Drobna in malce manj drobna ritka sediva na tleh in se igrava s kockami. Skupaj gradiva visoke stolpiče, gradove, mesta in mostove. Radi se igrava. Obe. Skupaj. Ne želiva si veliko. Razen vsakodnevnega skupnega užitkarjenja ne potrebujeva ničesar. Na eni izmed s številnimi težkimi knjigami obloženih polic zvoni telefon. Ne slišim ga. Me niti ne zanima. Moja deklica je z mano, in to je vse, kar mi je še pomembno. Pa to ne pomeni, da zanemarjam moža, družino in prijatelje. Nikakor! A najin čas je le najin.
Dopoldnevi in popoldnevi. Zvečer, ko deklica odjadra v obljudeno Meževo deželo, najdem čas za nekaj neodgovorjenih klicev in spregledanih sporočil. Pa kaj, če ne reagiram takoj. Tisti, ki me poznajo, ki me imajo radi in ki so tudi meni ljubi, vedo, poznajo, razumejo. Vsem ostalim, ki nikakor ne morejo razumeti, da mlada mamica svoj čas raje posveča drobnemu bitjecu, kot pa nepomebnemu, skrajno neproduktivnemu čvekanju tja v en dan, blatenju tistih, ki jih zgolj slučajno niso dobili na telefon ter vsakodnevnemu mimoglavemu jamranju, pa očitno ni pomoči. Tako telefon še naprej zvoni. Zgradiva še en stolp, najvišjega do sedaj, in ga skupaj nagajivo porušiva. Drobna deklica se navihano smeji. Da ovekovečim ta čarobni trenutek, ki ga bo lahko z nama podoživel tudi ati, vzamem fotoaparat, ki dela absolutno boljše fotografije kot naj-ti-bo-če-si-bil-že-ravno-poceni telefon, in naredim nekaj pristnih, veselih, igrivih fotografij. Na srečo me je našel kanček okusa, tako da nam profesionalno fotografiranje ne diši. Naše domače slikice so najboljše, najlepše in daleč najbolj okusne. Nekaj jih izdelamo in jih v različnih dimenzijah razobesimo v belih Ikea okvirjih, ki našim rumenkastim stenam odlično pristojijo.
Ob večerih, ko drobno dete mirno spi, se ob kapljici rujnega s ponosnim očkom relaksirava na kavču, obujava spomine preteklih dni, kujeva rodovitne plane in gore družinskih fotografij polniva v domače albume. Tako so fotografije najine krasotice pospravljene v omaro, skrite pred radovednimi očkami socialnih omrežij ter vedno znova z največjo ljubeznijo in veseljem ponovno pregledane, prelistane.
Najde se večer, ko so vsa hišna opravila odkljukana, ko se ati posveti svoji kitari, ko dete spi in si mamica ne upa peti. Ob teh večerih skočim na nekaj najbolj zloglasnih socialnih omrežij, preletim tiste najbolj vehementne novice in se zaletim v celo goro otroških fotografij. Nekaj jih je slikano še v porodnišnici, nekaj pri prvem kopanju, na prvem dopustu, velika večina pa kar vedno in povsod. Njihovi družinski albumi so vidni vsem očem, tudi takim, katerim bi bolje ostali skriti. Vedno znova me najde misel, kaj se mamicam in očkom rodi po glavi. Mar ne vedo, da lahko tako cel svet spremlja otrokov razvoj, migracije, želje, vzpone in padce? Mar ne vedo, da bo ta otrok nekoč dovolj star, da bo lahko razmišljal s svojo glavo in se po vsej verjetnosti sramoval marsikatere objavljene fotografije? Mar ne vedo, da tako drobno, nebogljeno bitje razgalijo pred celim svetom? Vsi vedo, kakšne barve so njegove oči. Vsi vedo, kaj je počel prejšnji petek. Vsi vedo, s kom se druži, kaj mu je všeč, kje se največ giba. Vsi vedo, še preden ve otrok sam. Včasih se počutim kot starka, ki nostalgično pogleduje svoj nekoč in nekdaj. Včasih mi je žal, da je danes drugačen, veliko bolj hiter in veliko bolj virtualen.
Preberi tudi: Se svet resnično hitreje vrti?
Včasih bi pograbila svojo drobno deklico, z njo skočila v majhno lupinico, napela jadra in sama na vsa pljuča pihala v njih, kolikor bi le zmogla, da bi naju ponesla v bolj brezskrbne čase, v davni nekoč in nekdaj. Ko si mentalno nadenem svojo starčevsko masko in mi tu in tam uide kakšna misel o današnji mladini, se spomnim brilijantnega uma mojstra Sokrata, ki je že davno pred našim štetjem dejal “Današnji mladi ljudje ljubijo razkošje. Obnašajo se grdo, posmehujejo se avtoriteti in premalo spoštujejo starejše. Otroci so dandanes resnični tirani, nič več ne vstanejo, ko pridejo starejši v sobo, nasprotujejo staršem, kramljajo med seboj v prisotnosti odraslih, jedo požrešno in tiranizirajo svoje učitelje”. Te skoraj 2500 let stare besede še vedno nosijo neverjetno težo. Že v davnih antičnih časih so se starejši zgražali nad rosno mladimi nadobudneži. Vsi smo bili taki, naj smo bili še tako čudovito vzgojeni, nam je nožice občasno malce zaneslo s poti. Pa kaj zato! Sokratove modrosti bodo zagotovo živele še dolgo. Še mnoga tisočletja bodo s sabo nosile kanček resnice, ki ne bo nikoli ugasnil. Počasi pa se bo tako imenovana mladina lahko začela zgražati nad nami – odraslimi. Nič več ni prikrito našim očem. Le malo še počnemo zase, samo zase, brez da bi o tem izvedeli naši virtualni prijatelji.
Ko v tisih večerih naletim že na petnajsto fotografijo enega od otrok mojih znancev, zaprem to neumno, raje-bi-v-roke-vzela-knjigo aplikacijo, izklopim telefon in predčasno zlezem pod odejo. Moja deklica še vedno spi, mirno, brezskrbno, brez ene objavljene fotografije, s polnimi po vseh šivih pokajočimi domačimi družinskimi albumi, na katerih se smejo pasti le naše oči. Pobožam jo po ličku, jo poljubim in se tesno stisnem k njej. Hvala ti, ker si! Obljubim, da te ne izdam. Nikoli in nikdar!
Za Nosečko piše mamica Ajda Jonak
