To je obdobje vertikalizacije. Ko dojenček osvoji kobacanje po vseh štirih, običajno ne traja več dolgo, da začne s prvimi poskusi vstajanja ob opori. Vsekakor je dobrodošlo, da dojenček dobro osvoji kobacanje po vseh štirih, preden začne s prvimi poskusi vertikalizacije, torej vstajanja ob opori. S kobacanjem si zgradi primerno mišično aktivnost, stabilnost v trupu, … in vse to mu bo zelo prav prišlo tudi pri vstajanju ob opori in kasneje ob sami stoji in hoji ob opori, vse do samostojne hoje. Načeloma velja, da tisti otroci, ki so stabilnost in mišično moč pridobili z daljšim obdobjem kobacanja, potrebujejo manj časa, da si to zgradijo v pokončnem položaju, zato velikokrat v pokončnem položaju prej pridejo do samostojne hoje. Otroci, ki ne kobacajo prav veliko, praviloma potrebujejo več časa, da si zgradijo primerno stabilnost in mišično aktivnost v pokončnem položaju, in tudi več časa, ko že vstajajo in hodijo ob opori, da samostojno shodijo. Vendar to ni pravilo.

Da bi dosegli čim večjo raznolikost v kobacanju in s tem pripomogli tudi k njegovi kakovosti, lahko otroku doma večkrat postavimo kakšen poligon za premagovanje ovir, plezanje, kobacanje čez ovire in podobno. Premagovanje ovir oziroma plezanje čez ovire je izjemno dobrodošlo z vidika same kakovosti gibanja, prav tako pa tudi z vidika raziskovanja okolice, pridobivanja različnih gibalnih izkušenj in vseh ostalih izkušenj o zaznavanju prostora in gibanju po prostoru.

Klečeč položaj

Ko je otrok dovolj pripravljen, bo sam od sebe začel iskati primerne opore za vstajanje. Običajno začne vstajati tam, kjer je opora primerna, da se je lahko dobro oprime z rokami. Največkrat je to ravno v posteljici ob ograjici, ker je višina ravno prava in tudi oprijem z rokami je na ograjico dober. Prve poskuse vstajanja ob opori običajno izvede tako, da se v stoječi položaj potegne z rokami, odriva od nog je malo. Lahko se zgodi tudi, da pri prvih poskusih vstajanja otrok ne izpostavi ene noge s stopalom naprej, temveč se odrine od obeh nog, tako da obe hkrati iztegne v kolenih in vstane na način, ki ni najbolj zaželen. Čeprav prvi poskusi vstajanja ob opori včasih niso najbolj pravilni, mora tem prvim ‘napačnim’ poskusom kmalu slediti bolj izpopolnjeno in pravilno vstajanje ob opori: ko je otrok na kolenih in se z rokami drži za oporo, mora težo svojega telesa z obeh kolen prenesti le na eno stran telesa, na eno nogo, tako da drugo stran telesa, drugo nogo popolnoma razbremeni, kar mu omogoči, da razbremenjeno nogo lahko izpostavi naprej na stopalo.

To bo lahko dobro naredil le takrat, ko bodo njegova kolena v klečečem položaju poravnana s širino medenice. Vstajanje z izpostavljeno nogo mora otrok izvajati enakomerno, tako z levo kot z desno nogo. Večkrat ko vstane, večkrat ko bo izpostavil eno ali drugo nogo pri vstajanju, bolje mu bo šlo in tudi poteg z rokami navzgor ne bo več tako močan kot pri začetnih poskusih. Hitro bo ugotovil, da je lažje, če vstane z odrivom od ene ali druge izpostavljene noge in pri tem roke uporabi le za večjo stabilnost, varnost pri vstajanju. Pri prvih poskusih stoje ob opori se velikokrat zgodi, da otrok stoji na prstih in ne na celih stopalih. Noge so čisto iztegnjene, popolnoma trde, zategnjene. Vse to se na začetku, pri prvih poskusih nekako še lahko tolerira, saj se mora otrok naučiti pravilno uskladiti mišični tonus, mišično aktivnost v stoječem položaju.V kolikor pa se stoja na prstih in pretirano zategnjene noge po določenem času ne spremenijo, to ni v redu.

