Da bi bolje razumeli – stiske mamice, ki je umetno prekinila nosečnost zaradi otrokove težke diagnoze

Umetna prekinitev nosečnosti je pri nas še vedno tabu tema. Del življenja številnih mamic, ki smo se odločile prekiniti življenje, ker smo globoko v svojem srcu presodile, da je tako najbolje, ostaja skrit pred vsemi, kljub temu, da si pogosto želimo, da bi se o tem lahko pogovarjale, ko čutimo potrebo po podpori  in tem, da bi svojo bolečino ob izgubi ljubljenega otroka lahko zaupale še komu.

Okolica je do nas zadržana. Tudi znotraj ožjega družinskega kroga gre beseda o naši izgubi otroka le težko od ust. Ljudje, ki nas obdajajo, si želijo, da nas ne bi prizadeli in užalostili. Zato raje molčijo. Svoje žalosti in občutij res nismo vedno pripravljene deliti in razpredati o njih, a je pomembno, da spregovorimo o vseh bolečinah, ki jih je prinesla naša odločitev, da nosečnost prekinemo. Tako bomo bolje razumljene in okolica se bo na naše bolečine znala bolje odzvati. Kdor sam ni šel skozi tako preizkušnjo težko razume in si predstavlja kaj nam leži na duši, zato je pomembno, da o svojih občutjih spregovorimo.

V nadaljevanju predstavljam nekaj največjih stisk, skozi katere se prebijamo mamice, ki smo se odločile, da umetno prekinemo nosečnost, ker je bil naš otrok tako zelo poseben, da bi bilo njegovo življenje lahko le težka borba za obstoj.

Sprejeti odločitev glede nadaljnjega poteka nosečnosti

Ob novici, da življenje našega nadvse ljubljenega in zaželjenega otroka visi na nitki, ker ga je doletela težka zdravstvena diagnoza, se nam podre svet. Povsem nemočne moramo sprejeti najtežjo odločitev glede nadaljnjega poteka nosečnosti in s tem življenja nas samih. Želimo si storiti vse, da bi lahko otroku povrnile zdravje, a to ni možno. Čutimo gibanje otroka v trebuhu in skoraj nemogoče je sprejeti odločitev, da bi se to prenehalo. Doživljamo težke notranje boje in da se odločimo sprejeti vso odgovornost, ter pričnemo trdno stati za svojo odločitvijo, potrebujemo svobodo odločanja. Ni dobro pustiti, da drugi s svojim mišljenjem preveč skušate vplivati na našo odločitev. Kajti nihče, razen nas samih, ne bo živel življenja s tem otrokom ali brez njega. Drugi pridete in odidete, mi pa smo tiste, ki se s posledicami odločitve nato stalno spopadamo. Ljubimo svojega otroka in zanj bomo storile najbolje, kar lahko. Tudi povsem poteptale del nas, ki kriči: »Moj ljubi otrok, mamica te bo rodila takega kot si, najrajši te imam, ne boj se, vse bo še dobro.«, če presodimo, da je tako najbolje. Postati trdna v svoji odločitvi ob tako težki preizkušnji, je ogromen izziv.

Pojesti prvo tabletko

Ko sprejmemo odločitev in pride dan, ko je potrebno zaužiti prvo tabletko, ki poskrbi, da otroka usmrti, je del nas, ki pravi ne, še posebej glasen. Tega si nismo želele in tega ne bi nikoli storile, če ne bi bilo tako zelo hudo. Neizmerno težko je biti najboljša mamica in iti tako zelo preko sebe, ko pride do tega trenutka. Pojesti tabletko za katero veš, da prinaša konec in da poti nazaj več ni. Potrebno je ogromno notranje moči in tudi norosti, da ta del uspe.

Slovo od otroka

Ali sem dovolj močna, da sem pripravljena pogledati smrti v oči in se posloviti od majhnega telesca, ki je zraslo v meni? Nekatere samo odidemo. Druge se od otroka poslovimo. Storimo vedno največ, kar je v naši moči. Odhod iz porodne sobe, brez otroka ob sebi, je v obeh primerih izredno težak. Za to smo se odločile, vemo, a ob slovesu srce boli, se para. S tem smo za vedno odtrgane od dela sebe, ki smo si ga tako želele.

