Naše izražanje (sebi ali drugim) je lahko povezovalno – tako, ki krepi stik v odnosu, ali pa razdiralno -tako, ki stik prekine. Dr. Rosenberg, psiholog in pisatelj, je raziskoval kako besede, s katerimi se izrazimo, vplivajo na naše videnje sveta in reševanje sporov (v nas samih ali z drugimi). Razvil je proces NVC (non-violent comunication) v štirih korakih, ko se z drugimi (in s sabo) pogovarjamo jasno in pristno – povemo, kaj čutimo ob določenem dejanju in katere so naše potrebe izza teh občutkov. Prav tako lahko te štiri korake slišimo pri drugih, čeprav morda ne poznajo filozofije NVC.

Ključna sestavina teorije NVC je sočutje oziroma empatično sprejemanje. Kaj pa to pravzaprav pomeni v luči nenasilne komunikacije? Kadar empatično sprejemamo, držimo prostor, da se drugi izrazi, kakorkoli zmore in želi. Empatično sprejemanje pomeni, da čutimo z drugim, hkrati pa ostajamo notranje mirni, sprožilci so šibki ali pa jih ni. SSKJ ponudi tako razlago sočutja:

sočútje -a s (ȗ) čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga: sočutje ga obhajaekspr. sočutje se je zganilo v njemvzbujati sočutje pri komiskreno sočutjesočutje do ranjencev, z ranjenci / od sočutja je zajokala / čutiti, imeti sočutje

Sočutje, kot ga interpretira Rosenberg ni žalost ali prizadetost, je veščina, ki omogoča drugemu (ali sebi, če gre za samoempatijo), da se v polnosti izrazi – pa naj gre za veselje, žalost, radost, igrivost, zabavo ali razočaranje, jezo ali obup. Sočutje je v veliko primerih sprejemanje v tišini.

Primer sprejemanja

Dejstvo je, da je večini ljudi povezovalni jezik kot tuji jezik, ki se zdi težak in morda tudi neudoben in neroden na začetku. Svet je vajen razdiralnega jezika, prisoten je v poslovnih in osebnih interakcijah/odnosih. Kar nekaj ljudi pa živi načela NVC filozofije. Kako je to slišati? Spodaj vas vabim k branju primerov rabe NVC z otroki.

Naša Evita je stara dve leti in pol. Ko naredimo nekaj namesto nje, je njena reakcija včasih pljuvanje. Primerjajmo moji reakciji, ko zmorem komunicirati povezovalno (zmorem biti sočutna) in ko ne zmorem.

Pridemo domov iz vrtca in Evita v solzah reče, da bi riževo mleko. Nalijem ji ga v kozarček. Komaj pride do zraka, potem pa začne jokati glasno in burno. Ob tem poskuša ubesediti, da je to hotela storiti sama. Pljune.

Povezovalni jezik (raba štirih korakov procesa NVC)

Jaz: »Evita, si hotela sama (1. korak: opazovanje) in si razočarana, ko vidiš, da sem ti nalila jaz (2. korak: občutek), ker ti je pomembno, da stvari narediš sama (3. korak: potreba)?«

Evita: » Ja!«

Jaz: »Bi kaj pripomoglo, če sedaj nalijem v vrček?«

Evita: »Ne.«

Jaz: » Bi rada, da se objameva?«

Evita: »Ja.«

*Pri otrocih ubesedimo potrebe tako, da razumejo, ne vprašujemo na primer, če mu je pomembna avtonomija, ampak kot zgoraj opisano.

Razdiralni jezik

(svetovanje, tolaženje, povezovanje s svojo zgodbo, zmanjševanje pomembnosti občutkov drugega ali sebe, racionaliziranje, iskanje svetlih plati, izpraševanje, analiziranje)

Jaz: »Evita, pljuvali ne bomo, kajne, ker to ni nič takega, zaradi česar bi morala biti takole jezna. Kar globoko vdihni. No, dajmo. Bova skupaj. Poglej, tole bova prelili v vrček, pa bo. Saj sem se samo zmotila. Pridi k meni, no.«

Evita: »Ne!«

Jaz: «Evita, prosim ne kompliciraj. Tukaj imaš mleko, lahko si ga naliješ sama in to je to.«

Evita joka naprej.

Izkušnje, ki si jih delimo z drugimi, ki vadijo NVC v svojih življenjih pravijo, da gre v sporih velikokrat za nezadovoljeno potrebo po biti slišan ali viden, potem, ko je ta zadovoljena, pa morda začenjamo iskati še druge, ki so žive v nas ali drugih. Sploh v slovenskem prostoru smo zelo fokusirani na iskanje rešitev – še preden zopet vzpostavimo stik, poskušamo že prilepiti obliž na rano. Razdiralni jezik, ki ga govorimo ali slišimo, nas oddaljuje drug od drugega, v otrocih pa ustvarja zmedo in utrjuje vzorce čustvenih reakcij in pričakovanj.

Primer izražanja

Kako pa je slišati, kadar se izrazimo povezovalno? Moj sin je star skoraj pet let. Včasih se zgodi, da ne pospravi svojih čevljev v omaro. Večkrat v dnevu se preobuje in zvečer je pet parov čevljev na hodniku. V telesu začutim vročino in napetost.

Povezovalni jezik

Zaženem samoempatijo. Kaj točno me sploh moti (1.korak: opazovanje)? Da so čevlji na hodniku. Slišim svoje občutke. Čutim jezo (2.korak: občutki). Kaj mi je pomembno (3. korak: potreba)? Red, sodelovanje? Da, sodelovanje. Pokličem ga k sebi in izrazim prošnjo (lahko je tudi ne bi, če je ne bi imela). Lahko se poskusim vživeti tudi vanj. Najverjetneje mu je v tem trenutku najbolj pomembna sproščenost, morda zabava in družba.

Jaz: »Lukas, ko pustiš čevlje pred omaro (opazovanje), občutim jezo (občutek), ker mi je pomembno sodelovanje (potreba). Kako je tebi to slišati (prošnja za stik)?«

Lukas: »Hvala mami, da si me spomnila. Bom kar sedaj. Mi lahko pomagaš? Potem se mi pa mudi nazaj na igrala.«

Razdiralni jezik

Jaz: » Pa če ti nisem najmanj stokrat že rekla, da pospravljaj za seboj. Misliš, da je to moje delo – pospravljati tvoje čevlje? Kako si ti to predstavljaš, da bom jaz naredila vse namesto tebe?«

Lukas: »Ja, mami, no. Saj bom! Zakaj se jeziš? Pa zakaj jih pa moram sam, ne morem vsega sam. Kdo mi bo pomagal?«

Jaz: »To so tvoji čevlji in ti jih boš pospravil! Znajdi se.«

Lukas začne jokati.

Starši imamo običajno kar nekaj sprožilcev v povezavi z vedenjem naših otrok. Raziskovanje teh reakcij in sprejemanje odgovornosti za svoje občutke in potrebe prinese v hišo več miru in radosti. V našo hišo pa tudi več igrivosti in zabave. In kako je lahko še boljše?

Marša Jović, Kajžica


Preberi še:

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja