Stojim na prehodu za pešce in čakam. V nosilki počiva dojenčica, se ozira sem ter tja in čaka. Skupaj čakava. Mimo naju švigne en avto, nekaj trenutkov za njim še en in še en in še en in jooj, glej no, še en. Nihče se ne ustavi. Nihče naju ne spusti čez cesto. Le eden od tistih sedmih voznikov, ki zdrvijo mimo naju, dvigne glavo in naju vsaj malce ošvigne s pogledom. Ostali se niti za kratek moment ne zmenijo za mamico, ki z otročičkom stoji na pločniku ob nekih čudnih belih, podolgovatih črtah, s katerimi je permanentno popackano cestišče. Seveda počasi postanem pozorna. Vedno bolj gledam okoli sebe, opazujem tako starše, otroke kot voznike, ki prilepljeni na svoje telefone hitijo mimo čakajočih pešcev. Slovenci smo očitno že zdavnaj pozabili, kaj je zebra? Kaj hudiča pomeni prehod za pešce? In kdo se sploh ima čas ustaviti čudakom, ki se samo sprejahajo in od prostega časa več kot očitno pokajo po vseh šivih? Kakopak! “Bo že počakala, tale mat, je verjetno še na porodniškem dopustu” si malce razjarjeno ustvarjam misli tistega voznika, ki mi je blagovolil nameniti nekoliko vzvišen pogled. Seveda bova počakali! Se bi nama lahko še tako mudilo, ko svojega otroka ne bi vlekla na cesto, brez da bi se pred tem odločno prepričala, da naju pri prehodu nihče ne ogroža. Pa če je potrebno, stojim na prehodu dva dni.
Še istega večera se, zatem ko moje dete posrka spanec, odpravim na kratek tek po parku. Obožujem našo sprehajalno stezo, ki nemoteno teče vzdolž reke Savinje. Ogromno zelenja poskrbi za dokaj svež zrak in nekoliko nižje temperature. Na svojem desetkilometrskem teku le dvakrat prečkam manjšo cesto, pa še to na istem prehodu, ker se po petih kilometrih seveda obrnem in tečem nazaj domov. Ponavadi mi misli dokaj hitro odnese, enostavno se prepustim mehaničnemu gibanju telesa in možganom dovolim, da pozabijo obveznosti, opravke in skrbi ter odplavajo, kamor se jim zahoče. Tokrat pa mi nesramnost šoferjev nikakor ne uide iz glave. Ne morem se otresti misli, da bo moja deklica, ki šteje že debelih devetnajst mesecev, počasi vedno bolj samostojno korakala po svetu.
Nekaj časa pa bo seveda to korakanje še dokaj brezglavo, predvsem pa brezskrbno. V vseh teh trenutkih me bo še vedno potrebovala. Ko pa bo enkrat dovolj vzdržljiva za nekoliko daljše pohode – pohajkovanja po mestu in bližnjem parku že sedaj vedno bolj obvladuje – bo vsem ostalim udeležencem v prometu še toliko bolj izpostavljena. Kmalu bo sama tekala po parku, brez da bi me ves čas držala za roko in prav tako bo kmalu stekla do ceste, se bo tam ustavila? Me bo počakala? Bo stekla naravnost pod avto? Moja bujna domišljija za kvačkanje najbolj neokusnih in bolečih prizorov ne potrebuje pomoči. Zato ne berem novic z grozljivimi nesrečami in grozotami, pač pa si, ko me najde prost trenutek, glavo raje polnim z nekoliko kakovostnejšo literaturo.
Teksti, ki jim oznako literatura sploh lahko privoščiš. Da o filmih raje sploh ne govorim. Tako me je kot nalašč še istega večera našla ena izmed novejših epizod razvpite serije Twin Peaks, v kateri je bila na najbolj brutalen, čisto preveč realen, nič kaj “Lynchevski” način prikazana prometna nesreča, v kateri je nek narkoman do smrti povozil majhnega dečka. Da ne bo pomote, sem velika oboževalka Davida Lyncha in se seveda prav tako zavedam, da tisti deček v seriji v resnici ni bil poškodovan. Pa vendar se me je prizor, ki sem ga spremljala z zaprtimi očmi, do te mere dotaknil, da sem prebedela skoraj docela dve noči.