Vodič za novorojenčka – Po stvari za novorojenčka v Baby Center

V prvih mesecih čarobnega časa nosečnosti bodoča mamica in očka občudujeta rastoči trebušček, z navdušenjem spremljata prve otrokove gibe v trebuhu, z velikim pričakovanjem ugibata spol otroka…

V zadnjih mesecih nosečnosti pa je čas, da pomislite tudi na to, kaj vse je potrebno pripraviti pred prihodom novorojenčka na svet. Vse potrebne pripomočke za nego mamice in dojenčka pripravite pred odhodom v porodnišnico, saj bo mamica doma potrebovala počitek in čas za dojenčka.

Ponujamo ti nekaj drobnih namigov!

Spuščanje nazaj na podlago

Tako kot vstajanje je tudi spuščanje nazaj na podlago podvig, ki ga mora otrok še osvojiti. Ni samoumevno, da se otrok zna tudi spustiti nazaj na podlago, če že zmore vstati ob opori. Zelo hitro (nekateri pa tudi takoj) ugotovi, da se da čisto udobno priti nazaj na podlago, če se kar iz stoječega položaja vrže, usede nazaj na ritko. To bo ponavljal toliko časa, dokler ne bo v stoji toliko stabilen in siguren sam vase, da se bo znal ob opori spustiti v počep in iz tega v sedenje ali pa na enak način kot vstaja, torej z eno izpostavljeno nogo nazaj na podlago. Tudi pri spuščanju na podlago je pomembno, da se zna spustiti tako na levo kot na desno nogo.

Ko otrok osvoji vstajanje in spuščanje ob opori, ne bo minilo dolgo, ko bo začel s prvimi poskusi hoje vstran ob opori. Hoja vstran ob opori je izrednega pomena, saj dejansko pomeni prenos teže z ene noge, da je druga prosta in jo lahko prestavi naprej, čemur sledi prenos teže na nogo, ki jo je prestavil, da lahko primakne še drugo nogo. Preden dejansko naredi korak v stran, nekaj časa otrok le prenaša težo z ene noge na drugo. Ti prenosi teže in hoja vstran so pomembni z vidika stranskih vzravnalnih reakcij, ki so pri kakršnem koli gibanju zelo pomembne. Otrok se ob prenosu teže na eno nogo nauči, dobi občutek, da odrine svojo težo vertikalno od podlage, se s tem vzravna, pri čemer si mora zgraditi stabilnost v trupu in predelu medenice. Ko začne s prestopanjem, mora biti sposoben zadržati to mobilno stabilnost. Seveda prvi poskusi nikoli niso najboljši, vendar ponovno poudarjam, da s ponavljanjem in izkušnjami pride tudi kakovost. Za to pa otrok potrebuje čas, zato ga nikoli ne priganjamo in ga ne forsiramo, lahko ga le spodbudimo, tako da mu igračke nastavimo levo in desno od njega, ne na dosegu roke, da ga bo to motiviralo v večkratne poskuse, v kolikor se bo čutil na to pripravljenega.

