Ana Banana za mizo sedi,
mami nagaja in očka jezi.
Katka Lopatka pa ima,
namesto mame, očka dva.
Ana Banana se glasno krohoče,
ker Katka Lopatka ganljivo se joče.
Ana Banana po prstkih dobi,
ker Katki Lopatki se zlobno smeji.
Mami in očka glasno se jezita,
da Ano modrosti naučita.
Očka pa Katko široko objemata,
in s tem vso ljubezen sveta zajemata.
Ana Banana v kotu sedi,
prstke si piha in jezno renči.
Katka Lopatka veselo koraka,
saj zavetje ji nudita njena junaka.

A.J.

Petnajstmesečno dete sedi v materinem naročju, zavito v odejo, se nežno pozibava v ritmu morskih valov. Na naši mali jadrnici užitkarjenje preseže vse meje čarobnosti. Da o inspiraciji, ki jo naplavlja morje, sploh ne govorim. V varnem zavetju velike lupinice beremo, pišemo, pesnimo, pojemo ter tu in tam svoje razigrane ritke seveda namočimo v vodo. Katka Lopatka in Ana Banana mojo majhno deklico vedno spravita v smeh. Pred usta pocukne svojo drobno ročico in se prikupno hihita. Ve, da je ljubljena. Ve, da je to vse, kar šteje. Čeprav je majhna, razume. Čuti. Pozna. Tako kot lahko drobni otroci čutijo toplino in brezmejno ljubezen, lahko zaznajo tudi sovraštvo. Svet jih bo teh tegobno-tesnobnih občutkov še prehitro naučil. Zakaj bi si jih smeli dovoliti spodbujati tudi starši? Zakaj ne bi skupaj sovražnosti raje obrnili v najčistejšo pozitivnost iskrečih se “učk” in krasnih “bučk”?

Še prehitro bo male, nedolžne, nadobudne glavice pohrustal siv vsakdan. Še prehitro jih bodo zbadali vrstniki, ker njihove urne nožice po svetu mogoče ne korakajo z najnovejšimi supergami, ker njihova ranljiva ramena niso odeta v nova oblačila priznanih modni znamk, ker je njihovo zimsko bundico morda nosil že starejši bratec. Našli se bodo otroci, ki se bodo norčevali iz otrokovega imena, morda celo priimka, pa čeprav si ne enega ne drugega ni izbral sam. Našle se bodo modre glave, ki se bodo norčevale iz barve las in nepomembnih odtenkov kože. Našle se bodo vehementne betice, ki bodo s prstom kazale na dva do ušes zaljubljena moška, ki sta si po napornih in težkih desetletjih svojo ljubezen upala priznati šele danes.

Našli se bodo zlobni, nepodučeni starši, ki temnopoltemu otročku ne bodo dovolili, da se vozi po istem toboganu kot njihova razvajena štiriletnica. Pa še to zgolj zato ker je siromaček v ljubeč objem čudovitih staršev, po številnih letih polnih razočaranj, privekal z letalom in ne zgolj po nesreči, kot je njima, dvema štiridesetletnikoma, po malce bolj prekrokani noči, v zalito naročje prikričala njuna razvajenka. Vem, da se bodo našli otroci, ki bodo mojo deklico prizadeli do solz. Vem, da bodo prišli časi, ko ji bo hudo, in ko ji bom lahko le s težavo pomagala. Vem, da bo nekega oblačnega dne žalostno pritekla v moj objem, iščoč zavetja in tolažbe. Vem, da ji bom lahko s sočutnimi, zaljubljenimi in toplimi objemi nudila zavetje, kot sem nemalokrat v skrbnem in čarobnem objemu svojih zlatih staršev uteho našla tudi sama.

Tako vem in zaupam čarobni moči starševskih objemov. S skupnimi močmi bomo prejadrali tudi najbolj razburkana morja.

Zato upam, da se bodo Ane Banane tega sveta nekoč zahrbtno hihitale le še v manjšini, in da bo moja deklica, ne glede na svoje bodoče želje, uživala svobodno in brezskrbno življenje. Oboroženo s pozitivizmom, odeto v ljubezen, napojeno s strpnostjo, zavito v prijaznost in nedvomno pospremljeno z dobro glasbo, jo bom nekega dne iz svojega oklepajočega objema plašno spustila v svet.

V upanju, da bo na svoji trdni in s sončkom obsijani poti naletela na prijazne, ljubeznive in čudovite ljudi, ji bom za vedno stala ob strani, ji božala obtolčen hrbet in poljubljala objokana lica. Za vedno. Ker sem z njenim prvim vdihom za vedno zajela sapo, ki je nikoli več ne izpustim.

Razprtih jader čakam majestetičen veter, ki me v objemu največje lepotice odpihne nekaj razblinjenih valov stran od realnosti, stran od vsakdana, stran od pomembnih kot tudi popolnoma nepotrebnih skrbi. Moje drobno dete še vedno diši po dojenčku, še vedno se me trdno oklepa, še vedno mi zaupa, me potrebuje, si me želi. Njeni drobni lasje se z vsako prijazno sapico morskega vetra navzamejo vonja po svobodi, odprtosti, iskrivosti in širokosti. Vse, kar potrebuje, je neizmerna ljubezen. Vse, kar je zanjo pomembno, je le to, da lahko, za vselej odeta v ljubezen celega sveta, ponosno koraka v širokem objemu vseh svojih junakov. Ker je ljubljena. In ker je to vse, kar šteje.

Za Nosečko piše mamica Ajda Jonak