Vsi ljudje smo vsakodnevno v stiku z mnogimi bakterijami in virusi, ki se nahajajo v zraku, vodi, zemlji ter povsod drugod okoli nas. Nekateri od teh lahko povzročajo hude nalezljive bolezni – pravimo jim patogeni. Pred njimi nas varuje imunski sistem, brez katerega se ne moremo učinkovito braniti niti pred najblažjimi okužbami. Vendar se mora tudi imunski sistem tekom življenja naučiti, kako se uspešno boriti proti nevarnim mikroorganizmom. Pri tem mu pomaga cepljenje, ki mu že pred srečanjem s povzročiteljem okužbe pokaže, katere bakterije in viruse mora premagati.

Če želimo razumeti delovanje cepljenja, moramo najprej razumeti, kako se imunski sistem odzove na okužbo. Gotovo ste že kdaj slišali koga reči: ‘‘Ker sem že prebolel norice, za njimi ne morem več zboleti.’’ Enako velja tudi za mnoge druge bolezni.

Ob vstopu virusa ali bakterije v telo se aktivirajo celice imunskega sistema. Nekatere so pripravljene takoj, vendar so proti mnogim boleznim manj učinkovite. Druge se proti patogenom borijo tako, da jih označujejo s protitelesi. Ta onemogočijo delovanje patogena, hkrati pa ga označijo tako, da ga druge celice v telesu zlahka uničijo. Toda ob prvem stiku s patogenom bo imunski sistem potreboval vsaj teden ali dva, da začne učinkovito izdelovati protitelesa. Ob prvem stiku zato vseeno zbolimo, preden imunski sistem izdela dovolj protiteles, da premaga patogen. S tem pa se imunski sistem nauči pomembne lekcije. Da se ubrani pred naslednjim stikom z enakim patogenom, ima posebno orožje: imunski spomin. Ustvarijo se spominske celice, katerih naloga je, da si zapomnijo, s katerim patogenom so se že srečale, in se ob naslednjem srečanju takoj aktivirajo. Imunski odziv je zato pri naslednjem srečanju mnogo hitrejši in učinkovitejši – čeprav pridemo v stik s patogenom, ne zbolimo.

Pri cepljenju izkoristimo to naravno sposobnost telesa za obrambo. V telo vnesemo tako prilagojene delce patogenov, da ne povzročijo bolezni, ustvarijo pa imunski spomin. Tako tudi ob srečanju s patogenom otrok ne zboli za boleznijo, proti kateri ga cepimo. Na ta način enako kot pri okužbi z divjimi mikrobi naučimo imunski sistem, kako se braniti, vendar pri tem ne tvegamo okužbe, njenih potencialnih hudih zapletov ali celo smrti.

S cepljenjem izobrazimo in okrepimo imunski sistem brez tveganja posledic prve okužbe.

KOLEDAR CEPLJENJA

V Sloveniji obvezno cepimo proti devetim boleznim: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, Hemofilusu influence b, otroški paralizi, hepatitisu B, ošpicam, rdečkam in mumpsu. Zelo je priporočljivo tudi cepljenje proti HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu in druge vrste raka, priporoča se tudi cepljenje proti rotavirusu in pnevmokoknim okužbam.

Če cepimo prezgodaj, je učinkovitost cepiva lahko slabša, kot bi želeli; če cepimo prepozno, pa otroka predolgo pustimo nezaščitenega. Pri poznejšem cepljenju, kot je priporočeno, so lahko tudi neželeni učinki pri nekaterih cepivih pogostejši. Koledar cepljenja je zasnovan tako, da najde ravnotežje med temi tveganji in zagotavlja čim boljšo učinkovitost cepiva ter zaščito pred boleznijo.

Z letom 2020 se bomo v Sloveniji približali modernim evropskim državam in ZDA s spremembo urnika cepljenja. Otroci bodo proti hepatitisu B cepljeni prvič pri 3 mesecih, s čimer jih bomo bolje zavarovali pred to potencialno kronično okužbo, ki lahko sčasoma povzroči cirozo in raka jeter.

