Brez dvoma je grizenje, vedenje otroka, ki staršev ne pusti ravnodušnih.

V tistem trenutku, ko se soočimo z dejstvom, da naš otrok grize, postanejo še tako huda trma, razmetavanje igrač in neprespane noči, mala malica v primerjavi z odzivom okolice in razmišljanjem ali smo spregledali morebitne znake, ki so otroka pripeljali do omenjene reakcije.

Strokovnjaki so podali podatek, da pride nekje do četrtine otrok v fazo, ko se zavejo, da lahko z ugrizi (in praskanjem, ščipanjem, lasanjem) nekaj dosežejo, pridobijo pozornost ali pa se na tak način naučijo nekaj novega (predvsem reakcij drugih na njegovo dejanje). Grizenje pa je tudi obrambni mehanizem, ki jih ščiti pred neznanim, nepoznanim in predstavlja otroku neke vrste sproščanje stresa. Otroci pri katerih pride do tovrstnega odziva so običajno stari nekje med drugim in tretjim letom starosti. Pri tem se moramo zavedati, da je to faza, ki prej ali slej izzveni, kljub temu pa ji je potrebno posvetiti pozornost in ukrepati. Otroci se ne zavedajo, da to ni prav in, da tega ne smejo. To jim moramo priučiti starši.

Verjetno ni potrebno poudarjati, da je to za starše ena izmed večjih preizkušenj v vseh fazah otrokovega razvoja, saj zna biti zadeva tako kompleksna, da se iz nje enostavno ne znajo ali ne zmorejo izviti. Včasih je lahko otrokovo grizenje tako frustrirajoče, da otroka celo izpišejo iz vrtca ali pa se starši skupaj z otrokom umaknejo iz družbe, saj nikoli ne vedo kdaj in kje bo njihov potomec ugriznil. Otrokovo grizenje jih postavi v situacijo, ko se počutijo osramočeni, zmedeni, žalostni, celo nesposobni in ne vedo kaj storiti. Želijo si, da bi se to končalo, okolica pa na njih tako zelo pritiska, da se na koncu znajdejo v centrifugi napetosti, v kar posrka tudi njihovega otroka, ki pa posledično odreagira še z močnejšim in pogostejšim grizenjem.

Vsaka situacija je rešljiva.

Za to pa je najprej potrebno najti njen izvor in ga tudi razumeti, se iskreno pogovoriti in priti zadevi do dna. Otrok, ki grize ni pošast, nasprotno, po navadi so ti otroci zelo nežni in družabni, a enostavno ne vedo kako se braniti, približati ali navezati stik.

Pri otrocih, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski in so se odzvali na način, ki se je družbi zdel antisocialen se je mnogokrat izkazalo, da je v ozadju slika precej drugačna kot je bila videti na prvo žogo. Na žalost večina ljudi zmotno misli, da so otroci, ki ugriznejo hudobni, vendar pa je dejstvo, da še nimajo izkušenj kako se obnašati na družbeno sprejemljiv način. Otroci se odzivajo po trenutnem občutju in se morajo v življenju naučiti še ogromno stvari. Starši pa jim moramo pri tem pomagati in jim nuditi zgled.

Bistvenega pomena je, da svojim otrokom stojimo ob strani zlasti v situacijah, ki so družbeno označene, kar grizenje je. To, da smo otroku opora pomeni, da otroka ne kaznujemo, ga ne tepemo ali celo grizemo nazaj, ga ne zmerjamo, niti ne ignoriramo ali mu dajemo vzdevkov (npr. mali vampir). Ena taktika, ki se jo lahko poslužimo ob primerih zganjanja panike, izlivih trme ali ko otrok preprosto ne ve kaj bi sam s seboj je, da se mirno usedemo zraven njega, globoko vdihnemo in se z njim pogovarjamo z nežnim tonom. Sprašujmo ga, ga spodbujajmo, da nam pokaže kaj si želi. Pri tem pa je potrebna mera potrpežljivosti, mirnih reakcij in spoštovanje otroka. Otrok mora vedeti, da je ljubljen. Iz odzivov staršev se uči tudi otrok, saj mu ti vendarle predstavljajo ideal. Ne pozabite, otroci so ogledalo staršev.

Grizenje je ena takšnih stvari, ki imajo globlji vzrok. Vsekakor pa je jasno to, da gre za resen problem, ki ga je potrebno nujno rešiti, saj opisuje situacijo v kateri trpi več ljudi: otrok, ki grize, otrok, ki je poškodovan, starši obeh pa tudi vzgojitelji.

In kaj lahko naredimo? Najprej se moramo prebiti do motiva za nastanek tega dejanja. Vprašajmo se in opazujmo koga in kdaj otrok najpogosteje grize. Temu lahko pozneje tudi lažje prilagodimo odziv.