Postala sem še nekoliko bolj pozorna in še bolj previdna. Verjetno je za mojo pretirano vznesenost zasluge nosil tudi manko spanca. Pa dobro, oči sem torej posadila na peclje, svojo deklico še toliko bolj ščitila, pa čeprav bi ji počasi bolj koristilo, če bi to počela čim manj, in “prometno-cesto-prečkajočo” situacijo še nekoliko bolj podrobno opazovala. Za piko na i mojemu strahu sem ugotovila, da za volanom čepi cela kupica voznikov, ki so med vožnjo prilepljeni na sijoč zaslon svojega nadvse pametnega telefona. A kaj, ko jim to veleumno nadbitje verjetno ne sporoči, kdaj se je kakšnemu pešcu zahotelo stopiti na cesto. Ljudem se torej ne samo mudi, pač pa so v vsej svoji ihti pozorni na sto stvari, ki v danem momentu njihove pozornosti sploh ne potrebujejo.
Vse, kar bi dejansko morali podrobno spremljati, je cestišče, tistih nekaj razpacanih belih črt in čudaki, ki čakajo ob njih ter nemirno pogledujejo v mimodrveče avtomobile. Nekaj dni kasneje sama spet upam svojo ritko namestiti v šoferski sedež in za spremembo situacijo opazovati iz obratne perspektive. Ne samo, da mi na kratki poti dvakrat zazvoni telefon, ki ga kot vedno prezrem in mu kanček svoje pozornosti namenim šele, ko prispem na cilj in avto ugasnem, pač pa se na treh različnih prehodih za pešce najdem z nekaj možički, eno mamico in dvema otrokoma, ki nameravajo prečkati cestišče.
Čeprav vedno ustavim, jih tokrat mimogrede še vse skupaj vržem pod drobnogled. Možički odkorakajo v dokaj počasnem tempu, eden izmed njih – začuda najhitrejši – mi urno pokima v zahvalo, ostali se nekoliko lenobno odvlečejo čez cesto. Na naslednjem prehodu stoji mamica z vozičkom, ki razposajeno kokodaka v svoj verjetno prav tako pametni telefon, pri tem potrebuje trenutek, da sploh zazna, da ji je nekdo dejansko ustavil – slednjega ji seveda ne vzamem za slabo, ker sem tudi sama med tistimi vedno bolj previdnimi in prestrašenimi pešci – nato pa se v svojem polžje počasnem tempu zlije na cesto. Med tem ko govori po telefonu in v miru pešači, njeno dete iz vozička vrže neko igračo. Ker na njeno srečo nisem ena izmed živčnih voznikov in predvsem preveč investirano opazujem dogajanje, skupaj z avtom še vedno mirujeva, ona pa se, neoziraje se name in ostale udeležence v prometu, v miru ustavi, skloni, za trenutek celo spusti voziček – čeprav telefona očitno ne bi tako hitro dala iz rok – še vedno govori, govori, govori in govori, pobere tisto nesrečno igračo, jo svojemu otročku vrže nazaj v voziček ter se presenetljivo še bolj počasi kot prej odplazi dalje.
Na moje iskreno veselje se na tretjem prehodu za pešce srečam z dvema otrokoma, ki se očitno kot dva bratca ljubeče držita za roke, me opazujeta, počakata, da do konca ustavim, pogledata še enkrat desno in nazaj na levo k meni ter šele nato urno stečeta čez cesto, pri čemer mi starejši celo pomaha v zahvalo. Nekoliko pomirjena prispem na cilj in si upam misliti, da se s pravilno vzgojo lahko doseže vse. Še tako plašne mamice lahko s pravilnimi prijemi in obilico primernih besed svoje nadobudneže naučijo ter zaščitijo pred na zaslone prilepljenimi vozniki. Upam!
Vam, dragi šoferji, polagam na srce, da svoje telefone pospravite v torbe, torbe pa v prtljažnike, če se jim drugače ne morete upreti. Facebook in ostale socialno-omrežne nebuloze ne bodo brez tistih nekaj vaših “všečkov” in pomembnih “status update-ov” nič manj bogatejša, predvsem pa vam bodo pešci nadvse hvaležni, če jih boste ne samo opazili, pač pa po možnosti celo žive spustili čez cesto.
Vam, drage mamice in ostali sprehajalci, pa privoščim čim bolj učljive in poslušne potomce, potrpežljive šoferje in uren korak. Čisto nepovezano z vsebino, kakopak, ponavljam, uren korak!
Mimogrede pa ne pozabimo na “hvala”, s prijaznim nasmeškom je dan lahko veliko lepši.
Avtor: / Objavljeno dne 15. 9. 2017
