Draga Mami in dragi Oči, to pismo je z vaju.

Pišem Vama, ker se mi pogosto zgodi, da vama v dveh minutah zjutraj in petih minutah popoldne ne uspem povedati tistoč in ene stvari, ki je vajinemu otroku narisala nasmeh na obraz in privlekla solze na oči. Pišem Vama, da dobita vsaj majhen vpogled v perspektivo vzgojiteljskega dela, ki se Vama morda zdi tuja in nepoznana, ker je preprosto preveč kompleksna, da bi jo lahko razumel nekdo, ki tovrstnega dela ni nikoli opravljal.

Naše jutro se prične krasno.

Vaši otroci so spočiti in polni energije, da zajamejo življenje z veliko žlico. Veseli so, ker se ponovno vidijo, z največjim navdušenjem se zapodijo v igrače, kot da jih vidijo prvič. Ali pa tudi ne. Morda je za njimi neprespana noč, zobobol ali pa pogrešajo svojo najljubšo igračko, s katero so se sladko stiskali celo noč. Zatečejo se na samo in potočijo solzico ali dve. Noben dan ni enak dnevu, sprememba je naša edina stalnica.

Vaši otroci so zelo mirni in strpni, če jim kdo vzame igračko, si preprosto izberejo drugo.

Ne zamerijo. Ali pač. Planejo v neutolažljiv jok in ne varčujejo s svojimi glasilkami. Hudo so užaljeni in svet se jim je podrl. Vaši otroci razumejo, da igrače v vrtcu niso samo njihove. Nekateri že prvi dan, drugi čez en teden ali mesec, tretji šele čez leta. To ne pomeni, da je z njimi karkoli narobe ali da vzgojitelji ne opravljamo svojega dela. Učenje Vaših otrok je proces, ki se ne zgodi kar čez noč in kar z eno lepo besedo.

Pogosto nas vidite, kako z Vašimi otroki hodimo na sprehode.

Nekateri vztrajno in počasi stopicajo z nasmeški na obrazu, drugi pa s krokodiljimi solzami stegujejo roke v zrak. Ker jih ne vzamemo v naročje in ker jih nemudoma ne pričnemo tolažiti, se Vam morda zdi, da nam je vseeno za njihovo počutje. Pa nam ni, daleč od tega. Le zavedamo se, da je velika večina joka Vaših otrok povezana z novimi življenjskimi situacijami, s katerimi se Vaš otrok srečuje tekom odraščanja. Jok je otrokov povsem naraven odziv in način komunikacije s svetom. Z jokom otrok sporoča svoja trenutna čustva in razpoloženje, ki pa se lahko že za naslednjim  ovinkom spremeni v navdušenje nad premaganim izzivom. Le zakaj bi jih prikrajšali za to čudovito poučno izkušnjo? Joka ni potrebno miriti in utišati (še najmanj z dudo), potrebno ga je predvsem razumeti – ko otrok čuti, da ga resnično razumemo in sprejemamo, se pomiri sam.

Vaši otroci so družabna bitja.

A to ne pomeni, da jim paše družba vsakogar in v vsakem trenutku, zato jim moramo omogočiti, da se umaknejo na samo, kadar to potrebujejo. Moramo jim dopustiti možnost izbire, da med kopico sovrstnikov sami izberejo tiste, s katerimi se želijo igrati – saj tudi Vi verjetno ne greste na kavo kar z vsakim sodelavcem? Nekaj pa drži kot pribito – nikoli ne gojijo dolgotrajnih zamer in užaljenosti, hitro pozabijo in odpuščajo, po čemer bi se morali zgledovati tudi odrasli.

Vaši otroci so dobri jedci. 

Ne zbirajo po krožniku in hitro pojedo kosilo. Želijo vstati od mize in se zapoditi nazaj med igrače. Tega jim ne pustimo. Vztrajamo, da vsi skupaj pojedo kosilo, četudi to pomeni, da morajo nekateri dalj časa sedeti na stolih. Res grozno, si morda mislite. Vendar ne veste tega, da za isto mizo sedijo tudi počasnejši in bolj zbirčni jedci, ki izgubijo še tisti mali kanček apetita, ki ga imajo, če vidijo druge otroke, kako zapuščajo mizo in se veselo igrajo.

Vaši otroci imajo različne bioritme, tega se dobro zavedamo.

A kot povsod v življenju so tudi v vrtcu potrebni kompromisi. Vaši otroci so neskončno prilagodljivi in prav nič nam ne zamerijo, če morajo nekateri prej in nekateri kasneje v posteljo, kot bi si morda sami želeli. Vrtčevska rutina ne dopušča neomejenega prilagajanja otroškim potrebam, kar je pravzaprav celo koristno, saj se tako Vaši otroci naučijo, da se je potrebno v življenju tudi prilagajati in postaviti potrebe okolice pred svoje lastne. Morda jih na začetku ta ugotovitev frustrira, vendar sčasoma ugotovijo, da je občutek skupnosti prav prijeten in začnejo uživati v skrbi za sovrstnike. Prav nič niso drugačni kot mi odrasli, ki iščemo svojo pripadnost v skupinah prijateljev, somišljenikov, delovnih in zasebnih partnerjev.

Draga Mama in dragi Oče, na tem mestu končujem, a to ne pomeni, da nimam več česa dodati.

Bodisi dovolj, da razumeta delček vzgojiteljske perspektive in ugotovita, da ena solza Vajinega otroka lahko vodi v tisoč nasmeškov, zato nikar ne podcenjujta njene vrednosti. Vrtec je prvo okolje, v katerem Vajin otrok spozna, da ni več edini center pozornosti in da vsaka njegova želja ne more biti uresničena. Da bi vzgojili samostojne, odgovorne, sočutne in ljubeče otroke, je to spoznanje gromozanskega pomena.

Avtor fotografij: Maša Sternad

Avtor: Maša Sternad, dipl. pedagoginja / Objavljeno dne 25. 2. 2024