---

Pred časom sem našemu šestmesečniku, ki je bil do sedaj izključno dojen, predstavila bučke, pa cvetačo in krompir … 🙂 Nazadnje sem gosto hrano uvajala pred devetimi leti pri starejšem sinu. Marsikaj sem že pozabila, tudi to, kako počasi se te mini porcije spremenijo v nek konkreten obrok. Prepričana sem, da je o tej temi vsaka mamica slišala že vse mogoče, saj je zapisov, pa tudi mnenj res veliko. Sama se ob obilici podatkov poskušam držati predvsem slednjega:

1. Z uvajanjem goste hrane sem počakala do 6. meseca, ko dojenje ni več dovolj za pokrivanje dnevnih potreb po energiji. Seveda so tudi pri tem pri posameznih otrocih odstopanja.
2. Uporabljam preprost pribor, ki ga sestavljata žlička primerne velikosti in skodelica.
3. Prvi obrok sem začela uvajati v času kosila.
4. Vsak dan dodam kakšno žličko več.
5. Hrano seveda ponujam v obliki, ki jo je dojenček sposoben sprejeti. Nekateri jo mešajo, drugi tlačijo …
6. Začela sem z zelenjavo: korenček, bučke, cvetača, krompir, brokoli …, kmalu bom dodala meso, najprej piščanca.
7. Zdaj še tem grižljajem sledi mleko, ko pa bo dojenček pojedel dovolj, to več ne potrebno.
8. Ob uvedbi goste hrane dojenčku ponudim tudi prekuhano vodo iz pipe.
9. Pri hranjenju se poskušam izogibati animaciji z igračkami in preusmerjanjem pozornosti, ampak mi to vedno ne uspeva. 🙂
10. Trudila se bom s pripravo domače hrane, ko pa to ne bo mogoče (recimo na potovanjih), se bom poslužila tudi kupljene.
11. Če me včasih malo zagrabi obup, ker napredujemo res počasi, žličko za žličko, se opomnim, da je to popolnoma normalen pojav.
12. Seveda je pomembno imeti nek ritem hranjenja, ponujati domače, sveže, kakovostne sestavine in podobno. Prav tako se mi pa zdi pomembno ohraniti neko zdravo kmečko pamet in se ne utapljati v slabi vesti, kadar nam kaj ne uspe, kot smo načrtovali. Nobena skrajnost ni dobra. 🙂

Pa dober tek!