča ob ugotovitvi, da bosta postala starša. Veselje na veselje, načrti o prihodnosti, pričakovanja, priprave. Ufff kakšen blagoslov in kako komaj sta čakala, da bosta ljubko bitje držala v naročju.

Ljubko bitje pride v vajino naročje. V življenju še nista bila srečnejša. Komaj čakata, da pridete iz porodnišnice in začnete uživati skupno življenje v vašem gnezdecu.

In potem, ko pridete zares domov?

Spoznate, da stvari niso takšne kot ste pričakovali in si jih želeli. Še manj pa so takšne kot so bile. Pride jok, pride strah, pridejo neprespane noči, pridejo težki in naporni dnevi. Pride konec očetovskega dopusta. Z otrokom ostaneta sama. Sami ste za vse (vsaj tak občutek imate). Oče pride iz službe utrujen in od njega pričakujete, da se bo ukvarjal z otrokom, da izkoristite svojih 5 minut miru.

Pride do težav v raju. Prepiri so na pohodu. Stvari niso več takšne kot so bile. Razmišljate o tem zakaj vam je bilo tega treba. Pogrešate staro brezskrbno življenje. Sprašujete se kdo je sploh vaš partner, od kje se je vzel, kako se je spremenil in kaj boste naredili sedaj.

Preberi tudi: Pripravljeni na starševstvo?

Lahko, da so pri vas te stvari potekale čisto drugače a imam občutek, da tako kot je zapisano zgoraj razmišlja veliko žensk in zato se danes osredotočam prav na te.

No, da ne zaidem s teme. So vam zgornja vprašanja kaj znana?

Čeprav ste bili mogoče mnenja, da vaju bo otrok združil se po rojstvu malega zaklada lahko zgodijo številni pretresi v zvezi oziroma zakonu. Stvari se pogosto spremenijo za 365 stopinj in  izredno hitro izgubimo nad nastalo situacijo nadzor saj je naša sto procentna pozornost usmerjena v skrb in nego novega družinskega člana. Ta družinski član postane središče našega vesolja in vse prioritete so usmerjene vanj.

Z njegovim prihodom pa prevečkrat pozabimo na lastne potrebe in grda resnica je, da najprej dopustimo, da gre po gobe naš odnos s partnerjem. Ta odnos gre pogosto potem svojo pot in ljubezen v obliki moškega, ki nam je bil prej vse preložimo na stranski tir. Enostavno zato, ker ne zmoremo vsega. Malemu človečku, ki je sad ljubezni, namenimo vso našo pozornost. Ljubezen, skrb in čas za partnerja nenadoma izpuhti – izpuhti čas, ljubezen in skrb pa sta še vedno prisotna a premalokrat izražena. Velikokrat izpuhti tudi naša energija, ki bi jo morali (in bi jo bilo dobro) vložiti v odnos in roko na srce res se nam ne da ukvarjati še s kom drugim kot samo in edino z našim prelepim otročičkom.

Pa je res tako težko? Je res vse skupaj tako temno in slabo? Ja, včasih je, ampak ne vedno. Včasih je lahko še boljše kot pred rojstvom otroka. Ampak ja, pridejo obdobja, ko si želiš samo preživeti in ja, otrok je za partnerski odnos velika preizkušnja (kar pa ne pomeni nujno slaba). Ampak… Takšna obdobja minejo. In pridejo lepi, prekrasni trenutki, ki jih je najlepše preživeti v troje.

Preberi tudi: Pozitivna in negativna čustva

Pred rojstvom otroka se za sam odnos ni bilo potrebno pretirano truditi, saj je marsikaj prišlo spontano in nenačrtovano. Pomembno je bilo samo to kaj želim in čutim jaz in kaj želi in čuti on (ja predvsem prvi del tega stavka ;). Čas smo si razporejali po svoje in plane smo delali skupaj. Z otrokom pa del tega udobja izgine. Zgodi se, da zveza trpi, nezadovoljstvo narašča in to predvsem zaradi zaskrbljenosti, neizkušenosti in strahu, kar vpliva na to, da odnos med partnerjema obtiči oziroma nazaduje. Nerealna pričakovanja pred rojstvom našega potomca pa še dodatno vplivajo na to, da se odnos poslabša (saj veste kako se počutite, ko se stvari ne iztečejo tako kot si zamislite). Zdaj pa temu dodajte še hormonsko nestabilnost in rezultat je lahko…poguben. Poguben za zvezo.  Tukaj imamo še dejstvo, da je materinstvo pogosto idealizirano, kar vpliva na slabo samopodobo mame zato se še težje sprijaznimo s novonastalimi situacijami in se s spremembami slabo soočimo.

Ko postaneš mama in oče je nekaj neizogibno: maske padejo. Če si se celo zvezo še lahko skrival in se izdajal za drugačnega ti to z nastopom nove vloge ne bo več uspevalo. Ko postaneš starš pokažeš kdo si v resnici in to dejstvo je lahko nevarno in neizbežno za marsikateri par. Pri tem pa se je potrebno zavedati ene izredno pomembne zadeve: za skrhan odnos ni in ne more biti nikoli kriv otrok! Kriva sta oče in mati, ki nista in ne znata razrešiti pomembnih stvari v njunem odnosu. Kriva sta, ker sta dopustila, da je drugačen ritem in način življenja odtujil njuno ljubezen, spoštovanje, zaupanje. Sama sta dopustila, da je ljubezen med njima nadomestila osamljenost, spregledanost in občutek, da nista več povezana.