Če otrok ne bo še dovolj pripravljen, se bo verjetno spustil na podlago in prikobacal do igračke, kjer bo nato ponovno vstal. S tem ni popolnoma nič narobe in ga nikakor ne silimo v hojo ob opori. Pomagamo mu lahko le v tem smislu, da mu na mestu, v stoji, večkrat prenesemo težo njegovega telesa na eno in drugo stran, da začuti prenose teže. Prav same hoje pa ne treniramo. Pri stoji ob opori je pomembno, da smo pozorni na sam položaj stopal, na širino nog, na poravnavo medenice, kajti vse to vpliva na samo kakovost stoje ob opori. Opora mora biti v taki višini, da je stoja vzravnana, ko se otrok drži. Če torej na začetku ob vstajanju stoji z nogami malce bolj oddaljeno od opore, bo hitro ugotovil, da se s prestopanjem bolj poravna in da je bolj stabilen, da lažje stoji ob opori oziroma da je stoja ob opori bolj kakovostna. Pri široko postavljenih nogah bo potrebnega veliko več prenosa lastne teže, da jo spravimo na eno nogo, kot če so noge postavljene v širini medenice. Če so noge postavljene v širini medenice, je tudi položaj stopal precej bolj kakovosten, to pomeni, da so stopala lepo poravnana, niso obrnjena navzven in nagnjena na notranji rob, ampak poravnana v liniji peta–prsti in je teža razporejena na celo stopalo. Kolikor so noge bolj razširjene, torej stoji bolj narazen, otrok težo prenese bolj na notranji rob stopal in s tem obremeni stopalo napačno, kar lahko vpliva tudi na slabšo kakovost same hoje, napačna dinamika obremenjevanja stopal z lastno težo pa lahko vodi v nekakovostne vzorce hoje in drže.

Potiskanje predmetov pred seboj

Ko se otrok počuti stabilnega z ustreznim ravnotežjem, dovolj močnega in z ustrezno mišično stabilnostjo v položaju stoje ob opori in hoji vstran ob opori, ga bodo motivacija, radovednost in novi izzivi pripeljali do tega, da bo začel s preprijemanjem med različnimi oporami. S tem ko otrok pridobiva na moči, na stabilnosti, na ravnotežju, počasi začenja z vstajanjem ob vseh površinah, tudi ob tistih, kjer nima dobrega oprijema, kot so na primer stena, ogledala ipd. Ko mu hoja ob opori, preprijemanje, opora s trupom in ostalo ne dela več težav, bomo opazili, da je poiskal način, kako se preizkusiti tudi v hoji naravnost. To bo dosegel tako, da bo potiskal različne predmete pred seboj, običajno stole, zaboje z igračami, tabureje … otrok si izbere takšno višino, da lahko pred sabo dobro potisne in se predmet premakne, ko s potiskanjem preneha, pa se tudi predmet ustavi. Tudi prelahki vozički ali podobni predmeti niso ustrezni, saj ne aktivirajo dovolj mišične stabilnosti v trupu. Predmet potiskanja pred seboj mora biti torej dovolj težak, da otrok dejansko potisne, in ko neha potiskati, se ustavi, da se voziček ne odpelje naprej. Višina mora biti ustrezna, tako da otrok potiska predmet pred seboj vzravnano, da ni pretirano sključen.

Ko otrok osvoji potiskanje predmetov pred seboj, nekateri tudi že prej, bo začel s preizkušanjem hoje ob opori z eno roko. To pomeni, da se opore drži samo z eno roko, z drugo drži igračo ali pa je roka prosta. Na ta način bo kmalu začel tudi s prvimi poskusi stoje brez opore. Na začetku se velikokrat zgodi, da otrok pride ob opori do neke igrače, ki jo potem z obema rokama dejansko tudi prime in jo drži, ob tem pa se sploh ne zaveda, da stoji brez opore, da se ničesar ne drži. Velikokrat se potem, ko to ugotovi, spusti na tla ali pa se prime za oporo. Teh poskusov bo vedno več in tem poskusom kmalu sledi tudi samostojna hoja, torej hoja naprej, prvi koraki naprej brez opore.

Odsvetovano vlečenje za roke

Zelo pomembno je, da pri procesu učenja oziroma usvajanja hoje otroka ne spodbujamo z uporabo hojice ali z učenjem hoje z vodenjem za roke. Oba načina sta neprimerna z vidika same kakovosti razvoja hoje. V tem obdobju, ko otrok začenja s prvimi koraki oziroma je v procesu razvoja kakovostne hoje, je zelo pomembno, da veliko prehaja z enega položaja v drugega. Torej, da ima možnost kobacanja po vseh štirih, pride do opore, se dvigne v stojo, naredi par korakov vstran, se ponovno spusti na podlago, odkobaca drugam.

