Očesni stik z otrokom in odziv odraslih na njegove nebesedne znake so izjemno pomembni že od rojstva dalje. Staršem in vzgojiteljem pomagam pri prepoznavanju teh znakov in pri tem, da se nanje naučijo pravilno odzivati. Ko se na primer mama odzove s celim telesom, tudi mimiko obraza, otrok začenja čutiti in se zavedati, da obstaja. Gibanje in ples na tak način omogočata staršem in otrokom, da razvijajo zdravo čustveno navezanost. Opažam, da so otroci, ki se lahko izražajo skozi gibanje zadovoljni in umirjeni. Tak otrok zaznava in se zaveda sebe, rad prihaja v svoje socialno okolje, je uglašen s seboj in okoljem in nima pretiranih težav pri separaciji od znanih ljudi ali okolja. Je sproščen, radoveden in odprt za nove, neznane izzive, dobre volje sprejema pozitivne izkušnje in se lažje spoprime s slabimi, skratka, dobro napreduje tako v psihosocialnem kot kognitivnem razvoju. Vse to velja tudi za starejše otroke, vendar zgodnji pričetek prinaša večje učinke.

Kako se zgodi ples oziroma gibalni dialog z malčki

Vstopim skozi vrata igralnice, polne dobro leto starih malčkov. Nekaj časa jih opazujem.  Spontano se spustim na tla, iščem in vračam očesni stik z vsakim otrokom, sporazumevamo se brez besed. Malčki senzibilno zaznajo energijo med nami, zaupajo, radovedno pričakujejo. Glasba in ljubka igračka nas še bolj povežeta. Otroci se začno spontano gibalno odzivati na glasbo, jaz jim sledim in že plešemo. Vsa čustva se kažejo v njihovi govorici telesa. Skupaj se podamo na raziskovanje neznanega, novega, ki nam vsem prinese notranje zadovoljstvo, izpolnitev in nam daje novo moč in motivacijo za nove izkušnje. Nekaj malčkov ob strani opazuje, vendar vem, ko bodo pripravljeni, se bodo spontano aktivno vključevali v skupinsko dinamiko.

S plesom najdemo stik s samim seboj in se bolj sproščeno povežemo z drugimi

Z otroki se plesno igramo in edini motiv so ugodje, dobro počutje in zadovoljstvo, ki ga ob tem doživljajo. Ko uživamo skupaj, je otrokom tako, kot da bi sijalo sonce. Malčki domišljijo živijo. Gibalno ustvarjajo in plešejo pravzaprav sami, odrasli jim nudimo le ustrezno vzpodbudno okolje. Tako jim hkrati omogočimo, da sami udejanjijo svoje lastne ideje, kot plesna pedagoginja pa jih nadgradim in razvijam dalje. Zapletene stvari se razvijejo iz najbolj preprostih.

Seveda ne gre za strukturiran ples in ponavljanje zamisli pedagoga. Z uporabo glasbe, gibalnih iger in različnih izraznih sredstev na ustvarjalen način razvijamo otrokove naravne oblike gibanja in tako vplivamo na njegov celostni razvoj. Otroci so tako v svojem najzgodnejšem obdobju preko telesnih izkušenj, skozi igrivo plesno dejavnost in nebesedno komunikacijo na bazičnem, telesnem nivoju videni, upoštevani in sprejeti takšni, kakršni v resnici so. To je temelj in bistvo zdravega in kvalitetnega razvoja otroka v celovito osebnost, ki bo sposobna premagovati neskončne ovire na poti do samostojnega, svobodnega in zadovoljnega življenja.

V svoje skupine vključujemo otroke iz širšega kulturnega okolja in z različnimi specifikami, pri delu pa je primarni element telesna komunikacija.

Pri tem uporabljamo tehnike uglaševanja in povezovanja z otrokom preko zrcaljenja njegovih gibov. Tako z otrokom vzpostavimo stik in obenem poskušamo dobiti vpogled v njegove potrebe in  emocionalno stanje. V pomoč in raziskovanje uporabljamo različne pripomočke, kot so boben, svečka, plišasta igrača, rutice, trakovi ali blazine. Otroci opazno napredujejo v tem varnem in spodbudnem okolju.

Ljubezen je nedvomno temelj vsega. In ne gre za kakšno abstraktno, temveč vsakdanjo obliko, ki jo poznamo vsi. Ljubezen, ki jo občutimo in se nas dotakne v svoji najmočnejši in najčistejši obliki, nesebični in brezpogojni.

Ne dopustimo, da bi otroci pozabili plesati

Dr. Anja Radšel, dr. med, dr. sci., svetovalka za nošenje otrok v nosilki (OT), je mama šestletne plesalke in skoraj triletnika. S plesom otrok se je srečala v Afriki, kjer je preživela nekaj časa, plesno izkušnjo pa se je odločila omogočiti tudi svojima otrokoma.

“Spominjam se dneva, ko sem začarano opazovala malo afriško deklico, ki je ob petju prikazala pravi plesni spektakel. Ali bobnanja na čebre izpod rok nekoliko večjih otrok, ob katerem so se menjaje zvijali v živahnem ritmu. Kje so se tega naučili? In to prav vsi po vrsti? Glasba in ritem sta v nas. Ritem dihanja in srca. Ritem zibanja otroka ob uspavanki, ritem trepljanja otroka ob joku. Ritem nas pomirja. Ples je v nas,” je prepričana Anja, ob tem pa se sprašuje: “Starši s ponosom kažejo naokrog filmčke njihovih komaj enoletnikov, ki se v ritmu glasbe pozibavajo in ritajo sredi dnevne sobe. In kaj se potem zgodi z njimi, sploh s starši dečkov, da tako kmalu zamenjajo veselje nad plesno-izraznimi podvigi svojih otrok za druge dosežke? Poslušanje glasbe in petje pesmic zamenjajo za druge bolj ali manj strukturirane dejavnosti. In spontanost giba zamre. Otroci pozabijo, da ples nosijo v sebi. In začnejo verjeti, da ne znajo plesati.”

Svoja otroka spodbuja, da tako kot sicer pri drugih stvareh, tudi v plesu in ritmu sledita sebi: “Skoraj vsak dan uprizarjata različne kostumografske plesne elemente. Deček v krilu in deklica z brki. Ni pomembno. Vse kar šteje je njun ponosni, iskrivi, presrečni izraz na obrazu, ko plešeta svoj trenutek. Želim si, da ju ples v dnevni sobi nikoli ne zapusti. Zelo sem hvaležna za ljudi, kot je Neva Kralj, ki s svojim predanim delom vračajo ples in glasbeno gibanje med otroke in ljudi vseh starosti in jim omogočajo, da  brez plesnih odrov in dvoran ponovno v sebi začutijo srečno svobodo plesnega izražanja.”