Cepiva v koledarju cepljenja so kombinirana: šestvalentno cepivo proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, Hemofilusu influence B, otroški paralizi in hepatitisu B zaščiti proti vsem šestim boleznim, a gre za eno samo injekcijo. Enako velja za trovalentno cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. To je tudi manj stresno za otroke, ki prejmejo manj vbodov, še vedno pa so zaščiteni pred enakim številom bolezni.

NEŽELENI UČINKI

Neželeni učinki po cepljenju so blagi in nenevarni. Ker  stimuliramo imunski sistem, lahko pričakujete blažjo bolečino, toplino in rdečino na mestu vboda, ki bo izginila v manj kot enem tednu. Možna je blaga vročina, ki traja manj kot dva dni.

Hujši neželeni učinki so izjemno redki, sploh v primerjavi z drugimi zdravili. Neželeni učinki se tudi prijavljajo in spremljajo v sistemu, zato imamo nad varnostjo cepiv stalen pregled. V Sloveniji jih lahko prijavi kdor koli. Obstaja več sistemov sprotnega spremljanja pojavov po cepljenju; samo ZDA jih imajo več kot pet.

Kdaj pa se cepljenje odsvetuje? Taki primeri so zelo redki.

Cepljenje ni primerno pri hudi občutljivosti ali alergiji na vsebino posameznega cepiva. V nekaterih primerih alergij se lahko vseeno izvede cepljenje v bolnišnici pod zdravniškim nadzorom, če je grožnja bolezni večja od grožnje alergije. Alergija na jajca ni več kontraindikacija za cepljenje, saj spremljanje neželenih učinkov ni pokazalo hudih reakcij pri tej skupini alergikov.

Hujša infekcijska bolezen navadno pomeni, da se cepljenje nekoliko zamakne. Prehlad navadno ni kontraindikacija za cepljenje.

Cepljenje je lahko neučinkovito v nekaterih primerih prirojenih bolezni imunskega sistema.

Ob sumu na kar koli od tega je nujen posvet z zdravnikom, ki vašega otroka pozna in bo znal pretehtati možnosti glede cepljenja.

SESTAVA CEPIV

Ključne za cepiva so aktivne učinkovine. To so lahko  oslabljeni virusi, mrtvi mikrobi ali zgolj njihovi sestavni deli. Ko pride imunski sistem v stik z njimi, se nauči, kako se pred njimi braniti, ter si to zapomni. Proti nekaterim boleznim, kot so npr. ošpice, traja ta imunski spomin celo življenje. Vsakodnevno prihajamo v stik z neprimerno večjim številom mikrobov, ki živijo na naši koži, sluznicah ali pridejo v telo skozi rane.

Večji del vsebine cepiva predstavlja voda. Količina celotnega cepiva je majhna – večina cepiv ima zgolj 0,5 ml tekočine.

Nekaj cepiv, vsa od njih inaktivirana, vsebujejo aluminijeve soli. Te vežejo aktivne učinkovine, spodbujajo imunski odziv ob srečanju z mikrobi in na ta način povečujejo učinkovitost cepiv. Aluminij je najpogostejša kovina v zemljinem plašču. Njegovim spojinam smo izpostavljeni vsakodnevno preko hrane, pitne vode, otroci pa tudi preko materinega mleka ali mlečnih formul. Ne glede na izvor se izločajo enako preko ledvic, količine v cepivih pa so dokazano varne. Vnos s cepivi je v primerjavi z drugimi viri majhen in ne vpliva bistveno na količino v telesu.

Nekatera oslabljena cepiva vsebujejo želatino, ki preprečuje, da bi aktivne učinkovine ob nihanju temperature razpadle. Druge sestavine, ki se uporabljajo za podoben namen, so nekateri sladkorji, sladila in aminokisline.

Med proizvodnjo se uporabljajo tudi nekateri antibiotiki, ki so lahko v cepivih prisotni v sledovih. Pri tem gre za antibiotike, ki se uporabljajo zgolj redko za zdravljenje in proti katerim je preobčutljivost prav tako redka. Za inaktivacijo nekaterih mikrobov in njihovih toksinov v proizvodnji cepiv se uporablja tudi formaldehid. V naših telesih nastaja sproti med metabolizmom. V krvi dvomesečnega otroka je prisotnega deset krat večja količina formaldehida, kot ga vsebuje katero koli cepivo.

