S tem, ko sem prvič postala mama, sem šla skozi najbolj ljubečo – in hkrati bolečo – izkušnjo v življenju. Nihče mi namreč ni povedal, da se bo s porodom rodila tudi povsem nova različica mene.

Nihče mi ni povedal, da ko se življenje spet vrne v nekakšno rutino, bodo moji možgani in telo postali še vedno spremenjeni.

Nihče mi ni rekel, da je eno izmed čustev materinstva tudi občutek izoliranosti ter, da se mamica lahko počuti omejeno v svojih možnostih, ko enkrat potihne vzhičenost okolice ob prihodu novorojenčka.

Vidne in manj vidne spremembe

Imam novo brazgotino, popolnoma spremenjeno hormonsko sliko, tanjše (in lomljivejše) lase, manj lepe prsi, in drugačen odnos z možem. Da niti ne omenjam dolgega seznama  novih odgovornosti in neprestanega sprotnega učenja, pri čemer mi brskanje po spletu skorajda ničesar ne olajša.

Občutek imam, da sem izgubila del sebe, ta, novejša različica pa je bistveno bolj kompleksna. Večkrat se vprašam, Kaj sem jaz sploh počela z vsem svojim prostim časom preden sem imela otroka?

Obstajajo dnevi, ko sem zaprepadena od vsakodnevnega, celodnevnega prilagajanja spremembam v lastnem domu. Počutim se, da ne morem primerno sporočiti svojih potreb tistim okoli sebe in se borim, da najdem energijo in moč za skrb za tega dojenčka, ki sedi pred menoj in me občuduje z vso preprostostjo in ljubeznijo v očeh. 

Istočasno pa sem nad močjo in mehkobo, ki ju imata moje telo in um za negovanje mojega sina. Velikokrat je ljubezen, ki jo čutim do njega, tako močna, da bi lahko trdila, da se je ustavil čas. Takrat na skrivaj upam, da bo nekaj te globoke, intenzivne ljubezni prišlo tudi do mene. Ker se dostikrat ne morem načuditi, kako to, da do same sebe ne premorem dovolj ljubezni…

Ko posvetim čas razmišljanju o iskanju odgovora na to vprašanje (kar je običajno približno pet neprekinjenih minut pod tušem), zaključim, da ljubezen do sebe, s katero se borim, temelji na pomanjkanju sprejemanja sebe in odsotnosti čustvene priprave na materinstvo že v času nosečnosti.

Med nosečnostjo sem se izobraževala o različnih načinih povijanja dojenčka, ki omogočijo dober spanec, rjuhah iz organskih materialov, premislila katere pralne plenice novorojenčkunajbolj ustrezajo in kdaj dojenemu dojenčku lahko predstavim dudo (in do katerega leta se more od nje posloviti). To nenehno hrepenenje po novih informacijah se je skozi nosečnost še samo stopnjevalo, vedno sem imela občutek, da lahko izvem več, da obstajajo še kakšni novi izdelki, brez katerih v prvem otrokovem letu absolutno ne moreš.

V poplavi informacij manjka najpomembnejša

Oborožena z vsem tem novim znanjem (od katerega sem potem dejansko bolj malo zares v praksi tudi uporabila), niti enkrat nisem razmišljala, da bi v temu času spoznavala samo sebe kot nosečnico, kot bodočo mamico, ki se pripravlja na to, da na to zemljo pripelje novega človeka. Prav nobene pozornosti nisem posvečala občutkom in mislim, ki so bile povezane samo z mano, saj se je večina osredotočala na mojega rastočega otroka. Prav tako niti enkrat nisem pomislila, kakšna oseba bom, ko bo enkrat moj sin rojen.

“Niti del mene ni več isti, kot je bil prej”

Ko pomislim za nazaj, mi je sedaj bolj jasno, da bi mi čustvena priprava ob vstopu v materinstvo pomagala na poti k več ljubezni do same sebe. Morda me s tem tudi vsakodnevne obveznosti in naporna skrb za dojenčka  ne bi toliko presenetila, kot me je.

Želim si, da bi si pred meseci lahko rekla naslednje:

♥ Nekaj časa boš imela občutek, da si se oddaljila od same sebe. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Opazila boš (včasih tudi naporne) spremembe v odnosu s partnerjem. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ V šopih ti bodo izpadli lasje, novi pa bodo rastli kot puhek, štrleči na vse strani. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Znova in znova boš dvomila sama vase. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Zadnjih 5 kilogramov, pridobljenih med nosečnostjo, boš izgubila šele, ko jih tvoje telo resnično ne bo več potrebovalo. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Navadila se boš funkcionirati tudi takrat, ko se ti bo zdelo, da ne premoreš več kančka energije (naj te potolažim, da je to začasno). In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Večkrat se boš spraševala, če si slaba mama, ker razmišljaš tudi o nadaljevanju poslovne kariere, ne zgolj o svojem sinu (mimogrede, nisi). In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Pogrešala boš svoje prejšnje življenje in imela istočasno slabo vest, če boš nadaljevala z aktivnostmi, ki so bogatile tvoj prosti čas preden se vama je pridružil dojenček.  In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Ob pogledu na svoje telo boš imela več mesecev občutek, da gre morda v resnici za telo nekoga drugega.  In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Boš razdražljiva, več boš jokala in imela boš več čustvenih izzivov (včasih večkrat dnevno, ne nujno v tem vrstnem redu). In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Ko boš v roke dobila svoje stare fotografije, se boš morda vprašala kdo je to. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Vsake toliko bo tesnoba prevladala nad intuicijo. In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Ugotovila boš, da ti najljubše obleke, ki si jih nosila pred nosečnostjo, niso več prav. In to je ok. Privošči si nakup novih oblačil – mimogrede, zaslužiš si tudi vsaj ene udobne pajkice za jogo. Vseeno te imam rada.

♥ Nikoli ne boš vsega razumela ali imela vse rešitve za izzive, s katerimi se vsakodnevno soočajo mamice (nihče jih nima). In to je ok. Vseeno te imam rada.

♥ Medtem, ko je ljubezen do tvojega sina brezpogojna in brezmejna, bo ljubezen do same sebe nekoliko večji izziv. Morda celo večji, kot si lahko pred porodom predstavljaš. Namesto, da se poskušaš v celoti sprejeti takšno, kot si, z vsemi poporodnimi spremembami, vsaj nekaj misli v dnevu posveti sočutju do same sebe.

Ko ti drugi govorijo, da v vlogi mamice izgledaš super, sama pa nisienakega mnenja, je ravno sočutje tisto, ki ti bo pomagalo, da ponovno najdeš ljubezen same sebe, ki si jo zaslužiš in potrebuješ. In tako ti bo tudi v vlogi mamice malenkost lažje, hkrati pa bolj prijetno.

Mamica sinčka

Preberi še:

• Materinska empatija do otroka
• Na materinski dan ne potrebujem rožic
• Oba otroka imam enako rada, pa jih imam res?