Naval mleka

Telo naravno reagira in po splavu se lahko pojavi obilen naval mleka. In z njim tudi nova stopnja bolečine ob izgubi otroka. Mleko je, otroka ni. Bile bi najboljše mamice, naši otročki zagotovo ne bi bili lačni. Boj z navalom je izziv zase. Težko je, a vemo, da smo se tako odločile in sprejemamo odgovornost za to. Želja po tem, da bi srečno dojile, če bi bilo z otrokom vse tako, kot si želi vsaka mamica, pa ostaja neizpolnjena. Radosti srečnega materinstva so nam odvzete in misel na to boli. Vedele smo, da bo tako, a vseeno je zelo težko. Vse mamice, ki smo umetno prekinile nosečnost, svojega otroka zelo pogrešamo in si želimo, da bi ga lahko imele fizično ob sebi.

Žalovanje

Ko mine obdobje šoka, se prične obdobje, ko vse, kar smo dale skozi, prične ponovno oživljati. Spomini in občutki ob vsem , kar smo dale skozi za najvišje dobro našega otroka, sekajo na plano. Del nas, ki ni želel, da bi to storile in smo ga morale potlačiti, se ponovno prebudi. Čas postopoma odpira rane in nam daje priložnost, da se soočimo z bolečinami. Soočenje je težko, če ne znamo postaviti mej in vzljubiti dela sebe, ki boli. Žalovanje je proces sprejemanja in sprijaznjenja. Nikakor to ni proces pozabljanja. Kako bi lahko pozabile na to, kar smo dale skozi? Nikoli ne bomo pozabile in vedno bomo enako ljubile svojega otroka. Pogrešamo ga, želimo ga objeti. Sprašujemo se kako bi bilo, če bi se odločile drugače. Tega nikoli ne bomo vedele. Odločile smo se najboljše kot smo se lahko in še vedno nam je žal, da je moralo biti tako. Jočemo nad usodo in se ob enem trudimo razumeti, zakaj nam je življenje prineslo ravno to, česar nismo želele. Želele smo srečno roditi zdravega otroka, a otroku zdravje ni bilo namenjeno. Hudo nam je zaradi tega. Težko je biti povsem nemočen, ko se gre za lastnega otroka. Težko je biti prepuščen le dvema možnostma, ki sta nadvse boleči.

Govoriti o tem

Imamo dneve, ko ne moremo govoriti in nam najbolj odgovarja, da se zabubimo v posteljo in imamo popoln mir, da se lahko spopademo z bolečinami žalosti. A ob enem si tudi želimo, da bi poleg nas še kdo omenil našega izgubljenega otroka, na katerega misel predstavlja del našega vsakdana. Želimo si, da bi bile razumljene, ne glede na to koliko časa je minilo od umetne prekinitve nosečnosti. Žalovanje je proces, ki se pri vsaki od nas odvija drugače.  Imamo tudi dneve, ko brez težav delimo svoja občutja in spomine glede izgube. Ne boste verjeli, a znajo nas boleti besede o tem, da bi nekdo na našem mestu storil povsem enako. Kajti dobro vemo kakšno težo s sabo prinaša ta odločitev in tega si  tak sogovornik ne more predstavljati. Zato tovrstna tolažba in podpora lahko niti ne dosegata svojega namena. Smo zelo specifična in občutljiva skupina žalujočih. Predvsem zato, ker smo trenutek smrti otroka določile same. Izbire ravno ni bilo velike. In to prinaša s seboj občutja velikih razsežnosti. Vprašajte nas kako smo in omenite kdaj našega otročka, izkažite pozornost naši izgubi, a ne razpredajte tega preveč, ker smo občutljive in velikokrat nimamo moči, da bi lahko poslušale o vidikih drugih.

Priznamo, da nas je težko razumeti, saj včasih niti same sebe ne razumemo. Velikokrat smo žalostne, a ne vemo točno zakaj. Trudimo se zlesti iz črne luknje, a za to potrebujemo čas. In mir, da smo lahko same s seboj. Da si dovolimo ozavestiti vzroke, iz bolečine zrasti in iti naprej. Pomaga nam iskren objem tistih, ki jim zaupamo in razumevanje, da smo v procesu žalovanja. Četudi imamo vmes obdobja, ko sijemo od sreče. Niti same ne vemo, kdaj bo kakšna travma privrela na plano in nam odvzela energijo.

Avtor: Saška Simonič, www.saska.simonic.eu / Objavljeno dne 7. 4. 2017