ZAKAJ CEPITI

Dobro je znano, da je v starih časih ogromno število otrok umrlo že v prvih letih življenja. Velik vzrok za to so bile otroške nalezljive bolezni, ki imajo lahko hude zaplete in lahko privedejo tudi do smrti. V nekaterih delih sveta ljudje svojih otrok niso niti poimenovali, dokler ti niso preboleli ošpic, saj je bila verjetnost za smrt tako velika. Tudi kadar otroci niso umrli, so mnoge bolezni za sabo puščale hude posledice: slepoto, gluhost, ohromelost, duševno zaostalost, neplodnost in mnoge druge.

Tudi z vso moderno tehnologijo in ogromnim napredkom medicine za mnoge od teh bolezni še danes ne poznamo zdravila in jih znamo le preprečevati. Cepljenje torej zagotavlja osebno zaščito za posameznika. Predstavlja pa tudi zaščito za celotno skupnost preko kolektivne imunosti.

Če je cepljen dovolj velik odstotek prebivalstva, patogeni ne morejo več preživeti znotraj nikogar, njihovo širjenje se močno upočasni in bolezen se neha pojavljati. Del prebivalstva se zaradi različnih vzrokov ne more cepiti ali pa cepljenje pri njih zaradi pomanjkljivega imunskega sistema ne deluje. To so večinoma zdravstveno najbolj ranljivi posamezniki, katerim okužba pomeni večjo tveganje za hude posledice, tudi smrt: dojenčki, bolniki z rakom in imunsko oslabljeni. Ker se zaradi kolektivne imunosti bolezen ne more širiti in pojavljati, s cepljenjem pred boleznijo zaščitimo tudi najbolj ranljive posameznike v naši skupnosti, ki se sami ne morejo cepiti.

Koristi cepljenja segajo še dlje: z dovolj visoko precepljenostjo lahko nekatere bolezni popolnoma izkoreninimo. To nam je že uspelo s črnimi kozami in govejo boleznijo rinderpest, proti katerim zdaj ni več potrebno cepiti, saj ni več nevarnosti za okužbo. Na pragu uspeha pa smo tudi s otroško paralizo. Z dovolj visoko precepljenostjo bi lahko v prihodnosti izkoreninili tudi ošpice in rdečke, ter raka materničnega vratu , ki je v svetu četrti najpogostejši rak pri ženskah. Preprečuje ga cepljenje proti HPV.

CEPLJENJE V NOSEČNOSTI

Med nosečnostjo se protitelesa preko posteljice prenašajo z matere na otroka, prav tako med dojenjem. Otrok je zato med nosečnostjo in v prvih mesecih življenja zaščiten pred tistimi boleznimi, proti katerim je bila cepljena nosečnica. Nekatera cepiva se priporoča tudi med nosečnostjo, saj tako zagotovimo visok porast protiteles in boljšo zaščito otroka. To je še posebno pomembno, ker so novorojenčki in dojenčki še toliko bolj ranljivi za razne bolezni. Oslovski kašelj, na primer, je za dojenčke veliko bolj nevaren in nosi veliko večje tveganje zadušitve, saj imajo ti mnogo ožje dihalne poti kot odrasli.

Med nosečnostjo se posebej priporoča cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in gripi. Obe cepivi (eno izmed teh je kombinirano: davica, tetanus, oslovski kašelj) proti tem boleznim sta inaktivirani, zato ne predstavljajo tveganja, da bi se še nerojeni otroci preko njih okužili, temveč močno pripomoreta k njihovemu zdravju v prvih mesecih življenja. Priporočeni sta čim prej po dopolnjenem 24. tednu nosečnosti.

Cepljenje z živimi cepivi (ošpice, mumps, rdečke; rumena mrzlica med potovalnimi cepivi) je v nosečnosti kontraindicirano, ker obstaja majhna teoretična možnost, da bi oslabljeni živi virusi lahko škodovali plodu. V praksi to ni bilo še nikoli pokazano, vendar je iz previdnosti vseeno odsvetovano. Če se izkaže za potrebno, je priporočljivo vsaj en mesec pred načrtovano nosečnostjo, saj tako mati na otroka prenese več protiteles in ga učinkoviteje zavaruje.

Vir članka: Nacionalni inštitut javnega zdravja
Avtor: Projekt Imuno