V drugem obdobju dojenčkovega razvoja (3 meseci starosti) začetni refleksi počasi izzvenevajo. Nadomeščajo jih reakcije, ki so veliko bolj kompleksne in zahtevne in potekajo na višjem nevrološkem nivoju kot refleksi. Nekje do četrtega meseca starosti vsi refleksi izginejo oziroma jih zamenjajo reakcije. V starosti okoli četrtega, petega meseca mora biti tudi nadzor glave v vseh položajih že dobro razvit. V tem obdobju dojenček še vedno spoznava svoje telo, poleg tega pa počasi začenja tudi raziskovati okolico. V smislu odkrivanja in raziskovanja svojega telesa, nekje okoli četrtega meseca dojenček ob odkrivanju in raziskovanju svojega telesa zaradi dobre aktivnosti v trupu in posledično privzdignjene medenice v hrbtnem položaju opazi svoja kolena, svoje noge. Z rokami začenja raziskovati svoja kolena.

Sčasoma se aktivnost v trupu poveča in nekje okoli petega meseca z rokami že seže do gležnjev, kasneje, okoli šestega meseca, v hrbtnem položaju že raziskuje stopala in jih nemalokrat ponese tudi do ust in raziskovanje nadgradi še z usti. Vse to zahteva dobro aktivnost v trupu in tudi dobro stabilnost, da lahko toliko privzdigne medenico, da doseže kolena, gležnje in stopala. Pri vseh položajih raziskovanja svojega telesa, pri dotikanju kolen, gležnjev in stopal v različnih obdobjih, moramo biti pozorni, da je medenica res privzdignjena in da otrok gibov ne kompenzira s spuščeno medenico in z razširjenim položajem nog, saj tako vseeno doseže kolena, gležnje, stopala, vendar brez primerne aktivnosti v trupu.

Raziskovanje okolice in prostora

Ko razišče svoje telo, pa se začne tudi raziskovanje okolice in prostora, v katerem se tisti trenutek nahaja. Najprej bo to bližnja okolica. Torej, če leži na tleh na blazini, bo najprej raziskoval bližnje igrače, blazino, stvari, ki so mu blizu. Šele kasneje, ko bo prešel v bolj aktivno, bolj dinamično gibanje, bo začel raziskovati tudi ostale stvari po prostoru. V tem drugem obdobju dojenčkovega razvoja je pomembno, da usvoji dobro obračanje s hrbta na trebuh in tudi nazaj s trebuha na hrbet. Predvsem pa je pomembno, da zna počasi zadržati tudi bočni položaj, da se torej lahko počasi zaigra tudi na boku. Pri bočnem položaju je pomembno, da dojenček tudi na boku aktivira vzravnalne reakcije, kar pomeni, da glava ne visi oziroma ni položena na podlago, temveč je dvignjena bočno v prostor.

Ko se dojenček obrne na bok in kasneje na trebuh, naj tega ne naredi z iztegovanjem nazaj, ekstenzijo, ampak primerno aktivira trebušček in je na boku v sredinskem položaju z aktivacijo stranskih vzravnalnih reakcij, torej glava privzdignjena navzgor in ne nazaj ter zgornja stran telesa pokrčena, spodnja iztegnjena in roke usmerjene naprej. Tudi pri obračanju nazaj s trebuha na hrbet je pomembno, da to naredi aktivno in ne na račun iztegovanja nazaj, da ga glava ne prevaga nazaj na hrbet.  Na boku mora primerno zadržati glavo, da ta ne pade v znak.

Obračanje v vse smeri, torej s hrbta na trebuh in nazaj s trebuha na hrbet, naj bi dojenček usvojil nekje do šestega meseca. Pri obračanju je pomembno, da poteka v obe smeri, tako na levo kot na desno stran. Ko otroci usvojijo obračanje na trebušček, so zelo radi v tem položaju. Dojenčku, ki ima v trupu dobro stabilnost, dobro mišično moč in posledično dobro razvito stabilnost v ramenskem obroču, trebušni položaj ne dela težav. Trebušni položaj in opora na roke sta zelo pomembna za ves nadaljnji razvoj. Predvsem moramo biti pozorni tudi na obdobja t. i. ‘plavanja’ dojenčka.

