V prvem letu otrokove starosti lahko zelo vplivamo na kvaliteto otrokovega gibalnega razvoja, njegovo koordinacijo, spretnost, ravnotežje in vse ostalo kar še pripomore k gibanju kot celoti. Vendar se moramo zavedati, da lahko vplivamo tako na pozitiven kot tudi na negativen način. Pri dojenčku, katerega gibanje in cel gibalni razvoj še ni dokončno razvit, oziroma se šele začenja, je izjemnega pomena, da mu z napačnimi gibalnimi vzorci ne zakoreninimo slabe kvalitete, napačnih, nenaravnih gibalnih vzorcev in drže ter mu s tem poderemo telesno shemo in naravno prirojen občutek za pravilne gibalne vzorce in kvalitetno držo. S pravilno izbranimi razvojno gibalnimi vajami lahko tudi pri dojenčku, ki nima primerne kvalitete gibanja in drže, to spremenimo.
S pravilno izbranimi razvojno gibalnimi vajami lahko vplivamo na spremembo mišičnega tonusa, na preprečevanje kompenzatornih gibov, na aktivacijo samih mišic, na čutno gibalno izkušnjo dojenčka, izgradnjo občutka za svoje telo, na stabilnost, ravnotežje, … skratka na kvaliteto samega gibalnega razvoja. Pri dojenčkih, katerih gibalni razvoj poteka v mejah normalnega razvoja, pa z razvojno gibalnimi vajami močno podpremo naraven potek razvoja, vanj vnesemo kvaliteto in mu damo pozitivno čutno gibalno izkušnjo, ki jo bo lahko uporabil v spontanem gibanju.
Pri razvojno gibalnih vajah gre na nek način za ˝možgansko učenje˝. To pomeni, da večkrat ko dojenček občuti pravilen vzorec gibanja in drže, prej ga bo vzel za svojega in na ta način preprečimo, da bi dojenček razvil napačne in kompenzatorne vzorce gibanja in drže. Poenostavljeno povedano, tisto kar bo večkrat občutil in naredil, tisto bo prevzel kot njegov način gibanja. Pri tem pa je pomembno, da poskrbimo tudi za samo kvaliteto izvajanja vaj. Pri razvojno gibalnih vajah ne gre za pasivno postavljanje v določene položaje, dojenček mora biti pri razvojno gibalnih vajah aktiven, oziroma, mu moramo mi s svojim prijemom omogočiti, mu dati to aktivnost. Naše roke so mesto komunikacije z dojenčkom, kar pomeni, da mi otroku preko naših rok in prijema sporočimo kaj od njega želimo in on se odzove na primeren način.
Pri izvajanju razvojno gibalnih vaj je potrebno upoštevati nekaj osnovnih stvari. Kot prvo bi poudarila, da z dojenčki nikoli ne izvajamo vaj v gibalnih vzorcih, ki niso naravni in povzročajo kompenzatorne gibe. Kot tipičen primer bi izpostavila dvigovanje v sedeči položaj direktno iz hrbtnega položaja. To ni naraven gibalni vzorec in ni nobenega razloga zakaj bi to izvajali pri dojenčkih. Z usedanjem direktno iz hrbtnega položaja, dojenčke vzpodbujamo k razvijanju kompenzatornih gibov, ki pa niso zaželjeni. Pravilen gibalni vzorec za usedanje je pri dojenčkih vedno iz položaja na vseh štirih ali pa iz bočnega položaja.
Prav tako je pomembno, da vse razvojno gibalne vaje izvajamo na obe strani, tako na levo kot na desno stran. S tem dobi dojenček občutek za obe polovici telesa, kar mu pomaga tudi pri izgradnji občutka sredine svojega telesa. To je še posebej pomembno pri dojenčkih do nekje tretjega meseca starosti. Pri tej starosti je sredina ključnega pomena, saj jo je kasneje težje vzpostaviti in dojenček dobi napačen občutek lastne sredine, ki je v resnici lahko asimetrija, ki jo on občuti kot lastno sredino telesa. Z izvajanjem vaj na obeh straneh, gradimo tudi na prenosih teže, ki so ključni za kakršno koli gibanje, saj brez prenosa teže telesa, gibanja ni. V razvojno gibalne vaje je potrebno vnesti aktivnost dojenčka, ki pa je ni vedno preprosto dobiti. Tudi če jo dobimo ni nujno, da je prave kvalitete.
Nemalokrat se zgodi, da se dojenček med izvajanjem vaj začne iztegovati, z namenom da bi se izognil pravilni aktivnosti. Tega mu ne smemo dovoliti. Z različnimi prijemi je to potrebno preprečiti in dobiti usklajeno mišično aktivnost, ki omogoča kvalitetno izvedbo vaje. Pri zagotavljanju usklajene mišične aktivnosti si velikokrat lahko pomagamo z rotacijami, proti zasuki telesa, ki otroku dajo potrebno aktivnost za izvedbo določene razvojno gibalne vaje. In prav rotacije so tisto kar v gibanju potrebujemo, če želimo da bo dojenček osvojil prehode iz enega v drug položaj.
Zapomniti si moramo, da katerikoli položaj samo po sebi ni nikoli tako zahteven, kot je sam prehod, način gibanja, kako do tega položaja priti. Veliko otrok leži na hrbtu, leži na trebuhu, sedi če jih posedemo, stoji če jih postavimo na noge, … Vendar se je potrebno vprašati ali je otrok zmožen sam priti do tega položaja ali ne. Če je odgovor ne, potem ga v položaj do katerega ne pride sam, ne smemo postavljati. Bolj kot sam položaj je potrebno vzpodbujati prehode med enim in drugim položajem, za kar pa je potrebna aktivnost. Sedenje ali stojo lahko otrok zadrži tudi popolnoma pasiven. Pri prehodih pa ne more biti pasiven, potrebuje aktivnost.
Na razvojno gibalne vaje za dojenčke je potrebno imeti ustrezno znanje in veliko izkušenj, da lahko vse to posreduješ staršem in jih podučiš na pravilen način. Zavedati se moramo, da so dojenčki občutljiva bitja, ki se hitro odzovejo tudi na napačno posredovane vaje in da razvojno gibalne vaje ne moremo enačiti z vajami za odrasle ljudi. Napačno si je predstavljati, da si bo dojenček okrepil trup (trebušne mišice), če ga bomo vzpodbujali k dvigovanju v sedenje iz hrbtnega položaja.
Še pri odraslih se najde veliko drugih, mogoče bolj primernih vaj za krepitev trebušnih mišic, kaj šele pri dojenčkih. Potrebno je dobro poznati normalen gibalni razvoj dojenčka, kot tudi abnormalni razvoj, da lahko ločiš normalno od abnormalnega in vedeti kako ukrepati pri abnormalnem. Oziroma, znati prepoznati kompenzatorne gibalne vzorce od normalnih in jih znati preprečiti. Na žalost se velikokrat dogaja, da se kompenzatornih in abnormalnih vzorcev ne prepozna in se jih s ponavljanjem napačnih vaj samo še utrjuje in posledično poudarja nekvaliteto namesto kvalitete. Za konec še enkrat poudarjam, pomembna je kvaliteta!