Zakaj otrok grize

  • Zakaj nekateri otroci grizejo (ali tepejo) samo mamo? Ker jo imajo najraje na svetu. Naj se sliši še tako nenavadno. En vzrok za grizenje je namreč izražanje čustev, pozitivnih in seveda tudi negativnih in pa pretirano navdušenje, vzhičenost. Otroci doživljajo močne občutke, ki jih pogosto ne razumejo in posledično ne vedo kako jih izražati.
  • Občutek, da niso upoštevani, videni, slišani.
  • Utrujenost, bolečina, lakota so prav tako razlogi za grizenje.
  • Eksperimentiranje. Vsem staršem je znano, da otroci pač tlačijo v usta vse kar jim pride pod roke, razlog za to je izraščanje zob pa tudi raziskovanje. Med tem se lahko zgodi tudi ugriz. Otrok sicer ne misli nič slabega ampak tekom spoznavanja novih stvari in ljudi enostavno ugrizne.
  • Obramba. Otroci, ki še ne znajo govoriti ali pokazati svojih želja ali izraziti svojih potreb lahko grizejo ob borbi za občutek varnosti. Grizejo ker poskušajo vzpostaviti varno cono, saj se zavedajo, da, ko nekoga ugriznejo, se ta umakne.
  • Spremembe in stresne situacije. Vsaka sprememba, napetost, zaskrbljenost vpliva na otroka bolj kot si lahko zamislimo. Da sprosti svojo frustracijo pa uporabi grizenje.  Odrasli pogosto grizejo nohte, si navijajo lase okoli prsta, se potijo ali tapkajo z roko ali nogo, ko se počutijo napeti. Otroci pa lahko v primerih, ko se ne znajo izraziti drugače – grizejo.
  • Nadzor. Nekateri otroci zelo dobro vedo, da imajo zaradi grizenja nadzor in bodo na tak način prišli do tistega kar si želijo. Po navadi najmlajši otroci grizejo, da si pridobijo moč in pa pozornost – pa kaj, če je način družbeno nedopusten, on je dobil kar je potreboval, si misli malček.

Kako ustaviti grizenje

V vsaki situaciji, ko pride do ugriza je potrebno odreagirati hitro in mirno. NIKOLI ne ugriznemo nazaj ali udarimo – maščevaje je lahko nevarno, to se lahko pokaže zelo hitro ali pa čez čas, ko otrok odraste. Nasilje ni in ne bo nikoli pravi način, saj slednje obrodi še več nasilja. Da otrok razume svojo napako obstaja veliko bolj konstruktivnih in primernih načinov.

Najboljše sredstvo je preventiva. Da starši odreagirajo, preden zobci njegovega malčka potonejo v kožo kogarkoli. Da se grizenje prepreči je treba razbrati sprožilce, to pa lahko naredimo le tako, da otroka opazujemo in spremljamo njegovo obnašanje. Da ga (s)poznamo. Otroka ne dajemo v družbo tistega, katerega najpogosteje grize in ga ne silimo v druženje v večjih skupinah, če se v njih ne počuti dobro in ga posledično zamika grizenje.

Preden otrok ugrizne pogosto stisne zobe. Bodimo pozorni na te znake in odpeljimo otroka v miren prostor, kjer mu razložimo, da njegovo dejanje ni v redu. Lahko mu tudi ponudimo igračo za žvečenje, da se sprosti ob grizenju le te.

»Grizenje ni v redu. Ne grizemo. Ne hvala, mi se ne grizemo.«

Uporabljajmo preproste besede in stavke, ki nakazujejo na to, da njegovo dejanje ni sprejemljivo. Besede naj spremlja odločen in miren glas. Otroka pri tem gledamo v oči. Če ste takrat ravno v družbi se z otrokom odmaknite in mu razložite, da vam ni všeč, da to počne in da to boli. Poslužujte se vedno enih in istih besed, se ob tem ne smejte ali kažite svojo ranljivost. Otroka ob tem ne objemajte ali ljubkujte. »Grizenje ni v redu, to se ne sme delati in pika.« Če je vzrok za grizenje pridobivanje pozornosti boste z ljubkovanjem naredili samo še slabše. Raje kot to, se obrnite k otroku, ki je utrpel ugriz in ga potolažite. Na tak način bo otrok videl, da je njegovo dejanje pripeljalo do tega, da je pozornost dobil drugi otrok in, da z grizenjem sam ni pridobil čisto nič, nasprotno – je na izgubi.

