1,784,145 minut.
29,735 ur.
1,238 dni.

177 tednov.
40 mesecev.
3 leta.

Tako dolgo že te imam najraje na svetu!

Rodila si se, kot dojenček. Globoko, vem. Ampak je pomembno.

Če bi vedel, kako močno te bom vzljubil, bi poskusil bolje ujeti trenutek tvojega rojstva. Porod je bil dolg, utrujena sva bila in ti nisi hotela ven. Spomnim se, da sem bil prestrašen in spomnim se, kako sem, s tresočimi rokami, prerezal gumijasto popkovino.

Ko bi vsaj takrat vedel kako močno te bom vzljubil.

Šel sem domov, poln čustev, ampak občutek, da se je moje življenje popolnoma spremenilo, se še ni dobro usidral.

Potem si prišla domov in nisem vedel kaj naj. Nekateri starši se nemudoma zaljubijo v svojega otroka, nekateri potrebujejo čas, da se ta iskra razplamti v plamen. Je grozno, da to povem? Ali se od mene pričakuje, da v trenutku začutim povezavo s svojim otrokom, ker me tako prepričuje družba?

Ko bi vsaj takrat vedel, da bo moje srce eksplodiralo, da se mi bodo v očeh nabirale solze, da bom čutil velik cmok v grlu, ki ga nikakor ne bom mogel pogoltniti.

Bal sem se imeti hčerko, nisem vedel kaj naj delam s punco. Bom dober starš? Bom dober vzgled? Milijon misli in čustev mi je meglilo razum in mi zakrivalo pogled na čudež. Čudež, ki je bil vedno prisoten.

Potem so se začele skrbi. Pred ljubeznijo, je bil strah.

Ali dovolj ješ? Ali si zdrava? Ali dovolj spiš? Zakaj si bleda? Koliko Panadola ti lahko dava? Imaš vročino? So zobki? Zakaj bruhaš? Kdaj boš nehala bruhati? Koliko formule moram odmeriti? Ali dovolj lulaš in kakaš? Ali nisi bila ravnokar bolna?

Neprespane noči, ko sva poslušala kako kašljaš, dihaš, kihaš, … Strašanska zaskrbljenost, da se ne boš zbudila. Jok! Končno! Veva, da si še živa!

Ko bi vsaj takrat vedel, da me boš klicala oči in mi povedala, da me imaš rada.

Ko zdaj gledam nazaj, se spomnim vseh teh čudovitih trenutkov. Nešteto smešnih izrazov in zvedavih pogledov. Tvoj prvi nasmeh. Tvoj prvi smeh. Ko sem te previjal in si me brcnila in se ti je to zdelo najbolj smešno na svetu. Tvoja sreča, ko si me zagledala

Ko tvoj obrazek zažari.

Ko bi vsaj vedel, da bodo trenutki, ko tvoj obrazek zažari zaradi mene, najlepši trenutki v mojem celem življenju.

Vse to se zgodi tako hitro. Eno minuto ležiš, drugo sediš, potem se plaziš in hodiš in … govoriš.

Mehki, zabavni zvoki, ki se čarobno povežejo v razumljive zloge.

“Ta.”

Ko bi lahko razumel kakšno moč ima lahko en sam zlog. Kako me lahko stopi in me spremeni v nekaj večjega, pomembnejšega. Ko bi vedel, da mi tvoj klic in tek v moje naročje, z razprtimi rokami, lahko očisti dušo in me tako razbremeni po stresnem dnevu.

Ko bi vsaj vedel, da me boš nekega dne vprašala: ”Oči, ali si v redu?”, s tako zaskrbljenostjo, da bom za trenutek pozabil kdo mora skrbeti za koga.

Ko bi vsaj vedel, da se boš prerinila skozi mojo zunanjo lupino in razgalila moje srce.

Sto besed, sto stavkov:

“Oči, lej!”
”Ne tako, oči!”
”Oči, rada te imam.”
”Oči, a se bova igrala?”
”Oči! Pomagaj mi!”
”Kaj je to, oči?”
”Joj, oči, no!”
”Smešen si, oči”
Kako zelo uživam, ko sem smešen.

Ko bi vsaj vedel, da nekega večera ne bom mogel zaspati preden ne bom vsega tega spravil na papir. Da bom med pisanjem jokal.

Kam je šel moj dojenček?
Kdo ti je dal takšno moč nad mano?
Kdaj sem zaradi tebe postal tako čustven?
Kdaj si stopila moje srce?
Kdaj sta se najini duši dotaknili?
Najbolj zastrašujoča stvar je, da pomežikneš in je konec. En trenutek se prevesi v drugega.

Faze pridejo in grejo. Ko ena faza mine, je ne moreš več dobiti nazaj.

Kako si želim, da bi te lahko zamrznil v eni fazi. Ko bi te vsaj lahko do potankosti zadržal v vsaki fazi. Kmalu bodo ti trenutki le spomini, slike v albumih.

Kdaj sem te tako močno vzljubil? V trenutku, ko sem te spoznal. Ampak takrat tega še nisem vedel.

107,048,700 sekund.
1,784,145 minut.
29,735 ur.
1,238 dni.
177 tednov.
40 mesecev.
3 leta.

Tako dolgo te imam že najraje na vsem svetu.