Kaj vaju je privedlo do tega, da se tako počutita?

Si je res nemogoče utrgati pol ure za moškega, s katerim smo ustvarile tega čudovitega otroka? Se še spomnite koliko časa sta s tem moškim preživela skupaj, kaj vse sta skupaj počela, koliko vam je pomenil? Verjamem, da še vedno čutite do njega veliko ljubezen saj sedaj ni več samo vaš partner ali mož ampak tudi oče vašega otroka in to ga povezuje z vami za vedno.

Dajanje otroka v samo središče vašega življenja včasih ni najboljša odločitev za ostala področja, ki tako izgubljajo svojo vrednost. Ne razumite me narobe, vaša obveza je, da za otroka poskrbite tako kot si želite, da bi nekdo skrbel za vas. A pravim, da ne smete pozabiti nase. Kaj bo, ko bo otrok večji, ko bo razumel kako življenje teče, ko bo odšel iz gnezda?

Kje je pravzaprav meja odgovornosti do sebe, do partnerja in do otroka?

Če partnerja nista srečna kažeta to tudi otrokom, ki si naredijo svojo predstavo o partnerstvu na podlagi opaženega. In mali čmrlji vidijo več kot si zamislite. Si želite, da imajo o skupnem življenju dveh oseb podobo kot, da gre za ujetost v kletko nesreče, slabe volje in konfliktov, ker so s tem živeli in videli pri vama, ki sta jim za zgled? Najbrž in upam, da je odgovor ne.

Je pa tudi tako, da je težko vzdrževati partnerstvo in družinsko življenje, ki bo buhtelo od veselja in ponosa, če si sam nesrečen. Ko si srečen in zadovoljen sam je srečna tudi družina. Zato delajte na lastni sreči, sprejetosti in samospoštovanju.

Zato se odločite sami pri sebi ZA srečno družinsko življenje.

Zavedajte se, da bo kdaj izjemno težko in, da vam bo grozno hudo. In v takih trenutkih ne jemljite partnerja za sovražnika. Naj vam bo v oporo. Ne izrinite ga iz gnezda – moški se že tako ali tako počuti odrinjenega, ker ima občutek, da vam je dovolj, da imate otroka in, da ima ta rad samo vas. Izredno pomembno je, da očeta aktivno vključite v nego in vzgojo tudi pri zelo majhnem otroku. To da vsem trem občutek navezanosti in povezanosti.

Druga stvar, ki je neprecenljiva je razumevanje in pogovor. Poskusite ga razumeti, potrudite se, da predelate svoja in njegova čustva – tudi njemu se je z rojstvom otroka obrnilo življenje na glavo. Pomagajta si – si nista tega obljubila in pričakovala en od drugega? Slaba komunikacija, slabi dogovori in prepiri bodo vajino pot samo še bolj ločevali in razmislite, če si to želite zase in za svojega malčka?

Vse kar v tem času potrebujete in je za partnerski odnos ključno je torej razumevanje, pogovor, dragocen čas en za drugega in pomoč bližnjih. Si je res tako težko enkrat na teden vzeti pol ure zase? Da se ob večerih vsaj 15 minut pogovarjata brez prižgane televizije ali telefona v rokah? Da si skupaj pogledata kakšen film?

Poskusila narediti spremembo in se čudita kaj vama bo to prineslo. Po moje vama ne bo žal.

Rojstvo je definitivno velika preizkušnja za partnerski odnos. Pokaže namreč kako blizu sta si dva, koliko si v resnici pomenita in kaj sta pripravljena narediti en za drugega. Zato se spomnite, ko ste jezna, besna, razdražena in prepričana, da je vaš moški najslabši na svetu, kaj ste čutila do njega preden je na svet privekal otrok. Se še spomnite kako zelo ste ljubila vse njegove napake, kako sta se šalila in hodila po mestu z roko v roki? Ne pozabite teh trenutkov v navalu obupa in ga iz sovražnika spremenite v življenjskega sopotnika v pravem pomenu besede, ki bo z vami v dobrem in slabem. Pri tem pa igrate pomembno vlogo tudi vi in sicer s tem, ko se odločite ali mu boste namenila čas in voljo in prijazno besedo ter razumevanje in seveda pripravljenost del odgovornosti prevzeti tudi nase.

Naj ob tem poudarim še to, da je jasno, da mora biti pozoren tudi partner in prevzeti del nalog za ohranitev zveze takšne kot si jo oba želita. A danes sem nagovorila ženske, mame, ki zaradi vseh sprememb pozabijo nase in na partnerja.

Naj se v vajino življenje oziroma vaše skupno življenje naselijo čustva, ki jih je nemogoče opisati z besedo – ljubezen, globoka navezanost, spoštovanje in neprecenljiva sreča.