Bolečina v medeničnem obroču se pogosto pojavlja v nosečnosti, vendar to ni normalen pojav. Raziskave navajajo, da se pojavi pri približno 20 % nosečnic. Predel, kjer se bolečina najpogosteje pojavi, je v področju križnično črevničnega sklepa in lahko izžareva v zadnji del stegna. Lahko se pojavi skupaj z bolečino v sramnični zrasti ali samo v sramnični zrasti.
Razlogi za pojav bolečine v medeničnem obroču je verjetno kombinacija različnih dejavnikov. Eden takih dejavnikov je vpliv hormona relaksina, ki vpliva na laksnost ligamentov medeničnega obroča. Posledično so sklepi medeničnega obroča bolj gibljivi in če to ni kompenzirano z dobrim nadzorom mišic, lahko pride do bolečine.
Najpogostejši znaki in simptomi bolečine v medeničnem obroču so:
- bolečine v področju sramnice, križa, kolkov ali stegnih,
- težave pri hoji (»racajoča hoja«),
- bolečine pri vsakodnevnih aktivnostih (hoja po stopnicah, oblačenje, obračanje v postelji, vstopanje ali izstopanje iz avtomobila),
- pokanje in škrtanje v področju medenice (slišno ali tipno),
- bolečine pri spolnih odnosih.
Bolečina pa ima tudi velik emocionalni vpliv na žensko, saj zaradi hude bolečine težje skrbi za svojo družino, kar lahko vodi v depresijo, socialno izolacijo in težave v partnerstvu.
Bolečina v medeničnem obroču je velikokrat spregledana, saj še vedno (tudi od zdravstvenih delavcev) slišimo, da je normalno imeti bolečine med nosečnostjo. Vendar temu ni tako. Bolečine v medeničnem obroču med nosečnostjo je stanje, ki se ga da pozdraviti ali vsaj zmanjšati simptome.
Za dobro in učinkovito zdravljenje je potrebna čimprejšnja ustrezna diagnoza s strani ginekologa ali splošnega zdravnika, ki ji sledi ustrezna strokovna (fizioterapevtska) obravnava.
Fizioterapevtska obravnava temelji na natančni oceni in lahko obsega edukacijo o bolečini v medeničnem obroču in ustreznih prilagoditvah položajev pri vsakodnevnih aktivnostih, terapevtske vaje, hidroterapijo, manualno terapijo (mobilizacijo), kineziotaping in/ali elektroterapijo. Vključuje lahko tudi aplikacijo medeničnega pasu ali bergel. Raziskave navajajo tudi uspešnost akupunkture pri bolečini v medeničnem obroču.
Kaj naredim, ko se srečam z bolečino?
- O težavah spregovori z ginekologom ali splošnim zdravnikom, ki jo lahko napoti na fizioterapijo.
- Ostane aktivna, vendar tudi veliko počiva.
- Ko stoji, obe nogi obremeni enakomerno.
- Se čim večkrat spomni na pokončno držo in rahlo aktivne trebušne mišice (kot da želi z aktivnimi trebušnimi mišicami rahlo objeti dojenčka v trebuščku).
- Večkrat čez dan menja položaje in ne sedi/stoji več kot 30 min na enkrat.
- Se oblači v sede.
- Usedanje v avto in vstajanje iz njega je lažje z držanjem nog skupaj. Na sedež si lahko namesti polivinilasto vrečko, ki omogoča drsenje zadnjice po sedežu pri zasuku nog iz avta.
- Pri spanju si namesti dodatne blazine pod trebušček in med kolena. Obračanje v postelji pa je lahko manj boleče z držanjem nog skupaj.
- Si pravilno namesti medenični pas.
Čemu naj se izogibam:
- aktivnostim, ki vključujejo asimetrične položaje medenice
- čim manjkrat hodi po stopnicah
- Ne dviguje težkih stvari (npr. nakupovalnih vrečk)
- ne nosi otroka na enem boku in ga ne dviguje s priklanjanjem ali z zasukom
- se ne useda na tla
- ne sedi s prekrižanimi nogami
Lahko uporabljam medenični pas?
Medenični pas se razlikuje od trebušnega pasu. Gre za nekajkrat ožji pas, ki podpira medenične kosti in ne trebuščka, zato se ga namesti nižje od nosečniškega trebuščka (področje okrog sramnice ali pod zgornja črevnična izrastka), se nosi čez obleko in se ga uporablja pri vsakodnevnih aktivnostih, ki povzročajo bolečino.
Na sliki zgoraj je medenični pas nameščen nekoliko previsoko. Medenični pas mora podpirati medenični obroč in ne nosečniškega trebuščka.
Pri nosečnicah z bolečino v medeničnem obroču je priporočljivo, da se to upošteva tudi pri načrtovanju poroda. Potrebno se je pogovoriti o možnih postopkih lajšanja bolečine, načinu poroda in možnih položajih poroda glede na bolečine in omejitve gibljivosti v kolkih.
V večini primerov pa je bolečina v medeničnem obroču prehodno stanje, ki kmalu po porodu samo od sebe mine. Se pa pogosto ponovno pojavi v naslednjih nosečnostih, ni pa nujno, da z enako intenziteto, če je ustrezno obravnavana. Zato je pomembno, da se stanje obravnava resno in ustrezno.