Nekateri pravijo, da »biti noseča« ni nič posebnega. Da je to naravno stanje in, da res ne razumejo vse galame okrog tega.

Naj pravijo kar hočejo.

Izmed milijonih semenčic je le ena našla pot. Le ena je bila dovolj vztrajna, močna, pogumna in hitra, da se je prebila do jajčeca, se z njim zlila in ustvarila čudež. Čisto majčken čudež, za katerega še nihče niti slutil ni, da je tam. Da raste pod nežnim maminim srcem. Dve srci v istem telesu.

Ni to nekaj posebnega?

Verjetno si nekaj tednov nisi niti zamislila, da kmalu ne boš več »samo« ženska, da ne boš več samo Tanja, Eva, Sabina, Katja, Maja itd. Ampak, da boš postala Mama.

Mama.

Mamica malemu bitju, ki raste v tebi in si ga ustvarila skupaj s tistim moškim v katerega bi včasih res najraje zabrisala storž ali dva. Mamica bitju, ki si ga ustvarila s tistim moškim, ki je pravzaprav tvoja sorodna duša in ti pomeni veliko več kot si mu v resnici kdaj zaupala.

Kaj ni že to veliko? Da ustvariš čudež z nekom do katerega gojiš neopisljiva čustva?

Še govorijo, da postati mama ni nič takšnega?

Kar naj govorijo …

Ko ugotoviš, da se v tvojem telesu dogaja nekaj nenavadnega v kotiček misli spustiš idejo, da si morda noseča. Ko so tvoja predvidevanja potrjena te prevzamejo različna čustva. Vsa pisana paleta, od strahu do veselja, se sprehodi čez tvoje telo in se zaključi s srečo, ki jo težko opišeš. Pobožaš trebušček, ki še ni viden in obljubiš mali pikici, da boš storila vse kar je v tvoji moči, da bo zrastla in se rodila v svet kjer jo bo najprej pričakal tvoj ljubezniv objem in poljub.

Tedni tečejo in malo pikico lahko vidiš na ekranu. Glej ga! To je vajino. Vidiš ga kako hecno izgleda in slišiš kako hitro bije njegovo malo srce. Ponosna si. Si polna ljubezni. In kar pokaš in se treseš od vznemirjenja.

Tvoja mala pikica raste in se razvija. Pikica zraste že toliko, da lahko zdravnica ugotovi ali bo fantek ali punčka. Imela bosta korenjaka! Korenjaka, ki bo podoben očetu in imel mamin občutek. Dobila bosta ljubko princesko! Podobna bo mami in bila bo očkovo središče sveta.

Tvoje malo bitje je vsak dan bolj lačno. Kar ne moraš nehati odpirati hladilnika, kajne? Pomaranče te mikajo bolj kot katera koli masaža ali razvajanje, pa čeprav jih trenutno ni mogoče dobiti nikjer. Tvoj mali te vsak dan bolj razvidno opominja na to, da bo kmalu nastopil dan, ko nikdar več ne boš sama. Da bo prišel dan, ko bodo tvoje misli na prvo mesto vedno postavile ljubezen tvojega življenja.

Trebušček raste, brce so vsak dan bolj močne. Včasih ti res ni jasno kam tvoj mali meri z nogicami? Kaj mu je tam gor med rebri tako zelo všeč? Komaj čakaš, da ga spoznaš in zanj skrbno pripravljaš vse kar potrebuje.

Skrbiš zanj in skrbiš zase. Odpovedala si se pijači in jedem, ki jih imaš rada. Odpovedala si se razvadam. Odpovedala si se nekaterim aktivnostim. A za nobeno stvar ti ni bilo žal. Niti za eno. Nikoli. Ker veš in se zavedaš, da si tvoj mali ali mala zasluži najboljše kar je mogoče na svetu v katerega ga boš rodila.

Že sedaj si najboljša mama, ki si jo otrok lahko zaželi. Zanj skrbiš, ga ljubiš, ga ljubkuješ, mu poješ, z njim plešeš. Poglej koliko sebe mu daš. Nesebično.

Kmalu nastopi dan, ko malemu bitju v trebuščku ni več udobno. Ko ima vsega dovolj in si najbolj od vsega želi spoznati mamo. Tebe. Želi si priti na svet, se stisniti k tebi, biti s teboj, s teboj rasti, ti pokazati vse vragolije, za katere ne boš vedela od kje jih je pobral. S teboj si bo želel deliti svoje znanje, svojo ljubezen in svojo srečo, ker si ob njem.

Tvoj mali bo vsak dan postajal samostojnejši a vedno bo našel pot do tebe. Do tebe, ki si zanj dala veliko in bi dala vse. Ker je on tvoja mala pikica, ki je zrastla pod tvojim srcem.

In tisti, ki govorijo, da »biti noseča« in »biti mama« ni nič kaj posebnega …

Naj le govorijo.

Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja. / Objavljeno dne 9. 3. 2022