Ekstenzija pri dojenčku

Marsikdo bi znal to obdobje zamenjati za ekstenzijo oziroma za pretirano iztegovanje nazaj. Pri ekstenziji se vzorec iztegovanja nazaj težko prekine, ekstenzija kar vztraja. Pri plavanju pa se zgodi, da je dojenček določen trenutek uprt samo na trebušček, roke, noge in glava pa so privzdignjeni od podlage. Pri tem je pomembno, da glava kljub temu, da je privzdignjena, ni iztegnjena nazaj, ampak je ustrezno poravnana s trupom. Vendar to ne sme trajati predolgo, vmes mora znati to sam od sebe prekiniti, spustiti roke in noge, glavo zadržati in se opreti na roke. Med plavanjem se dojenček nauči, kako aktivirati oporo na roke, torej aktivirati ramenski obroč in trup, znati pa mora to tudi prekiniti. Plavanje, ki nastopi nekje okoli petega, šestega meseca, ni znak ekstenzije oziroma povečane patološke ekstenzije, temveč gre za normalen pojav v razvoju dojenčka. Čez določen čas mora plavanje preiti v naslednjo fazo razvoja.

Ko se dojenček zna sam obrniti na trebuh, je njegova naloga, da dobro osvoji oporo na roke. Pri opori na roke se mora predvsem naučiti prenašati težo z ene roke na drugo, kar pomeni, da bo znal težo svojega telesa zadržati na eni roki, z drugo pa poseči po igrači ali preiti v oporo drugam. Opora na roke ni več samo statična, ampak tudi dinamična. Ko dobro obvlada prenašanje teže z ene roke na drugo, se počasi nauči po trebuhu obračati okoli svoje osi. To imenujemo pivotiranje. Tudi pri pivotiranju moramo biti pozorni, da se ne obrača samo na levo ali samo na desno.

Ko dojenčki pivotiranje obvladajo in jim ne povzroča več težav, se začnejo odrivati nazaj z obema rokama hkrati, pri čemer ponovno krepijo oporo na roke, trup, mišice ramenskega obroča, nadzor glave. Pri odrivanju nazaj se dojenček torej že toliko opre na roke, da sta ves prsni koš in tudi trebuh že privzdignjena od podlage. In ker se sčasoma vedno bolj odriva nazaj, si zgradi že tako močno aktivnost v trupu, da iz tega odrivanja počasi privzdigne tudi medenico. Pri odrivanju nazaj je pomembno, da dojenčku pustimo prosto pot, da ga ne popravljamo in spodbujamo, da bi se začel po trebuščku plaziti naprej.

Plazenje po trebuščku naprej ni zaželen gibalni vzorec v razvoju dojenčka, pravilne faze v razvoju so namreč odrivanje po trebuščku nazaj in kasneje iz odrivanja nazaj v postavljanje na vse štiri in kobacanje. Ko zgradi še boljšo aktivnost v trupu in ko je opora na roke res dobra, pa se bo ob oviri oziroma ob zadostni aktivaciji trupa z rokami odrinil tako močno nazaj, da bo privzdignil tudi medenico in se na ta način, z odrivom nazaj, postavil na vse štiri. Torej na iztegnjene roke in kolena. Položaj v kolkih in kolenih mora biti devetdeset stopinj, kolena so v širini medenice in ne bolj narazen, gležnji so iztegnjeni, dlani pa morajo biti pod rameni in odprte.

Na začetku dojenček ne bo popolnoma v pravilnem položaju, ker bo še preizkušal svoje gibanje, zmožnosti, ravnotežje in stabilnost. Na vseh štirih, da uskladi svojo mišično aktivnost, se na začetku ziba naprej in nazaj. Ko s tem uskladi svojo mišično aktivnost in prenose teže, bo slej ko prej poskusil premakniti roko, nogo in posledično, če bo imel dovolj možnosti za poizkušanje, ponavljanje in dovolj prostora, bo skobacal po vseh štirih. Ko se otrok začne postavljati na vse štiri oziroma nekje istočasno s kobacanjem, se običajno začne tudi samostojnim posedati. Največkrat se to zgodi iz položaja na vseh štirih, ko težo svoje medenice prenese s sredine na eno stran in ga teža medenice potegne k podlagi na eno stran, druga stran pa je razbremenjena. Tako dobimo stransko sedenje z oporo na roke.

Pomembno je, da dojenčka sami ne posedamo in počakamo toliko časa, da sam od sebe usvoji ta položaj. Če dojenčka posedemo prezgodaj, s tem samo otežimo njegov razvoj. Kobacanje in posedanje, ko je dojenček na to sam pripravljen, se običajno zgodita okoli sedmega, osmega meseca.

Z Video Razvojno gibalno vadbo Baby Handling, pomembno vplivamo na kakovost vseh prej omenjenih razvojnih faz, ki naj bi jih dojenček usvojil v tem prvem obdobju svojega življenja in mu pomagamo k čim bolj kakovostni gibalnega razvoja.


Preberi še:


Avtor: Špela Gorenc Jazbec, dipl. fiziot., terapevtka RNO

Podobni članki