Ko otrok le začne s prvimi samostojnimi koraki in ko prehodi razdaljo od enega konca sobe do drugega, lahko govorimo o tem, da je dejansko shodil. Prva hoja, ki se je otrok nauči, na prvi pogled ni videti ravno najboljša. Prva hoja pri otroku je še zelo širokobazna, noge so postavljene zelo na široko, saj s tem kompenzira pomanjkanje ravnotežja in si postavi široko bazo, da lažje vzdržuje ravnotežje med hojo. Prav tako ravnotežje lovi z rokami, saj so roke običajno postavljene visoko in široko. Prenosi teže z ene noge na drugo so še dokaj okorni, hoja je trda, zasuki, rotacije v trupu in medenici še niso dodobra izpiljeni niti dokončno razviti. Baza hoje se oža, roke so vedno nižje, lepše je prestavljanje teže z ene noge na drugo. Koordinacija, ravnotežje in mišična stabilnost hoje bodo iz dneva v dan boljši, kakovostnejši in boj prijetni na pogled. Običajno traja nekje tri do štiri mesece, da otrok razvije hojo in da hoja dobi neko končno podobo, primerno za to starost. Vendar po tem obdobju nikakor ne moremo reči, da je obdobje razvoja hoje zaključeno. Sama kakovost hoje, način, gibalni vzorec hoje in vse, kar sodi v samo gibanje otroka na splošno, se izboljšuje in poteka še nekaj časa zatem, ko otrok že osvoji samostojno hojo. Gibalni razvoj se v grobem zaključi nekje od petega do sedmega leta starosti, odvisno od same kakovosti mišičnega tonusa vsakega posameznika in od možnosti za gibanje in gibalni razvoj vsakega posameznika. Ko otrok osvoji samostojno hojo in ko hojo izboljša do te mere, da je popolnoma stabilen in nima več težav, začenja vstajati brez opore. Nekateri to osvojijo že zelo zgodaj, saj se naučijo, na kakšen način jim je to najlažje. Ko otrok začne vstajati s podlage brez opore, vemo, da so ravnotežje, stabilnost in mišična moč dovolj dobri, da je lahko osvojil ta gibalni vzorec.

Ko otrok začenja s hojo, še v obdobju hoje ob opori in tudi kasneje, ko že samostojno shodi, je zelo priporočljivo, da veliko hodi bos. Prek bosih stopal dobiva veliko informacij o sami podlagi, po kateri hodi, prav tako pa gradi kakovostni razvoj hoje, ravnotežnostnih odgovorov, mišično stabilnost in dober razvoj stopalnih lokov. S tega vidika je priporočljivo, da mu ponudimo čim več različnih in razgibanih površin za hojo, saj na ta način lahko precej vplivamo na kakovosten razvoj stopal in same hoje.

Ko otrok dobro samostojno shodi, od njega še ne moremo zahtevati, da bo hodil z nami na sprehode. V tem obdobju raziskuje okolico, v kateri se trenutno nahaja. To pomeni temeljito raziskovanje vsake podrobnosti. V tem obdobju je veliko primerneje obiskati igrišče ali pa se zadržati na domačem vrtu, dvorišču in podobno, kjer ima otrok nešteto možnosti za raziskovanje okolice.

Z Video Razvojno gibalno vadbo Baby Handling, pomembno vplivamo na kakovost vseh prej omenjenih razvojnih faz, ki naj bi jih dojenček osvojil v tem prvem obdobju svojega življenja in mu pomagamo k čim boljši kakovosti gibalnega razvoja.

Preberi več:

• Prvi dnevi z novorojenčkom doma
• Igre za razvoj dojenčka
• Od obsojanja mamic do medsebojne vzpodbude

Avtor: Špela Gorenc Jazbec, dipl. fiziot., terapevtka RNO / Objavljeno dne 31. 3. 2021