Naučite jih pravilnega izražanja. Če otrok grize, ker ne ve kako bi pokazal svojo ljubezen mu ponavljajte: »Ne grizemo, mi se imamo radi in se božamo ali objemamo«. Vedno znova, eno in isto. Učite jih, da se pomirijo. Če grize iz obrambe jim pokažite kako ustaviti tistega, ki poseže v njihov osebni prostor, npr. da iztegnejo roko v smislu STOP ali drugega otroka nežno odrinejo (to ne poškoduje, je pa še vedno znak, ki pomeni: »Ne hodi mi blizu!«). Postopoma ga učite tudi, da pride do vas, ko se počuti jeznega ali, ko mu ni prijetno.

Zmanjševanje teže/učinka grizenja

Ko bo otrok razumel in videl, da z grizenjem ne pride daleč in, da s tem ne pridobi tistega kar si je zamislil bo postopoma odnehal. Kot je zapisano že zgoraj naj mirnemu in odločnemu NE sledi sočustvovanje z otrokom, ki je ugriznjen, kar bo povzročilo, da bo tisti, ki grize spoznal, da ne bo dosegel dosti in si bo moral izmisliti bolj produktiven način pridobivanja pozornosti. Naj poudarim, da s samim NE-jem ne boste veliko dosegli zato otroku vedno razložite npr. usta nimamo zato, da grizemo ampak z njimi jemo in si damo poljubček.

Če pride do grizenja zaradi igrače ali hrane, slednje umaknimo in posedimo otroka, da se pomiri. Ob tem mu razložimo posledice njegovih dejanj na sočuten način.

Pohvalite vsako njihovo pravilno in želeno dejanje in reakcijo. Z besedo »priden« pa ne bo velikega učinka zato predlagam, da ubesedite zakaj je bil priden. Na primer: »Kako lepo si se danes igral s prijateljčki«, »ponosna sem nate, ker si tako prijazen do ostalih otrok« ipd.

Naredite plan in se ga striktno držite – vsi (družinski člani, prijatelji, vzgojitelji) na enak način, saj otroka zmede, če sprejema mešana sporočila.

Namenite jim svojo pozornost. Odložite telefone, računalnik, tablico in se zares igrajte s svojim otrokom. Učite ga, stiskajte ga, objemajte ga, spoznavajte ga s svetom okoli sebe. Skupaj prebirajte knjige na temo grizenja in se o prebranem pogovorite.  Čas je tisti, ki celi vse rane in dela čudeže, če ga znamo uporabiti na pravi način.

Včasih pa starši mislijo, da bodo težavo zajezile vzgojiteljice ali varuške in slabo voljo izlivajo nad njih. Z gotovostjo lahko rečem, da si vzgojiteljice ne želijo, da bi prihajalo do ugrizov in, da je več kot frustrirajoče že to, da je v skupini več otrok, ki grizejo. Če temu dodamo obtožbe in grožnje staršev pa se celotna situacija samo še poslabša. Vzgojiteljice imajo otroke rade in si ne želijo, da bi se med seboj grizli, saj to vpliva na delo in vzdušje cele skupine. Jeza in obtoževanje ne bo rešilo ničesar in starši katerih otroci grizejo niso slabi starši, otroci pač iščejo svoje načine kako se izraziti. Danes grize njegov otrok, jutri lahko že moj, zato bodimo strpni in razumni, ker nikoli ne vemo kdaj se bumerang vrne.

Slednje nikakor ni zagovarjanje grizenja ampak povabilo k pogovoru, sodelovanju vseh in iskanju rešitev, ki vsem prinesejo želen izkupiček.

Če pa vseeno nič ne zaleže

Seveda se lahko zgodi, da ste storili čisto vse kar je bilo v vaši moči pa se učinek (še) ni pokazal. Otrok še vedno grize. Vzrokov za to je lahko več. Psihologija človeka je zelo kompleksna zadeva, zlasti pri otrocih, ki se še ne znajo izražati. Najboljši nasvet, ki ga lahko na tem mestu dam je vztrajnost. Otroci se učijo in dojemajo stvari na različne načine in različno hitro. Najboljša metoda je ljubezen, strpnost, potrpežljivost in naravnanost v duhu: obnašaj se do otroka kot si sam želiš, da bi se nekdo obnašal do tebe, ko si bil star toliko kot je sedaj tvoj otrok.

Bodite dosledni, pozorni, sočutni in si poiščite podporo v partnerju, prijateljih, vzgojiteljih lahko tudi strokovnjakih. Lahko preberete sto knjig in se držite številnih metod pa se ne bo spremenilo nič, če pri tem ne boste načelni, konsekventni, mirni, odločni in vztrajni.

Pa pogovorite se s kom, tako, zaradi vas, ker vse to vpliva tudi na vas kot starše in tako na vašo kot otrokovo samozavest.


Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja.

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki